Moj pogled na vrste pred trgovinami: Kako radgonska legenda Ludvik Kramberger gleda na „trgovske kolone“?
Ob besedi »vrste«, se nam poraja mnogo besednih zvez in tudi dogajanj. V slovarju Slovenskega knjižnega jezika med drugim piše: »Vrste, pod 1.; kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri. Ob tem je še tudi obširnejša razlaga. Zakaj to pišemo? Smo v času ko so, zaradi epidemije corona virusa, spet aktualne vrste, vrste pred odprtimi trgovinami, a tudi pred poštami, bankami, lekarnami ipd. Mene je k pisanju tega prispevka spodbudila vrsta čakajočih pred radgonskim Lidlom, kjer je tudi nastala priložena fotografija. Ob fotografiranju sem se držal diskretnosti, saj sem čakal, da so bili vsi, ki stali v »vrsti« usmerjeni proti vhodu v trgovino, da tako čakajočih v koloni ni mogoče prepoznati.
Dalje bom o vrstah pisal iz svojih izkušenj z vrstami. Jaz bi dejal, da bo to nekaka zgodovina vrst pred trgovinami. O vrstah v preteklosti lahko pišem že zato, ker imam pri svojih 83 letih veliko osebnih doživetij. Vrst pred trgovinami se spominjam iz povojnih let. Tu mislim na drugo svetovno vojno. Tedaj so se vrste ustvarjale zaradi pomanjkanja robe, artiklov, v trgovinah. Spominjam se, bilo je 1947 leta, ko sem živel pri starših v Negovi. Nekako smo izvedeli, da imajo v trgovini Bata, tako so rekli trgovini z obutvijo Borovo, v Mariboru na Partizanski cesti, določen dan v prodaji gumijaste škornje. Ti so se po ljudsko imenovali »bataši«, ker jih je izdelovalo podjetje Bata, ki je imelo sedež podjetja na Češkem, obrate, tovarne, za izdelavo obutve pa po celem svetu. Kako smo zvedeli, da imajo »bataše« ne vem? Vem pa, da so me 10 letnega fanta starši poslali v Maribor, da bi kupil gumijaste škornje-bataše. Točno ob polnoči sva se s sošolcem Maksom, ki je bil tri leta starejši, odpravila peš v Maribor. Ko sva ob šesti uri prišla na Partizansko cesto, je že bila vrsta za nakup batašev dolga okoli 300 metrov. Segala je do križišča z Meljsko cesto. Vsi smo disciplinirano stali v vrsti in se, ko so odprli trgovino, pomikali proti trgovini. Toda še preden smo prišli do vrat trgovine, škornjev ni bilo več. Torej je bila 40 km dolga pot, ki sva jo prehodila s sošolcem, le izlet v Maribor.
Vrste so bile tudi pred prehrambnimi trgovinami. Zanimivo je bilo, da so imele pri vstopu v trgovino mimo vrste prednost noseče ženske. Ljudje se vedno znajdejo. Tako so se znašle tudi nekatere ženske, ki so si pod obleko naložile »pojštre«, se pravi za to prirejene zglávnike, da so tako lahko mimo vrste prišle do artiklov v trgovini. Ker je bilo tedaj poslano v trgovino omejeno število določene robe, tudi živil, kruha, mleka in še česa, so kupci stali pred trgovino že nekaj ur preden so trgovino odprli. O vrstami pred trgovinami, tudi na kino karte, ter še kje kjer smo čakali v vrsti, bi imel veliko za pisati. Ta dva primera sem zapisal, da si tisti, ki tega niso doživeli, malo predstavljajo kako je bilo glede vrst, v še ne tako daljni preteklosti. Torej vrste pred trgovinami niso »izum« časa, ko razhaja corona virus… (L.K.)
