Slovenija se nahaja v zadnji tretjini predvolilnega maratona, saj bodo državnozborske volitve potekale 22. marca 2026. Politična krajina je bolj razdrobljena kot kdaj koli prej, zaznamuje pa jo oster spopad med uveljavljenima blokoma ter vzponom novih »satelitskih« in sredinskih akterjev, ki utegnejo igrati vlogo tistega, ki prevesi tehtnico.
Stanje je napeto
Trenutno stanje v Sloveniji bi lahko opisali kot precej napeto. Na eni strani imamo koalicijo pod vodstvom Gibanja Svoboda, ki se sooča z erozijo podpore zaradi neizpolnjenih reformnih obljub (zdravstvo, pokojninska reforma), na drugi pa konsolidirano desnico pod vodstvom SDS, ki v anketah močno vodi, a se sooča s težavo koalicijskega potenciala.
Kaže se neke vrste dominacija SDS, a vseeno potencialni volivci bolj nagibajo na levo sredino kot na desno. Janševa strategija temelji predvsem na kritiki vladne neučinkovitosti in mobilizaciji desnega pola s poudarjanjem nacionalne varnosti in gospodarske stabilnosti. Robert Golob poskuša v zadnjih tednih z »izrednimi uskladitvami« (npr. pokojnin za 1 %) povrniti zaupanje volivcev, vendar razdrobljenost na levi sredini (vzpon Vesne, stabilnost SD) ogroža njihovo vodilno vlogo. Logar s svojo novoustanovljeno stranko Demokrati nastopa kot neke vrste ključni »jeziček na tehtnici«. Njegova retorika je sicer manj konfliktna, kar privablja razočarane volivce sredine, vendar mu nasprotniki očitajo, da je le »podaljšana roka« SDS, iz katere je tudi hote ali pa nehote »pobegnil«. Trend združevanja (npr. skupna lista NSi, SLS in Fokus ter povezava Desus in Dobra država v Stranko generacij) se je ustalil, kar kaže na strah pred mogočim 4-odstotnim pragom za vstop v državni zbor. Postavlja se vprašanje, katerim strankam bo uspelo. Vsekakor ne vsem sedmim, ki jih nekako napovedujejo.
Prisotnost tujih vplivov in komunikacija na meji razuma
Vpliv tujine na slovenske volitve leta 2026 ni več le vprašanje diplomatskih pritiskov, temveč se manifestira skozi več kanalov. Opaziti je prenos metodologij iz tujine, predvsem iz Madžarske (medijski model) in ZDA (polarizacijska retorika na družbenih omrežjih). Analitiki opozarjajo na povečano dejavnost tujih profilov, ki preko platform (X, TikTok) širijo polarizirajoče vsebine, povezane z migracijami in vojno v Ukrajini, kar neposredno vpliva na čustveni odziv volivcev. Ker so se v Evropi v zadnjem letu okrepile desne struje, slovenska desnica spretno uporablja ta »veter v jadra«, medtem ko se levica naslanja na podporo evropskih zelenih in liberalcev.
Politični boj v letu 2026 je žal močno zaznamovan z nizko stopnjo politične kulture, ki v nekaterih primerih meji na pravno sporna dejanja. Osebni napadi na družinske člane politikov (npr. izpostavljanje partnerk in zasebnega življenja) so postali standardno orodje za preusmerjanje pozornosti od programskih vsebin. Vlada se sooča z očitki o »predvolilnih bombončkih« (izredni dvigi prejemkov tik pred marcem), kar opozicija označuje za prikrito kupovanje glasov. Pojavljajo se ankete neznanih ponudnikov (pogosto financirane s strani strankarskih medijev), ki služijo kot orodje za ustvarjanje umetnega občutka zmagoslavja ali poraza, kar vpliva na taktično glasovanje. Opozicijske in zunajparlamentarne stranke pa seveda nikakor ne gledajo na rezultate, ki jih je trenutna koalicija dosegla. Zato so podtikanja veliko krat neutemljena, izmišljena ali celo lažna.
Veliko podtikanj in deskriditacij
Letošnja kampanja pred marčevskimi volitvami je ena najbolj agresivnih v zgodovini samostojne Slovenije. Diskreditacije niso več le stranski produkt političnega boja, temveč so postale osrednja strateška metoda. Če smo v preteklosti govorili o »negativni kampanji« kot izjemi, leta 2026 govorimo o t. i. industriji blatenja, ki deluje na več ravneh. Tukaj mislim na plakatne vojne in anonimna podtikanja. Slovenijo so v zadnjih tednih preplavili jumbo plakati, ki ne promovirajo programov, temveč napadajo nasprotnike. Veliko teh plakatov nima jasno označenega naročnika (ali pa so to fiktivna društva), kar je neposreden obvod zakonodaje. Cilj je vzbuditi strah in jezo (npr. z vprašanji o izvoru premoženja ali preteklih aferah), brez možnosti, da bi se napadena stran učinkovito branila v času kampanje.
Novost letošnje kampanje je uporaba napredne tehnologije za diskreditacijo. Zabeleženi so primeri (npr. pri Gibanju Svoboda), ko so profili politikov nenadoma dobili na tisoče lažnih tujih sledilcev. To se uporablja za ustvarjanje vtisa, da politik »kupuje« podporo ali uporablja nepoštene metode, s čimer se zmanjšuje njegov ugled pri realnih volivcih. Na družbenih omrežjih pa krožijo videoposnetki in zvočni zapisi, ki so s pomočjo umetne inteligence prirejeni tako, da politiki izrečejo sporne ali nesmiselne trditve. Takšna stopnja podtikanj vodi v t. i. demokratično izgorelost. Volivci, ki so nenehno izpostavljeni umazanemu perilu, postanejo apatični in se volitev ne udeležijo, kar dolgoročno škodi legitimnosti katerekoli izvoljene oblasti.
»Ne boj, mesarsko klanje«
je napisal dr. France Prešeren v Krstu pri Savici. Karikirano – nekaj podobnega se trenutno dogaja v Sloveniji, ki stoji na razpotju med restavracijo starega reda in iskanjem nove stabilnosti. Leto 2026 zato ne bo le bitka med Golobom in Janšo, temveč test zrelosti slovenske demokracije. Volivec je danes bombardiran z dezinformacijami, populizmom in obljubami o hitrih rešitvah za kompleksne probleme, kot je zdravstvo.
Če se bo volilna tekma nadaljevala v smeri osebne diskreditacije in neprogramskega boja, tvegamo še večjo apatijo in rekordno nizko udeležbo, kar bo le še dodatno okrepilo radikalne pole. Ključno vprašanje tako ostaja: ali bo zmagal tisti, ki ponuja boljše argumente, ali tisti, ki bo glasneje in bolj »simpatično« utišal nasprotnika? (Doc. dr. mag. Bojan Macuh)
Simbolična fotografija (Foto: Rdeča pesa)