Vstop v leto 2026 v Sloveniji ne pomeni le začetka novega volilnega leta, temveč predstavlja kulminacijo štiriletnega obdobja, ki so ga zaznamovali veliki pretresi – od povojne obnove po poplavah do globokih strukturnih reform, ki so pogosto naletele na oster odpor civilne družbe in interesnih skupin. Politično ozračje je nasičeno z občutkom utrujenosti nad novimi obrazi, hkrati pa vlada globoka nezaupljivost do »starih sil«. Strah pred ponovnim vladanjem Janeza Janše in SDS v slovenskem političnem prostoru ni nov pojav, vendar se pred volitvami marca 2026 ponovno stopnjuje. Ta občutek, ki ga kritiki pogosto imenujejo antijanšizem, ima korenine v kombinaciji zgodovinskih izkušenj iz njegovih prejšnjih mandatov (zlasti zadnjega med letoma 2020 in 2022) ter njegove trenutne retorike, ki vse bolj spominja na revanšizem in strahovlado.
Kdo s kom »paktira«?
Stanje v slovenski politiki je tik pred volitvami, ki bodo v nedeljo, 22. marca 2026, precej naelektreno. Politični parket je trenutno v fazi intenzivnega prestrukturiranja, kjer stari obrazi iščejo nove zaveznike, novi pa poskušajo unovčiti svojo »nepokvarjenost«, čeprav z mnogo manj izkušnjami prav tako ne brez napak.
Na slovenskem političnem prizorišču se oblikujejo novi bloki. Vseh, ki bi želeli v parlament, niti en bom našteval, saj dvigujejo veliko prahu, ki pa se bo hitro razkadil. Želijo pač preprečiti drobljenje glasov in široko sestavo parlamenta, kar v Sloveniji ni ravno praksa. Najbolj odmevna je združitev moči med NSi (Vrtovec), SLS (Bregant) in stranko Fokus (Lotrič). Podpisali so sporazum o skupnem nastopu, s čimer želijo postati močan sredinski »jeziček na tehtnici«, ki bi preprečil popolno dominacijo SDS na desnici. Logar s svojo novo stranko Demokrati igra vlogo zmerne desnice/sredine. Čeprav ga mnogi še vedno povezujejo z SDS, se v kampanji trudi distancirati od Janševe retorike, kar povzroča precej napetosti. Levica in stranka Vesna, ki jih je Prebilič pustil na cedilu, čeprav so mu omogočili vstop v politiko in Evropski parlament, sta se prav tako odločili za tesnejše sodelovanje (skupna lista), da bi utrdili svoj položaj in morebiti zagotovili vstop v parlament. Gibanje Svoboda in SD pa stavita na ločen nastop, a s tihim dogovorom o povolilnem sodelovanju. Novi igralci so v stranki Prerod s Prebiličem, ki ostaja »močan« kandidat, ki ga ankete uvrščajo dokaj visoko, in bo lahko morebiti tudi ključen pri sestavljanju kakršne koli prihodnje vlade.
Kdo komu nagaja in zakaj toliko nekulturne komunikacije?
Največje trenje je trenutno med Janšo in Logarjem. SDS Logarju očita »izdajo«, Logar pa SDS-u zastarelo politiko konfliktov. Čeprav so še vedno v vladi, se med Svobodo, SD in Levico bije bitka za to, kdo si bo pripisal zasluge za uspehe (npr. reforme) in kdo bo kriv za neuspehe (npr. stanje v zdravstvu). SDS in NSi nenehno opozarjata na »izpraznjen kadrovski bazen« vlade, zlasti po številnih menjavah ministrov v preteklem letu, pri tem pa pozabljajo na svoje napake, ki so jih počeli v zadnjem mandatu.
Nekulturna komunikacija je tradicija v slovenski politiki in ni zgolj ni naključje, ampak premišljena (čeprav škodljiva) strategija, ki jezi predvsem volivce. Že več mesecev pred volitvami so začeli z objavami jumbo plakatov z žaljivo vsebino, nič manj pa to ni prisotno na družabnih omrežjih. V poplavi informacij in novih strank najbolj »vžgejo« žaljivke in ostri napadi, saj algoritmi družbenih omrežij takšne vsebine hitreje širijo. Politiki s strašenjem pred drugimi (komunisti, fašisti, tajkuni …) utrjujejo zvestobo svojih volivcev. Če nasprotnika označiš za sovražnika naroda, ti o svojih napakah ni treba razpravljati. Namesto, da bi govorili o programih (npr. kako rešiti stanovanjsko problematiko), se razprave vrtijo okoli osebnih diskreditacij, ker je to za volivce lažje prebavljivo in čustveno bolj nabito.
Kako kaže?
Volitve marca 2026 bodo po vsej verjetnosti prinesle enega najbolj razdrobljenih parlamentov v zgodovini samostojne države. Čeprav ankete trenutno napovedujejo relativno zmago tradicionalnim igralcem, bo dejanska moč v rokah tistih, ki bodo sposobni premostiti ideološke jarke. Nekulturna komunikacija, ki smo ji priča, je le simptom globlje krize vsebine; ko politiki zmanjka konkretnih rešitev za draginjo, stanovanjsko stisko in krizo v zdravstvu, se zateče k ad personam napadom. Vendar pa slovenski volivec zgodovinsko gledano v zadnjih tednih kampanje pogosto kaznuje agresijo in nagradi tistega, ki ponudi vsaj videz konstruktivnosti.
Po 22. marcu nas čaka obdobje zahtevnih koalicijskih pogajanj. Ključno vprašanje ne bo le, kdo bo zmagovalec, temveč kdo bo sploh pripravljen sedeti za isto mizo. Če se bo trend izključevanja nadaljeval tudi po volitvah, tvegamo politično paralizo, ki bi Slovenijo v času globalnih negotovosti lahko drago stala. Prihodnja vlada bo morala biti vlada kompromisov, sicer bo njen rok trajanja krajši od same predvolilne kampanje.
Volivci se torej na prihajajočih volitvah ne bodo odločali le o tem, kdo bo vodil vlado, temveč o sami naravi slovenske parlamentarne demokracije. Postavlja se vprašanje ali se bo Slovenija vrnila h klasični bipolarnosti med levim in desnim blokom ali pa se bo politični prostor dokončno razbil na vrsto manjših, interesno vodenih satelitov, ki bodo sestavljanje stabilne koalicije naredili skoraj nemogoče. Trenutna stanje med strankami in posledično tudi volivci kaže, da smo priča najbolj nepredvidljivemu predvolilnemu obdobju v zadnjem desetletju, kjer tradicionalna zavezništva pokajo, nova pa nastajajo v senci pragmatičnega boja za politično preživetje, ki pa lahko, tako vsaj pravijo napovedi, pošteno »mešajo štrene« ostalim, že profiliranim strankam.
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
Kdo se bo naslednja štiri leta “slikal” na stopnicah hrama demokracije (Foto: Arhiv DZ RS)