Vprašanje o smiselnosti in obstoju Državnega sveta (DS) je ena izmed najbolj vztrajnih tem v slovenski politiki že od osamosvojitve dalje. Gre za organ, ki v slovenskem »nepopolnem dvodomnem sistemu« predstavlja interese različnih družbenih skupin (delodajalcev, delojemalcev, kmetov, obrtnikov, samostojnih poklicev ter lokalnih interesov), ne pa neposredno volje ljudstva, kot to počne Državni zbor (DZ).
Zakonodajno »sito« ali zavora?
Državni svet nima moči sprejemanja zakonov, ima pa pomembno korekturno vlogo. Njegov namen je v politiko vnesti glas stroke in interesnih združenj. Ima nekaj pristojnosti, ki pa se doslej niso izkazale za neki presežek pri pomembnosti odločanja. Bolj debate o tem, ali so za ali proti. Ena od teh je odložilni veto. To je praktično najmočnejše orodje DS. Če svetniki menijo, da je zakon slab, lahko zahtevajo, da DZ o njem glasuje še enkrat. V drugem krogu mora zakon prejeti absolutno večino (46 glasov), kar včasih povzroči padec zakona ali vsaj ponoven premislek.
Lahko dajo tudi zakonodajno pobudo in sami predlagajo zakone. Zahtevajo lahko za ustavno presojo in tako izpodbijajo zakone pred Ustavnim sodiščem. Predvsem pa je vloga DS svetovalna. Daje mnenja o vseh zadevah iz pristojnosti DZ, čeprav načeloma niso politiki, se pa lahko skrivajo za političnimi strankami, ali so celo sestavni del njih. Temu smo priča v trenutni politični situaciji, ko desnosredinski struji manjka vsak glas. Skušali ga bodo pridobiti tudi skozi vlogo trenutnega predsednika DS. Hkrati se ukvarjajo s tem, ali le-ta sploh lahko vodi DS, ker je predsednik ene od strank.
Plače in status državnih svetnikov
Ena največjih zmot v javnosti je, da so vsi svetniki profesionalni politiki z visokimi plačami. Dejstvo je, da je funkcija državnega svetnika častna in nepoklicna. Večina svetnikov (razen predsednika) opravlja svoje delo ob svoji redni službi. Za svoje delo v DS prejemajo sejnine in nadomestila stroškov. Ti zneski so zakonsko omejeni in so bistveno nižji od poslanskih plač (običajno se gibljejo v nekaj sto evrih na mesec, odvisno od števila sej). Le predsednik Državnega sveta svojo funkcijo običajno opravlja profesionalno in prejema plačo, ki je primerljiva s plačami najvišjih državnih funkcionarjev. Marsikomu se postavlja vprašanje, ali kje vse skupaj potrebno in da se obnašamo kot država, ki ne ve, kam bi z denarjem. Končno ta niti ni tako pomemben, bolj dejstvo, da je čas za spremembe. Torej za ukinitev nečesa, česar država sploh ne potrebuje.
Kdo želi ukinitev in zakaj?
Razprave o ukinitvi so se stopnjevale predvsem v obdobjih gospodarskih kriz in političnih nestabilnosti. Argumenti za ukinitev je kar nekaj. Zagovorniki so pogosto stranke SDS, NSi, v preteklosti tudi del levosredinskih koalicij. Kritiki trdijo, da DS letno porabi nekaj milijonov evrov, učinek na kakovost zakonodaje pa je po njihovem mnenju minimalen. Ugotavlja se premajhna učinkovitost. Veto pogosto le zavlačuje procese, ne da bi jih zares spremenil, saj koalicija običajno zbere 46 glasov in zakon ponovno potrdi. Prisotno pa je tudi veliko politizacije, ki je načelom tudi najbolj problematična. Namesto da bi bil DS glas stroke, se svetniki pogosto razdelijo po strankarski liniji, kar podvaja politično delitev iz DZ. Temu smo priča v trenutni situaciji, kar lahko privede do popolne »politične« oblasti v državi. To je seveda zelo nevarno, saj se lahko na osnovi tega sprejema odločitve, ki bodo dolgoročno zelo škodovale demokraciji v Sloveniji.
Iskanje ravnovesja
Državni svet v slovenskem prostoru ostaja nekakšen demokratični blažilec. Čeprav se občasno zdi, da ustvarja zmedo ali podvaja delo, je njegova osnovna naloga prav v tem, da moti hitre in včasih nepremišljene zakonodajne postopke, ki se sprejemajo v Državnem zboru. V kolikor je v »rokah« prave demokracije, je njegovo mesto v državi morda celo upravičeno. V nasprotnem primeru je nujno potrebno razmisliti o pomenu in vlogi Državnega sveta ter o morebitni referendumski pobudi o ukinitvi le-tega.
Vprašanje njegove potrebnosti ni toliko vprašanje denarja (njegov proračun je v primerjavi s celotno državo majhen), temveč vprašanje vizije parlamentarne demokracije. Če želimo hitro in učinkovito vladanje, je DS ovira. V kolikor pa želimo preudarno odločanje s širokim družbenim konsenzom, je DS nujen element. Do danes nobena politična opcija ni zbrala potrebne dvotretjinske večine v DZ za ustavno spremembo, ki bi ga ukinila. To morebiti kaže na to, da kljub kritikam določena stopnja političnega strinjanja o njegovi koristnosti še vedno obstaja, a ves čas je nekje v ozadju, da je Državni svet RS dejansko nepotreben.
Leta 2027 bodo naslednje volitve v Državni svet. Prepričani smo lahko, da tudi do takrat ne bo nobenih sprememb. Morda se bo malo več govorilo o tem, ali je potreben ali ne. Na koncu bo obveljalo, da se za davkoplačevalski denar lahko dela vse. Tudi plačujejo sejnine za »mlatenje prazne slame« in nagajanje, kadar pač nekdo to želi. In spet se bo vrteli v začaranem krogu.
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
Aktualnemu predsednik DZ Lotriču očitajo tudi konflikt interesov