Skip to content

Doc. dr. Bojan Macuh: Volitve – pravica in dolžnost

Pred vrati so volitve v Evropski parlament. Burk in fars, ki jih doživljamo tokrat, je toliko, da se nam, volivcem, postavlja vprašanje, ali res živimo v samostojni in demokratični družbi.

Po več desetletjih, ko smo se rešili enopartijskega sistema in časa, ko nismo mogli odločati o svojem življenju v takratni skupni državi, se nam danes dogaja na trenutke še hujše. Zdaj pravico (škoda, da ne tudi dolžnost) imamo, a nam jo skušajo na vsakem koraku vsiljevati s potvarjanjem resnice in lažmi.

Demokratične volitve so namreč proces, preko katerega mi, državljani v demokratični družbi volimo svoje predstavnike v državni oz. evropski parlament, poslance oz. predsednika/-co države. Gre torej za temeljni element demokracije, ki nam omogoča, da imamo vpliv na upravljanje lastne države (posledično tudi EU) in na oblikovanje zakonodaje v njej.

Letošnje volitve v Evropski parlament dokazujejo, da se (ne)spreminja miselnost političnih strank in njihovih kandidatov. V ospredju sploh ni več državljanska pripadnost, temveč hlepenje po denarju in čakanje na zelo ugodno pokojnino. Glede na to, da moramo državljani pri nas delati 40 let za pokojnino (ne bom o višini le-te), naši veleumni predstavniki v Evropski uniji dobijo za en mandat (pet let) 1.750 evrov bruto pokojnine. Več kot sramota, ko ugotavljamo, kakšne bonitete imajo v Bruslju. Lahko zaposlijo svoje strankarske (družinske) prijatelje in se pri tem ne sprašujejo, koliko vedo in znajo. Pomembno je, da so njihovi, da jim z davkoplačevalskim denarjem vseh zaposlenih v članicah EU, ob svojih visokih prihodkih, polnijo še njihove žepe. Od kar smo članica EU in volimo predstavnike v Evropski parlament do letošnjih volitev nihče nikomur ni »polagal računov«, kaj počnejo z denarjem, ki jim je na voljo (še tokrat ne vsi). Zanima jih namreč samo to, da so bili izvoljeni in seveda želijo biti ponovno, četudi za našo državo ne naredijo nič konkretnega, še na seje parlamenta ne hodijo. Morajo namreč potovati (ena od bonitet, ko ne vedo, kam bi z denarjem), ker drugače v življenje tako ne bi videli ničesar. Eni so bili doslej izvoljeni trikrat, o njih pa se je slišalo le takrat, kadar so »delali« (slab izraz) v škodo lastne države. Pa naj si bodo levi ali desni. Oboji so enaki. Zanimajo jih samo bonitete in lastni ugled. Verjemite, za nas državljane jim je malo mar.

Mediji enkrat več igrajo zelo pomembno (tudi negativno) vlogo pri tem velikem dogodku. Soočanja kandidatov, katerim smo priča, so povprečno koordinirana (vodena). Eni mediji so nagnjeni bolj na desno, spet drugi na levo, tiste sredine, ki bi jo vsi tako pričakovali, sploh dejansko ni. Ne znajo postavljati vprašanj, da bi dobili odgovore, kateri zanimajo volivce, temveč brskajo po enih in istih temah že leta. Nas ne zanima samo to, kdo je kradel in komu, zakaj in koliko, temveč to, kako bomo v prihodnje živeli in to boljše. Teh odgovorov kandidati ne dajejo (in vprašanj tudi ne dobivajo), ker ne vedo. Kako neki naj bi, saj so večinoma neuki in nesposobni. Blebetajo neumnosti, blatijo eden drugega, govorijo neresnico, ja, celo lažejo, četudi je to »greh«.

Danes se v ospredje volilnega boja postavljajo tudi tisti, ki jim sploh ni mesta med njimi. Duhovniki s prižnic klevetajo in navijajo za ene, spet drugi predstavniki strank kar pred volišči nagovarjajo volivce, koga naj volijo. V nedeljo bodo, kot je bila to že navada lokalnih politikov, na volišče celo vozili volivce (jim dali malico), samo da bodo obkrožali za oz. proti, kakor jim je pač naročeno oz. je njihova želja. Gredo preko vseh meja dobrega okusa.

Kandidati pa so takšni, kakršni pač so. Poveličujejo sami sebe (lastno stranko, četudi slabo dela ali je praktično sploh ni na političnem prizorišču) in se sploh ne pogledajo v ogledalo. Če bi se, bi videli, da so ljudje, ki niso vredni zaupanja, ki jih dejansko volivci ne maramo, a se zaradi demokracije odločamo za odhod na volišča. Potem pa imamo pred seboj liste in kandidate in se moramo odločati, katerega najboljšega med slabimi naj izberemo. Polomija.

Prepričan sem, da kljub napovedim, tudi letos, ko so volitve združene z referendumi, udeležba ne bo kaj dosti večja kot v preteklih letih. Verjemite, kandidati (in njihove stranke), volivci nismo željni vaših praznih obljub, nedela, sramotenja države. Mi potrebujemo politike, ki se bodo trudili za dobro vseh nas in ne bodo postavljali v ospredje zgolj (lastne) strankarske pripadnosti. Želimo si poštenih, uglednih, delovnih in sposobnih (pametnih) politikov. Takšnih ljudi si želi naša družba in le takšni bodo poskrbeli za ugled naše države.

Ste vi, KANDIDAT za evropskega poslanca, eden od teh? Poglejte na soočenjih v kamero in nam, ki bomo odšli na volitve, to povejte v obraz. Bojim se, da bo velika večina vas povesila pogled. Zato bi bilo morda bolje, da če tokrat ne uspete v boju za zelo visoko poslansko plačo (za nedelo) v Evropskem parlamentu za naslednjih pet let, delate tisto, kar morda v življenju celo znate in ste dobri na tistem področju. Katero koli je pač že to. Pustite politiko, če ne znate biti politik.

Volivci smo tisti, ki odločamo. Če nas bo na volišče zopet prišlo nekaj čez 20 %, smo mi tisti, ki bomo izbrali »izbrance«, kateri si tega mesta v Evropskem parlamentu ne zaslužijo. Pojdimo volit vsi. Predvsem mladi, ki ste letos prvič dobili volilno pravico, tisti, ki delate za minimalca, oni, ki dobro služite. Vsi. Ne poslušajte drugih, poslušajte sebe, morda pa se boste ob pravici, ki nam je dana, tudi pravilno odločili.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja