V Križevcih pri Ljutomeru je potekal zanimiv pogovor s pisateljem Aleksandrom Ružičem
Člani KUD Križevci so v Galeriji Župnišča v Križevcih pri Ljutomeru gostili pisatelja in pesnika Aleksandra Ružiča, ki je sicer upokojeni profesor geografije in zgodovine. Rojen v bil Peskovcih, v današnji občini Gornji Petrovci, in je vse svoje življenje preživel na Goričkem. In ne le, da je živel v teh odmaknjenih krajih, temveč je tudi veliko poslušal svoje sorodnike in ostale starejše krajane, ki so pripovedovali o težkem življenju na tem območju. To ga je tako zaznamovalo, da je začel še bolj brskati po raznih pisnih virih, ki so pričali o tamkajšnjih razmerah. Zaradi odmaknjenosti in gričevnate pokrajine je bilo življenje tam vedno težko in namesto, da bi časi po drugi svetovni vojni prinesli pozitivne spremembe, so agrarna reforma, prisilna kolektivizacija in novonastala oblastniška struktura le še bolj pritiskali na prebivalstvo, ga dušili in ga v nuji po preživetju vedno bolj silili v to, da so ljudje začeli odhajati v tujino in s tam težko prisluženim denarjem omogočili preživetje sebi in svojim, doma ali drugje daleč od doma. Mnogi se niso nikoli vrnili. Nekoč je bilo na področju sedanje občine Gornji Petrovci sedem osnovnih šol s 500-600 učenci, ostala je le ena sama šola s približno 150 učenci.
Aleksander Ružič je spregovoril o resničnih zgodbah in dogajanjih, ki so temelj njegovih knjig. Od leta 2009 je izdal štiri knjižna dela, ki jih lahko imenujemo družbeno – socialni romani oz. zgodbe, v katerih prikazuje življenje po drugi svetovni vojni do 90. let prejšnjega stoletja. Na kratko je o njegovem delu spregovoril tudi Robert Feliks Titan, urednik iz Založbe Volos, ki je izdal tri njegova literarna dela. Avtor sam je prebral še nekaj svojih pesmi, Glorija Görkeš iz Kokoričev pa je ob kitari zapela nekaj pesmic.
Fotografije: Tjaša Kos