Obiskali smo družino Antona in Ljudmile Lončariča
Pred dnevi smo se odpravili k družini Antona in Ljudmile Lončariču iz Negove. Njuna domačija, kjer složno živijo štiri generacije, stoji na krasni razgledni točki, odkoder razprostira pogled na Negovo, na sloviti negovski grad, dele Lokavcev, zaselkov Ločki Vrh, Mujhavec in Negovsko vas. Obiskati Lončaričeve, je pravo doživetje. Do hiše vodi asfaltna cesta, ki povezuje Negovo z Benediktom in drugimi kraji. Tu sta si zgradila novo hišo in gospodarsko poslopje Ljudmila in Anton Lončarič. V njunih novih prostorih gospodarskega poslopja, še stoji 9 glav živine, v svinjaku, nekoč smo rekli v »štalcah«, pa še krulijo prašiči, ki jih redijo za domačo potrebe. Za domačo potrebo pa imajo tudi kokoši nesnice. Od živali moramo omeniti še muce in psičko zlato prinašalko Taro, ki ob prihodu na dvorišče prijazno pozdravi vsakega dobronamernega obiskovalca
Ko obiskovalec stopa na njihovo asfaltirano dvorišče in opazuje hišo in gospodarsko poslopje, dobi vtis, da tu živijo dobri gospodarji, gospodarji, ki poznajo tudi red. Nikjer nobene nepotrebne navlake. Vse ima svoj prostor. V ozadju novega gospodarskega poslopja še stoji več kot 200 let stara, nekoč Jazbečova, sedaj njihova, cimprana hiša, ki je dobila le novo ostrešje in opečno kritino. Vse drugo je v prvotni obliki. Hiša in vse kaj je v njej, je pravzaprav muzej. Če bi želeli našteti vse stare predmete, ki so nekoč služili gospodarjem bi porabili preveč časa in papirja. Lahko rečemo le to, da je hiša in vse kar je v njej. nepopisno etnografsko bogastvo.
Omeniti tudi kaže, da imajo Lončaričevo v obdelavi 7 ha obdelovalne zemlje. Ob tem imajo dve zapuščeni domačiji, ena je rojstna hiša Ljudmile, rojene Kocbek, druga pa Vajdova hiša, ki so jo odkupili od občine Benedikt. V obeh hišah, ki se nahajajo v Negovskem Vrhu in sodijo v občino Benedikt, so nekoč živele in gospodarile družine, danes pa samevata. Lončaričevi so delavni. Prav zato ne morejo pustiti zemlje neobdelane. Sedaj, ko sta Ljudmila in Anton v »pokoju«, so poskrbeli za mehanizacijo, s katero si lajšajo obdelavo zemlje in pripravo krme za živino. Antona, smo vprašali, zakaj še redijo živino, ko pa mnoge želarije nimajo vreč živine? »V preteklosti je vsaka hiša imela živino, če ne drugo vsaj kako kravo, da so pri hiši imeli mleko, ki je bilo osnovno živilo za odrasle in otroke. Danes ljudje ne redijo več živali. Imajo jih le večje kmetije. Mi smo obdržali živino, ker imamo dovolj krme. Škoda se nam zdi, da bi se površine zarasle. Krav nimamo več. To zato, ker midva z ženo ne zmoreva več dojiti, »ta mladi« pa so v službah. Moram pa povedati, da za obdelavo posesti in rejo živine v glavnem skrbita sin Andrej in njegova žena Angela. Čeprav sta oba v službi najdeta čas, da poskrbita za vse kar se tiče gospodarstva in glede dela na zemlji in reji živine«.
Dodati še kaže, da pri hiši vlada sloga, saj živijo v skupnem gospodinjstvu, ali kot rečemo, jedo pri eni mizi štiri generacije. To so: starša Anton in Ljudmila, sin Andrej z ženo Angelo in vnuk Jernej z sopotnico Nino, tu pa je še nedavno rojeni pravnuk Filip. Vsi pa, ko je potrebno, poprimejo za delo, katerega zmorejo. Ob našem obisku smo posebno pozornost namenili »staremu« gospodarju Antonu, ki si v zimskih dneh upokojensko življenje popestri z ročnimi deli, to je kleparstvom, izdelkom iz bakrene pločevine in izdelavi košev iz pintovca. Pri izdelavi bakrenih izdelkov je pravi mojster. Te veščine je pridobil, ko je 40 let delal v bratovem podjetju, Slavka Lončariča, Lončarič montaža Lokavci. Njegovi bakreni izdelki krasijo mnoga nabožna znamenja, križe in kapele. Kot upokojenec, rojen je 23. maja 1942 v Negovi, se je, zlasti pozimi posvetil tudi izdelavi košev iz šibja. O tem nam je dejal: »To znanje sem začel pridobivati od »starih« pletarjev. Največ od Lovrenca Krambergerja in od svojega brata Maksa, ki je, sedaj ne dela več, izdeloval koše iz šibja. S tem delom se ne da zaslužiti. Delam zato, ker me veseli in si zapolnjujem upokojenski čas, zlasti pozimi. Že kot otrok sem izdeloval tudi košare in druge izdelke iz slame. Imam še nekaj ohranjenih izdelkov iz otroške dobe. Za izdelavo enega korba ali koša porabim približno pet ur dela. S tem bi si ne zaslužil kruha. Včasih so rekli da je to lon za tobak. Ljudje so se s tem pozimi zaposlovali in si pripravili potrebne reči, ki so jim služile pri opravljanju kmečkih opravil. Brez korba ali koša in cejne ni bilo hiše. Tisti, ki so imeli vozove, pa so zanje dali splesti tudi koše iz šibja, v katerih so vozili sipke pridelke, kot so: krompir, repo, koruzo, krmno peso, korenje in druge poljske pridelke. V njih so vozili tudi jabolka in hruške, ki so jih stiskali za pridobivanje jabolčnika ali kukle, kot so rekli.« (L.K.)
Pri Lončaričevih je vse na svoje mestu (Fotografije: Ludvik Kramberger)