Vsaka demokracija se sooča z zanimivim paradoksom. Državljani si pogosto želijo, da bi državo vodili najbolj sposobni, najbolj izkušeni in najbolj ugledni posamezniki. Hkrati pa prav ti ljudje pogosto ne kažejo interesa za kandidiranje za poslance, župane ali druge politične funkcije. V gospodarstvu, znanosti, kulturi, zdravstvu ali športu dosegajo vrhunske rezultate, vendar ostajajo daleč od političnih aren. Vprašanje zato ni, zakaj v politiko vstopajo nekateri posamezniki, temveč zakaj vanjo ne vstopajo številni ljudje, ki bi po svojih sposobnostih, znanju in izkušnjah lahko pomembno prispevali k javnemu upravljanju. Razlogi so številni, medsebojno povezani in pogosto zelo racionalni. Eni imajo vsega dovolj in ne potrebujejo samopromocije, drugi pa raje živijo umirjeno in pošteno življenje. No, tisti tretji pa so politiki, ki jih poznamo in se znova in znova (vsakih pet let) borijo za svoj politični prostor pod soncem.
Politika je …
Na prvi pogled se zdi logično, da bi se uspešni podjetniki, priznani strokovnjaki, ugledni profesorji, zdravniki, kulturniki ali drugi družbeno vplivni posamezniki odločali za politične funkcije, saj imajo znanje, izkušnje in pogosto tudi vodstvene sposobnosti. Vendar praksa kaže drugačno sliko. Mnogi med njimi se zavestno odločijo, da ne bodo kandidirali ne za poslance ne za župane. Razlogi za takšno odločitev so globlji in bolj kompleksni, kot se zdi na prvi pogled.
Politika je namreč področje, ki od posameznika zahteva bistveno več kot zgolj strokovno usposobljenost. Vstop v politično življenje pomeni skoraj popolno izgubo zasebnosti, saj postanejo osebne odločitve, družinsko življenje, pretekla ravnanja in celo zasebna mnenja predmet javnih razprav, medijskih analiz in pogosto tudi političnih napadov. Posamezniki, ki so desetletja gradili svoj ugled na strokovnih dosežkih, se zato pogosto sprašujejo, ali je takšna izpostavljenost vredna tveganja. Pomemben dejavnik predstavlja tudi splošna podoba politike. V javnosti je politika pogosto povezana s konflikti, ideološkimi spopadi, aferami, populizmom in medsebojnim obračunavanjem. Mnogi uspešni ljudje, ki so vajeni merljivih rezultatov, argumentirane razprave in strokovnega odločanja, v takšnem okolju ne vidijo prostora za učinkovito delovanje. Še posebej jih odvrača dejstvo, da politični uspeh pogosto ni odvisen zgolj od znanja in sposobnosti, temveč tudi od strankarskih razmerij (usluga naredi uslugo), interesnih skupin, javnega nastopanja in pripravljenosti na kompromise. Dodatno oviro predstavlja razmerje med odgovornostjo in nagrado. Uspešen strokovnjak lahko v zasebnem sektorju ali akademskem okolju dosega višje prihodke, večjo profesionalno avtonomijo in bolj predvidljivo karierno pot kot v politiki. Politična funkcija vseeno prinaša neko odgovornost, negotovo prihodnost in možnost, da posameznik po koncu mandata izgubi del strokovne kredibilnosti ali poslovnih priložnosti. Zato mnogi ocenijo, da so osebna in poklicna tveganja večja od potencialnih koristi.
V zadnjih letih postajajo vse pomembnejši tudi vplivi družbenih omrežij, kjer so javne osebe pogosto izpostavljene žaljivkam, diskreditacijam, lažnim informacijam in celo grožnjam. Takšno okolje zmanjšuje pripravljenost številnih uglednih posameznikov, da bi se izpostavili političnemu boju. Posebej tisti, ki imajo že vzpostavljeno kariero in družbeni ugled, pogosto ne vidijo razloga, da bi se prostovoljno podali v prostor, kjer lahko v kratkem času izgubijo veliko tega, kar so gradili več desetletij.
Vedno več korupcije in okoriščanja
Korupcija in zaznava korupcije sta med pomembnimi razlogi, zaradi katerih se številni ugledni posamezniki ne odločajo za politične funkcije. Čeprav večina politikov in županov svoje delo opravlja zakonito, javnost pogosto povezuje politiko z različnimi oblikami klientelizma, nepotizma, favoriziranja interesnih skupin in netransparentnega odločanja. Zaradi medijsko odmevnih primerov iz preteklosti se ustvarja vtis, da politični prostor ni vedno v celoti podrejen javnemu interesu, temveč tudi omrežjem osebnih, poslovnih ali strankarskih povezav. Zadnji primeri v Moravčah, pred tem pa še v ostalih dveh največjih slovenskih občinah, kakor tudi v najmanjši, kažejo, da ob vstopu v politični prostor marsikateri zaznajo, da bi se dalo kdaj pa kdaj poskrbeti tudi za lastni žep.
Seveda za posameznika, ki je svoj ugled zgradil na strokovnosti, integriteti in neodvisnosti, predstavlja takšno okolje resen pomislek. Mnogi se bojijo, da bi bili že zaradi samega opravljanja politične funkcije avtomatično deležni sumničenj, nezaupanja ali posplošenih očitkov o korupciji, ne glede na svoje dejansko ravnanje. Poleg tega nekateri ocenjujejo, da bi morali pri opravljanju funkcije sprejemati kompromise z različnimi interesnimi skupinami, kar bi lahko ogrozilo njihova etična načela ali strokovno neodvisnost. Posebej na lokalni ravni, pri županskih funkcijah, se zaradi tesnejših osebnih, gospodarskih in političnih povezav pogosto pojavljajo vprašanja glede javnih naročil, razpolaganja z občinskim premoženjem, zaposlovanja in investicijskih projektov. Čeprav so nadzorni mehanizmi danes bistveno močnejši kot nekoč, ostaja občutek, da je lokalna politika lahko izpostavljena večjim tveganjem za nastanek konfliktov interesov. Prav zato nekateri uspešni posamezniki ocenjujejo, da bi z vstopom v politiko tvegali povezovanje z negativnimi stereotipi, ki jih sami niso ustvarili.
Pomembno je poudariti, da problem ni zgolj dejanska korupcija, temveč tudi njena zaznava. Že samo prepričanje dela javnosti, da je politika preveč prepletena z osebnimi in strankarskimi interesi, lahko odvrača kakovostne kadre od kandidature. Posledično nastane paradoks: ljudje, ki bi lahko prispevali k večji transparentnosti in višjim etičnim standardom, se pogosto odločijo ostati zunaj politike prav zaradi slabega ugleda, ki ga ima politika v očeh javnosti. To pa dolgoročno otežuje prenovo politične kulture in krepitev zaupanja v demokratične institucije.
Kako pa je pri sosedih Avstrijcih?
Primerjava med Slovenijo in sosednjo Avstrijo pokaže, da so razlogi v osnovi podobni, vendar se razlikujejo po intenzivnosti. V Sloveniji je politični prostor manjši, zato je vsak politik pod bistveno večjim osebnim in medijskim pritiskom. Zaradi majhnosti države se politični konflikti hitreje poosebljajo, javnost pa posameznike pogosto deli na »naše« in »vaše«. V Avstriji je politična kultura praviloma bolj institucionalizirana, politične kariere pa bolj profesionalizirane, zato je prehod iz stroke v politiko pogosto manj tvegan za osebni ugled. Kljub temu tudi tam številni uspešni posamezniki ocenjujejo, da lahko družbi učinkoviteje prispevajo iz gospodarstva, znanosti ali civilne družbe kot iz političnih funkcij.
Bistvo problema zato ni v pomanjkanju sposobnih ljudi, temveč v dejstvu, da sodobna politika marsikomu ne ponuja dovolj spodbud, da bi vanjo vstopil. Demokracija je najmočnejša takrat, ko zna pritegniti najbolj kompetentne posameznike. Če pa politično okolje postane prostor, ki ga spremljajo pretirana izpostavljenost, nizko zaupanje javnosti, osebna tveganja in stalni konflikti, bodo številni med najbolj usposobljenimi ljudmi svojo energijo raje usmerjali drugam. Prav v tem se skriva eden največjih izzivov sodobnih demokratičnih družb: ne le izbrati dobre voditelje, temveč ustvariti razmere, v katerih bodo najboljši sploh pripravljeni prevzeti javno odgovornost.
Bo kdaj drugače?
Vprašanje, zakaj pomembni posamezniki ne kandidirajo za poslanske ali županske funkcije, ni predvsem vprašanje njihovega pomanjkanja domoljubja ali družbene odgovornosti. Pogosteje gre za racionalno presojo koristi in tveganj. Politika danes namreč zahteva izjemno mero odpornosti, potrpežljivosti, komunikacijskih sposobnosti in pripravljenosti na javno kritiko, po drugi strani pa še večjo mero demokratičnosti, resnicoljubnosti, poštenja in razumevanje vseh in vsakogar, ne samo tistih, ki so bili podporniki posameznega politika. No, tukaj se v Sloveniji dogaja zgodba, ko volivci sprejmejo tudi pokvarjene, skorumpirane in slabe ljudi na politična mesta, ki jih v demokratični družbi ne bi smeli nikoli zasedati. In kdo so ti? Kar spomnite se vseh posameznikov, ki vsakih pet let lažejo in obljubljajo. Govorijo eno, delajo pa drugo.
Največji izziv sodobnih demokracij zato ni zgolj izvoliti najboljše politike, temveč ustvariti takšno politično okolje, v katerem bi bili najbolj sposobni ljudje pripravljeni sploh kandidirati. Kakovost države je namreč v veliki meri odvisna od kakovosti ljudi, ki so pripravljeni prevzeti javno odgovornost. Če politika postane prostor, ki odvrača najbolj usposobljene posameznike, demokracija dolgoročno izgublja svoj najdragocenejši vir – človeški kapital. (Doc. dr. mag. Bojan Macuh)
Eni pač niso za politiko, zakaj? (Vir: Freepik)