Skip to content

V radgonskem muzeju Špital bo vsakdo našel nekaj zase

Na ogled so številne zanimive vsebine, začasne in stalne razstave

Zgodba radgonskega Špitala je predstavitev najstarejšega urbanega dela mesta Gornje Radgone s Špitalom in predstavitev prvotne namembnosti objekta s stavbnimi prezidavami in spomeniško prenovo. V stavbi, ki je skozi stoletja ohranila svoje prvotno ime, domuje radgonski muzej Špital, v katerem se, poleg začasnih in stalnih razstav, vseskozi dogaja nekaj zanimivega. Pravzaprav je Špital eden osrednjih hramov kulture in umetnosti v mestu penine in sejmov. Poslopje je bilo deležno številnih gradbenih in namenskih sprememb in predstavlja danes redek primer meščanske arhitekture v Sloveniji z edinstvenim tlorisom in ostrešjem. Seveda so v ospredju razstave, med katerimi je tudi stalna razstava „Radgonski mostovi“.

Tukaj obiskovalci skozi bogato večpomensko muzejsko zbirko Radgonski mostovi, dopolnjeno z multimedijskimi predstavitvami in odprtim depojem, odkrivajo geološke značilnosti, arheološke zanimivosti, etnološko in umetniško dediščino mesta ob Muri. Stalna muzejska razstava radgonski mostovi predstavlja mostove od najstarejših obdobij pa vse do danes. Pri tem ne gre zgolj za most kot gradbeni objekt, ki povezuje rečna bregova, ampak za mnogo širši simbolični pomen. To so mostovi rodbinske in politične zgodovine zaledja cvetočega srednjeveškega mesta na otoku reke Mure; mostovi med mestnim in primestnim prebivalstvom, mostovi med lastniki vinogradov in viničarji, ne nazadnje pa tudi mostovi med dvema etničnima in jezikovnima skupinama, ki od časov poselitve živita v tem prostoru.

Likovna zbirka predstavlja 14 izbranih likovnih del, plastik, vedut in portretov, ki so se močno poškodovana ohranila za njihovimi nekdanjimi lastniki in živijo sedaj, restavrirani in umeščeni v zgodovinski čas, svoje novo življenje. Radgonski mostovi skozi predmete, dokumente, fotografije, filme in interpretacijo avtorjev razstave, pripovedujejo o zgodovini območja Gornje Radgone. Od geološke podobe porečja Mure in Radgonskih goric, preko najstarejše arheološke poselitve grajskega hriba od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Pripovedujejo o fevdalnih lastnikih gradov in meščanih, ki so živeli na Grisu, o verski pripadnosti in cerkvi, o čarovniških procesih in ljudskem verovanju. Pripovedujejo o vinogradništvu kot gospodarski dejavnosti in socialnem ter bivanjskem okolju viničarjev in kmečkega prebivalstva. O življenju človeka od rojstva do smeri, o obredih in institucijah, o političnih odločitvah, ki prinašajo vojne in mir ali narodnih odločitvah, ki delajo države ter o posameznikih, ki so s svojimi deli prestopili okvirje lokalnega delovanja in ustvarjanja. Pripovedujejo o sodobnem času , ki ga živijo prebivalci Gornje Radgone in kako ta vsakdan vidijo domači umetniki skozi svoje ustvarjanje. In o mostu, ki je od nekoč povezoval dva dela mesta, bil v ujmah in vojnah večkrat porušen, pa zopet zgrajen in je danes odprti most med dvema mestoma in dvema državama. Odprti depo s predmeti etnološke zbirke daje vsebino izjemnemu, javno dostopnemu, podstrešju radgonskega Špitala. Sicer pa, 9. februarja 1930 so odprli in blagoslovili prvi železobetonski radgonski most čez reko Muro, za katerega so porabili 40 vagonov cementa in 102 toni armiranega železa. Most je bil dolg 85,8 m in širok 8 m; njegova nosilnost pa 15 ton. Slavnostna otvoritelja sta bila inž. Sernec, ban Dravske banovine, in avstrijski zvezni kancler dr. Schober. Blagoslov je opravil nadškof dr. Pawlikowsky. Most je okupatorska vojska aprila 1945 razstrelila. Zadnji most, ki še sedaj stoji in povezuje dva prijateljski državi in mesti, sta oktobra 1969 odprla takratna predsednika Avstrije in SFRJ, Jonas in Tito. Stalna muzejsko razstava Radgonski mostovi je sestavljena iz štirih vsebinskih sklopov.

V Špitalu je še vedno na ogled tudi začasna razstava fotografij Šlebingerjeve hiše, mlade umetnice Lene Kocutar, katere predniki so bili Šlebingerjevi. V muzeju Špital je prav tako še vedno na ogled razstava zbiralca Zlatka Šajherja: Mostovi na razglednicah. Nadvse zanimiva je tudi razstava 130 let Pomurskih železnic. Seveda je v muzeju še veliko različnih in zanimivih zgodovinskih eksponatov, med katerimi kaže omeniti tudi Negovsko čelado. Muzejska zbirka Špital je bila oblikovana iz predmetov in dokumentov, ki so jih zbrali lokalni zbiralci na širšem območju Gornje Radgone. Dodano jim je bilo arheološko gradivo, ki ga je z zaščitnimi arheološkimi izkopavanji na grajskem hribu pridobil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor, ter gradivo, ki ga je z načrtnim raziskovanjem zbral muzej. V zbirki so arheološki, etnološki, umetniški in drugi kulturno-zgodovinski predmeti, dokumenti in pričevanja, ki izvirajo iz krajev zahodnega dela štajerskega Pomurja ali se kakorkoli navezujejo na njihovo zgodovino in zgodovino ljudi, ki so ga naseljevali od prazgodovine do danes. Zbirka je del stalne zbirke Pomurskega muzeja in je skoraj v celoti dostopna javnost.

Ob nedavnem poletnem dnevu muzejev, ko se je po pandemiji tudi odprlo, so v muzeju Špital na ogled postavili posebno razstavo, ki predstavlja delček življenja iz družinske kronike Simonič – Šlebinger in odpira poglavje treh hčera dr. Franca Simoniča (1847-1919) pionirja slovenske bibliografije. To so bile – Olga (1879-1967), Vera (1881-1973) in Nada (1883-1906). Izpisala se je na dveh prizoriščih, na cesarskem Dunaju ob prelomu 19. in 20. stoletja ter v takrat idiličnem okolju radgonskega doma, streljaj oddaljenega od obnovljenega Špitala, kjer so Simoničevi preživljali poletne počitnice. Čas pred dobrimi stotimi leti nam približajo dokumenti, fotografije, pisma in pričevanja iz družinske zapuščine…

Iz zgodovine: Špital v Radgoni!

Zatočišča te vrste za invalide, ostarele, sirote in reveže so nastala v srednjem veku. V večjih trgih in mestih so bili špitali znotraj mestnega obzidja, zunaj mest pa v bližini rek ali ob mostovih. Vzdrževali so jih mestne oblasti, cehi, zadruge, bogati meščani, plemstvo ali duhovščina. Z razvojem medicinskih znanosti so začeli v 18. stoletju vodenje špitalov prevzemati zdravniki in postopoma so se preobrazili v bolnišnice ali sirotišnice oziroma ubožnice. Možno je, da je bila stavba v Gornji Radgoni že od začetka, v 14. stoletju, špital, za svoje sirote in reveže pa naj bi jo zgradili prebivalci radgonskega predmestja Gris. Ferdinand II. je dal prvotno srednjeveško stavbo dograditi in leta 1618 v njo prenesti mestni špital. Kot dobrotniki so omenjeni različni grofje in več radgonskih meščanov, špital pa je imel prihodke tudi iz lastnih posesti. V 19. stoletju je bil del objekta oddan v najem stanovalcem, v delu pa so še vedno bivali oskrbovanci. Pred drugo svetovno vojno je imela v njem prostore šola, po vojni pa je bil namenjen stanovanjem. Nekaj časa je bil pritličnem delu stavbe disko, v nadstropnih prostorih pa stalna muzejska razstava.

Stavbna zgodovina: Prvotna gotska stavba, ki naj bi bila sezidana leta 1363, je bila nadstropna in je imela raven tramovni strop. Sestavljali sta jo današnja klet v pritličju in prostor z baročnim štukaturnim stropom nad njo. S slemenskim delom je bila postavljena pravokotno na cesto, v nadstropju je imela v delu ob cesti dve polkrožno oblikovani arkadni odprtini. Domnevno po letu 1614 so srednjeveškemu tlorisu dozidali veliko dvorano in ozek podolžni prostor, ki je imel odprt arkadni hodnik s tremi odprtinami. Iz istega časa so tudi toskanski stebrički, ki nosijo današnji poznobaročni obok. V dvorano, ki je bila širša za tloris današnjega hodnika, je vodil ulični vhod, odprtina enake dimenzije pa je bila namenjena izhodu na arkadni hodnik na zahodni strani. Dostop v nadstropje naj bi vodil čez leseni gank. Leta 1764 so zgradili notranje stopnišče, ki je povezalo pritličje z nadstropjem, obokali dvorani v pritličju in nadstropju ter ju zmanjšali za širino hodnika. V dvorani pritličja so izdelali večje okenske odprtine in ji dodali apsido s kapelo. Tloris pravokotne stavbe z izstopajočo polkrožno apsido je edinstven v slovenskem prostoru. Visoka strešna konstrukcija s trapezastimi vešali na dveh ravneh pa predstavlja kakovostno in redko strešno konstrukcijo. V drugi polovici 19. stoletja so ob zidavi arkadnega stopnišča dvignili teren ob dvoriščni fasadi ter v večje baročne niše namestili majhna okna. V 2. polovici 20. stoletja je bilo še nekaj prezidav, povezanih z urejanjem višine pohodnih površin in dostopov. Objekt je bil leta 2004 v slabem gradbenem stanju in z uničenimi vsemi pomembnimi detajli stavbnega pohištva. Izhodišče konservatorskega programa, ki ga je leta 2003 izdelala konservatorka mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Neva Sulič Urek, je bila podoba stavbe iz leta 1764, ko sta bila zaradi novega stopnišča, vež in dveh obokanih dvoran dorečena tloris in višina tal. Po prenovi leta 2013 kaže hiša podobo meščanske stavbe s konca 17. stoletja.

Prvi projekt celovite prenove kulturno-zgodovinskega spomenik, torej stavbe starega Špitala v Gornji Radgoni in njegove okolice se je začel leta 2004 z zamenjavo dotrajane strešne kritine skupaj z letvami in strelovodno napeljavo. Prenovo so nadaljevali leta 2005 in je bila delno končana v letu 2006. Zaradi požarne varnosti in pomanjkanja denarja obnovitvenih del tedaj niso končali, zato stavba ni mogla zaživeti s svojo vsebino. Novi, sklepni projekt obnove, ki je obsegal dokončanje prenove in postavitev stalne muzejske razstave s programom za javnost, je stekel leta 2011 in je bil končan leta 2013. Financiran je bil z denarjem evropskega sklada za regionalni razvoj, države in občine Gornja Radgona. Prenovljeni kulturno-zgodovinski spomenik je zdaj z muzejsko in širšo javno vsebino smiselno umeščen v ožje spominsko območje tega dela mesta…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

error: