Latinski pregovor »Non scholae, sed vitae discimus« ali Ne učimo se za šolo, ampak za življenje, (sam bi dodal za ocene) je star več kot dva tisoč let. Sodobni izobraževalni sistem, ki je pogosto prežet s pritiskom ocen, postaja paradoks. Izobraževanje, katerega primarni cilj bi moral biti razvoj celostne, kritično misleče in družbeno odgovorne osebnosti (otroka), se pogosto zoži na tekmovanje za čim višje številčne ocene. Te so pogosto največji uspeh po mnenju večine staršev, ki se pogosto ozirajo le na te, mnogo premalo pa na znanje. Osredotočenje na merljive dosežke (ocene, točke za vpis v srednjo šolo ali določen študijski program na fakulteti) namesto na uporabno znanje, veščine in kompetence za samostojno življenje in vseživljenjsko učenje povzroča in bo tudi v prihodnje povzročalo vrsto negativnih posledic.
Kritika ocenjevanja in pomen celostnega učenja
V zadnjem obdobju smo priča nešteto kritikam na račun novega načina ocenjevanja znanja učencev v osnovni šoli. Tukaj mislim na način ocenjevanja, na minimalno število ocen, o pomenu zaključne ocene in napredovanju. Vse to in še več se najde v novem Pravilniku o ocenjevanju znanja in napredovanju učencev v osnovni šoli. In na kaj kaže opozoriti ob vsem tem?
Psihološki in pedagoški vpliv ocen
Psihološke raziskave jasno kažejo, da zunanje nagrade (kot so ocene) zaviralno vplivajo na notranjo radovednost in resnično zanimanje za učenje. Ko se fokus premakne z razumevanja in osvajanja snovi na pridobitev petice, postane učenje zgolj sredstvo za dosego cilja (ocena). To dolgoročno zmanjša željo po raziskovanju in globinskem razumevanju. Učenci so preusmerjeni v t. i. kampanjsko učenje (učenje tik pred testom), ki pa nikakor ne zagotavlja trajnih znanj.
Raziskave, kot so ankete UNICEF U-Report, opozarjajo, da je šola za precejšen delež mladih vir stresa in anksioznosti. Glavni namen teh anket je krepitev participacije otrok in mladih ter omogočanje, da je njihov glas slišan in upoštevan pri odločevalcih. Obseg snovi in ocenjevanje navedena so mladi navedli kot glavna dejavnika. Pretiran pritisk na uspešnost lahko negativno vpliva na duševno zdravje in vodi do izgorelosti otrok že v mladosti.
Zavedati se je potrebno, da ocene predstavljajo hitro, a pogosto površinsko merilo posameznikove vrednosti. Učenec, ki je, kot je rad rekel Einstein »riba, ki mora plezati na drevo«, se ob neuspehu pri kakršnem koli testu lahko počuti neuspešnega in neumnega, čeprav ima izjemne talente na področjih, ki jih sistem zanemarja (npr. praktične spretnosti, umetnost, socialna inteligenca).
Neuporabno znanje in nepripravljenost na življenje
Mladi v anketah dosledno izražajo, da v šoli pogrešajo praktična znanja in pripravo na samostojno življenje (npr. finančna pismenost, duševno zdravje, veščine upravljanja s časom, kritična presoja informacij na družbenih omrežjih, čustvena inteligenca). Sistem, osredotočen na kopičenje faktografskega znanja in točk pa ne daje dovolj prostora za razvijanje teh ključnih življenjskih kompetenc.
Izobraževanje za življenje (to je sistem, ki je uveljavljen že desetletja) poudarja razvoj ustvarjalnosti, inovativnosti in kritičnega mišljenja. Ti elementi so ključni za reševanje kompleksnih problemov v hitro spreminjajočem se globalnem svetu. Te pa standardizirani preizkusi znanja s težavo merijo in spodbujajo. Učenje na pamet (pogosto praksa še marsikaterega učitelja) izpodriva sposobnost analiziranja in ustvarjanja lastnih idej.
Predlog rešitve
Strokovna rešitev leži v premiku od t. i. sumativnega (končne, številčne) k formativnemu ocenjevanju (ocenjevanje kot del procesa učenja). Slednje učenca postavlja v središče, saj mu ponuja kakovostno povratno informacijo o doseženih ciljih in procesu učenja, ne pa zgolj številke. To omogoča, da spremlja svoj napredek in prevzame odgovornost za svoje učenje, kar je ključna življenjska veščina.
Ne smemo pozabiti koncepta vseživljenjskega učenja, ki zajema učenje »od zibelke do groba« in poudarja, da je učenje nenehen proces, ki ni omejen institucionalno izobraževanje oz. na šolske klopi. Izobraževanje za življenje mora v mladostnikih vzgojiti željo in sposobnost po nenehnem izpopolnjevanju, saj se dogajajo stalne spremembe na trgu dela in v družbi kot celoti. Uspešna šola je namreč tista, iz katere pride udeleženec bolj samozavesten in z močno notranjo motivacijo za nadaljnje učenje.
Vzgoja za prihodnost
Če želimo ustvariti uspešno, inovativno in etično družbo, moramo izobraževalni sistem preusmeriti nazaj k njegovemu prvotnemu namenu, tj. vzgoji celostnega posameznika, ki je opremljen za življenje v nepredvidljivem svetu. Osredotočenost na ocene namreč ustvarja generacijo izvršiteljev namesto ustvarjalcev. Prava reforma zahteva zmanjšanje pritiskov številčnega ocenjevanja, razširitev kurikuluma s ključnimi življenjskimi spretnostmi ter spodbujanje pedagoških pristopov, ki temeljijo na formativni povratni informaciji in negovanju notranje radovednosti. Šola, ki ceni znanje, razumevanje in etični razvoj bolj kot številčno odličnost, je šola, ki zares pripravlja na življenje. To je dolžnost ne le izobraževalnih institucij, temveč celotne družbe.
Slovenija s svojo reformo, ki poudarja zmanjšanje obremenitve z ocenami in več prostora za formativno delo, vseeno sledi sodobnim pedagoškim trendom. Nekako se zdi, da je še vedno ujeta v neki kontekst, kjer je šolska uspešnost prvenstveno merjena v številkah.
Če zaključim, resnično učenje za življenje, kot sem navedel na začetku, bo zahtevalo neki usklajeni premik. To pomeni od zmanjšanja števila ocen, kar je že nekako storjeno, k spremembi vpisnih pogojev. Ti ne bi smeli namreč temeljiti izključno na šolskem uspehu in ocenah. Sam kot dolgoletni učitelj in predavatelj ob tem menim, da je prav ocenjevanje najbolj subjektiven odnos do učenca, čeprav bi moralo biti ravno obratno. Nujno bo potrebno ponovno vključevanje čim več konkretnih življenjskih veščin kot obveznih in ustrezno ovrednotenih elementov šolanja. Na osnovi tega bomo morda sčasoma otroke/učence (in posledično tudi starše) le nekako navadili, da so pomembni znanje, veščine in predvsem odnosi, da se lahko v prihodnosti mladi zoperstavijo vsem oviram, ki se jim bodo v življenju postavile na pot.
