Politika v Sloveniji je ponovno na prelomnici. Zdi se, da so karte premešane na način, ki marsikomu povzroča nelagodje. Rezultati, ki so v parlament pripeljali nove akterje (Demokrati Anžeta Logarja in Resni.ca z najmanj odstotki volivcev), so dejansko spremenili razmerje moči in postavili Slovenijo pred nove dileme. Res pa je, kot vedno radi rečemo, da imajo volivci vedno prav. Četudi so zavedeni neposredno od strankarskih veljakov s pomočjo tajnih služb ali s božjih pridig »prižnice«.
Zgodovina se v Sloveniji rada ponavlja. Volivci pogosto iščejo tretjo pot ali alternativo obstoječim blokom. Demokrati so vstopili v prostor z obljubo sodelovanja, a v praksi to pogosto pomeni, da postanejo tisti, ki odločajo o barvi prihodnje vlade. Resni.ca pa predstavlja kanal za glas tistih, ki so globoko nezaupljivi do vseh tradicionalnih institucij. To ustvarja nestabilno okolje, kjer bodo koalicijska pogajanja težka, vlade pa potencialno bolj podvržene izsiljevanju manjših partnerjev.
Vprašanje zunanjepolitične usmeritve
Pojavlja se skrb paktiranja z nazadnjaškimi silami. V Evropi se resnično krepi blok držav, ki dvomijo v bruseljski centralizem (Slovaška pod Robertom Ficom, na srečo pa ni več Orbana). Če bi nova slovenska oblast iskala zaveznike v tem krogu, bi to pomenilo odmik od jedrne Evrope in morda bolj ambivalenten odnos do Rusije ali specifičnih geopolitičnih interesov ZDA pod Trumpom.
Slovenija je majhno, odprto gospodarstvo, ki je vitalno odvisno od Nemčije in Francije. Vsakršen radikalen zasuk bi bil gospodarsko tvegan, zato je verjetneje, da bodo celo bolj konservativne sile prisiljene v določen pragmatizem, čeprav bo retorika morda bolj ostra in populistična.
Usoda dosežkov prejšnje oblasti
Vsaka menjava oblasti prinese obdobje pospravljanja za predhodniki. Kar mnogi vidimo kot napredek v zadnjih štirih letih (liberalne vrednote, zeleni prehod, vključenost v EU), novi akterji pogosto interpretirajo kot ideološki diktat. Čaka nas verjetno obdobje revizije zakonodaje, ki se dotika medijev, nevladnih organizacij in zdravstva. Nič manj ne bo na udaru kulturni boj, ki se bo v parlamentu le še stopnjeval, saj sta tako Logarjeva stranka kot Resni.ca spretni pri nagovarjanju čustev volivcev. Pomagali jim bodo morebiti še nekateri, ki se vedno trudijo preskočiti parlamentarni prag, a jim ne uspe. Za ustvarjanje nelagodja in stresnih razmer v Sloveniji pa bodo »nezmagovalcem volitev« (SDS) gotovo pogosto stali ob strani na škodo vseh volivcev.
Kam gremo oz. kam to vodi?
Slovenija stopa v obdobje politične fragmentacije. Namesto dveh jasnih polov dobivamo več manjših otočkov moči. To lahko pomeni, da nastopa paraliza, kjer se nobena reforma ne premakne, ker se partnerji neprestano prepirajo. Prisoten bo nenehen pragmatizem. bodo Stranke se bodo morale naučiti vladati z zelo majhnimi večinami, kar zahteva več sklepanja kompromisov in manj vladanja z dekreti, najpogosteje pa capljanja na mestu. S skromno večino v parlamentu jim namreč ne bo uspelo delati velikih premikov, vsaj kar se sprejemanja zakonov tiče. Tam bo še vedno ostala prepotrebna večina 60 poslancev, ki pa jih morebitni desnim in skrajnim desnim strankam ne bo uspelo.
V slovenskem političnem prostoru se je ob dobri tretjini obdobja od osamosvojitev naprej uveljavil koncept satelitskih strank. To so formacije, ki nastanejo z namenom, da nagovorijo razočarane volivce sredine, ki ne bi nikoli volili radikalne desnice, a so hkrati kritični do trenutne vlade. Ostajajo bolj ali manj isti kadri, a z drugačno retoriko. Čeprav se poudarja sodelovanje, v ozadju pogosto ostajajo isti ljudje, ki so desetletja krojili politiko v večjih desnih strankah. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali lahko človek, ki je bil leta del sistema z močno disciplino, nenadoma deluje popolnoma avtonomno. Oblikuje se taktično zavzemanje sredine (eni levo od nje, drugi desno). Strategija je jasna – z mehkejšim nastopom in izogibanjem neposrednim konfliktom pridobiti glasove, ki bi sicer odšli na levo, ali ostali doma. Ko pa pride do glasovanj o ključnih vprašanjih (mediji, sodstvo, kadrovanje), se ti glasovi pogosto vrnejo v stare tirnice.
Tako Demokrati na eni igrajo vlogo urejene sredinske desnice. Ob neizvolitvi Logarja in Irglove v parlament, kar je nonsens brez primere, se sedaj borita »od zunaj« za vstop na kakšno izmed ministrskih mest (Janša jima jih bo sigurno dal). Drugače bi namreč v štirih letih ostala na obrobju (stagnirala) in vprašanje je, ali se bo stranka na naslednjih volitvah sploh uvrstila v parlament. Enako velja za stranko Resni.ca, ki bo skušala prevzeti vlogo destabilizacije javnega mnenja s populizmom. Skupaj bodo ustvarjali klešče, ki drobijo stabilnost, ki jo je poskušala vzpostaviti prejšnja koalicija.
Gre za »preoblečene vzorce«, zato nas čaka obdobje, ko se bo pod krinko »demokratizacije« dejansko izvajala restavracija starih vplivnih sfer.
Izvajalo se bo sistemsko kadrovanje, kar pomeni tihi prevzem ključnih institucij pod pretvezo strokovnosti. Relativizirali bodo pretekle uspehe prejšnje vlade in prikazovanje vse, kar je naredila, kot neuspeh, da se upraviči radikalne reze. Bojazen je, da bo sledilo približevanje »neliberalnim« blokom. Tudi če bo retorika ostala proevropska, lahko dejanja v ozadju (povezovanje s Slovaško, Češko in drugimi) Slovenijo potisnejo na obrobje odločanja v EU.
To je boleče spoznanje, ki ga deli velik del liberalno mislečega volilnega telesa. Dvom v sposobnost prepoznavanja političnih »mask« bo odpiral vprašanje o kolektivnem spominu in psihologiji slovenskega volivca. Zakaj bi nekdo, ki si želi napredka, svobode in vključenosti v sodobno Evropo, dal glas strukturam, ki zgodovinsko težijo k avtoritarnosti in nazadnjaštvu?
Kaj to pomeni za smer Slovenije?
Menim, da ljudje ne prepoznajo preoblečenih vzorcev, zato nas čaka tiha orbanizacija. To ne bo prišlo s tanki ali nenadnim zapiranjem medijev, ampak skozi postopno kadrovanje na ključna mesta v gospodarstvu in kulturi tistih naših lepšimi življenjepisi. Slovenija se bo tiho odmikala od Pariza in Berlina ter se začela posvetovati z Bratislavo in Prago (upajmo, da ne z Rusijo, kot »sanja« Stevanović), kjer trenutno pihajo bolj populistični vetrovi. Srbija pa se že tako vidi kot velika zaveznica Slovenije, čeprav ob Jankovićevi podpori v Sloveniji ima morda peščico somišljenikov.
Hudo je to, da se bo vse, kar je bilo narejeno na področju civilnih svoboščin, začelo označevati kot »nepotrebno zapravljanje« ali »ideološki balast«, kot neznanje in nesposobnost, predvsem pa opiranje na korupcijo. Seveda se ne bo več omenjalo Izraelcev in njihove pomoči pri »pranju možganov« volivcem. Ti se pogosto odločajo na podlagi občutka, manj pa na podlagi analize preteklih dejanj. Desnica je tokrat le bolje zapakirala svoj izdelek. Tragično je, da se »svoboda« pogosto jemlje kot samoumevna, dokler je ne začnejo rezati po koščkih. To se je v obdobju Janševe vlade 2018–2022 izrazito kazalo ves čas, na kar pa smo, naivni volivci, pozabili. Realno gledano, Slovenija ne bo postala »nazadnjaška« in skrajno desna čez noč, saj so naši civilnodružbeni temelji in vpetost v EU premočni. Obstaja pa tveganje za stagnacijo in postopno rušenje nekaterih liberalnih standardov, če bo oblast temeljila na populističnih obljubah. Prihodnost bo odvisna predvsem od tega, ali bo opozicija (ta pa ni najbolj enotna) sposobna konstruktivne kritike, ali pa se bo vse skupaj sprevrglo v nenehen blokovski spopad, ki izčrpava državo in nas vse skupaj vodi nazaj namesto naprej.
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
Zaslonska fotografija – Foto: 24 ur