Indijka iz Slovenskih goric predstavlja čudovite fotografije z Islandije; To je najboljša prva razstava kateregakoli avtorja…
Po tem, ko so „zaprli“ razstavo avtorice Dike Vranc iz Maribora, ki je publiki predstavila naravo, ljudi in predvsem pokrajine, na fotografijah nastalih na njenih potepanjih po Evropi, Aziji, Afriki, Južni Ameriki, Avstraliji…, so v galeriji Doma kulture Gornja Radgona, odprli drugo razstavo iz spomladanskega cikla. Tokrat se s svojimi fotografijami, na prvi samostojni razstavi predstavlja članica domačega Fotokluba Proportio divina Yvonne Laidler, ki prihaja iz Indije, a že ducat let z možem živi v Ledineku pri Sveti Ani v Slovenskih goricah. Razstavo je naslovila Brutalna lepota, prikazuje pa krajino in nenavadne artefakte s popotovanja po Islandiji, kjer je bila skupaj s še nekaterimi člani fotokluba v lanskem letu. Kot je ob odprtju razstave, kjer je prisotne pozdravila tudi direktorica Kultproturja Tatjana Karba Kotnik, in ki bo na ogled do 1. julija, povedal predsednik Fotokluba Ivo Borko, MF FZS, EFIAP/d3, ESFIAP, gre po njegovi oceni za najboljšo prvo samostojno razstavo, kar jih je videl. Laidlerjeva je namreč v tej zvrsti fotografije relativno nova, z digitalno fotografijo se je spoznala šele leta 2017, ko se je pridružila Fotoklubu Proportio divina. Poleg predsednika je avtorico razstave in njene čudovite fotografije predstavila fotografska kolegica Štefi, nekaj besed pa je v slovenščini povedala tudi arhitektka Yvonne.
„Zakaj bi hodili na luno, če lahko pridete na Islandijo. Je bližje (in ceneje), slogan s katerim Islandci nagovarjajo turiste ne bi mogel bolje opisati dežele in sporočilo kaj jih pri njih čaka, ne bi moglo biti bolj nazorno. Podobnost z lunarno pokrajino je namreč, vsaj na velikem delu otoka, tako velika, da so se ameriški vesoljci pred poletom na luno pripravljali prav tam. Ogenj in led sta izoblikovala svet, ki ga lahko človek, ali samo zasovraži, ali pa se vanj nesmrtno zaljubi. Prav slednje se je očitno zgodilo Yvonne, kako bi si sicer lahko drugače razlagali njene fotografije, ki jih je tam posnela in s katerimi se nam predstavlja na njeni prvi samostojni razstavi. S predznanjem analogne fotografije, ki jo je kot arhitektka pri svojem delu tudi uporabljala, z velikim občutkom za estetiko in prevzeta z lepotami Islandije, je ustvarila fotografije, ki nam plenijo duše in napolnjujejo srca. Njenim pogledom in kameri pa niso ostali skriti niti tisti kotički dežele, ki jih običajni obiskovalci, omamljeni od prevelike lepote, pogosto spregledajo, je med drugim dejal Ivo Borko.
Tematska je razstava je sicer razdeljena na dva dela. Prvi del predstavljajo občutene, skoraj lirične fotografske upodobitve krajin, pa naj se to, glede na neizprosno surovost dežele in na skrajno nemogoče vremenske pogoje v katerih so fotografije nastajale, sliši še tako absurdno, ter drugi del, kjer avtorica, sicer še vedno ostaja »v krajini«, vendar glavno pozornost namenja zanimivim ali pa vsaj nenavadnim »artefaktom«, kot so od silne moči vulkanskega izbruha zverižen ostanek mostu, ki danes delujejo kot nema priča in »umetniška skulptura« obenem, stalni izliv (viška) vroče vode na obcestnem postajališču, ostanki nasedlega kita na morski obali, zapuščen rdeči bager; tudi ljudje, vendar le kot opazovalci te silne lepote…, ki pa predstavljajo „avtoričin osebni pogled in ki naredijo razstavo za veliko več kot le potopis v fotografijah. Če k temu dodamo še zelo dobro tehnično izvedbo je pred nami ena sama lepota. Brutalna lepota!“ je dodal Ivo Borko.
Yvonne Laidler, se je sicer rodila leta 1969 v mestu Udupi, v zvezni državi Karnataka v Indiji. Po končanem študiju arhitekture, se je sprva zaposlila doma, a se je že pri 25 letih odpravila v Dubaj v ZAE, novim poslovnim in strokovnim izzivom nasproti. Zaposlila se je v arhitekturnem biroju in delala kot arhitektka in oblikovalka notranjih prostorov. Po upokojitvi moža sta se leta 2010 za stalno preselila v Slovenijo. V Ledineku pri Sv. Ani sta si ustvarila nov dom, kjer živita in kjer po njenih besedah raziskujeta drugo fazo njunega življenja. Pred dvema letoma je dobila tudi slovensko državljanstvo. Pravi, da je na to zelo ponosna. „Za fotografijo, kot se spomni, se je začela zanimati v zelo mladih letih, ko ji je slučajno prišla v roke revija “National geographic”. Takrat je bil to za njo zelo poseben dogodek, saj je bila Indija v tistih časih zaprta za zunanji, predvsem zahodni svet. Občudujoč fotografije s celega sveta, je v sebi začutila, da bi bila rada nekoč tudi ona del tega. Z osnovami fotografije se je seznanila na univerzi, kjer je bila fotografija del učnega procesa in jo je kasneje pri svojem delu tudi uporabljala, vendar predvsem arhitekturno. Z digitalno fotografijo se je spoznala, ko se je leta 2017 pridružila fotoklubu Proportio divina in se začela ukvarjati z izrazno fotografijo. Sodelovala je že tudi na dveh klubskih razstavah, to pa je njena prva samostojna razstava in samo upamo lahko, da je to šele začetek nečesa veliko večjega,“ je o avtorici, med drugim povedala Štefi P. Borko.
