Na ogled so postavili čudovito likovno razstavo domačega likovnega društva
V galeriji Doma Kulture Gornja Radgona so na predvečer letošnjega kulturnega praznika odprli razstavo z naslovom “Tokovi časa”, ki so jo oblikovali člani Likovnega društva Gornja Radgona, s predsednico Dano Štrucelj na čelu. Če na razstavo pogledamo skozi antropološko lečo, vidimo, da človek že od nekdaj poskuša ustaviti čas, ga dokumentirati, razumeti in mu dati obliko. Razstava ne predstavlja le estetskih objektov, temveč procese. Naslov namiguje na dejstvo, da kultura ni statična temveč kot reka teče, se prilagaja strugi časa, a hkrati ohranja svojo substanco. Predstavljeni avtorji so s svojimi deli ujeli trenutke te transformacije, s čimer so nam omogočili vpogled v to, kako se naša identiteta v toku desetletij spreminja, a hkrati ostaja trdno zasidrana v našem domačem okolju. Razstava je vabilo k dialogu med tistim, kar smo bili, in tistim, kar postajamo…
Razstava Tokovi časa: preteklost-sedanjost-prihodnost, je lep dokaz ustvarjalnosti, predanosti in ljubezni do kulture. Ob odprtju razstave, katero je vodil kulturni ustvarjalec in novinar Andrej Okreša, in ki je pritegnila lepo pozornost ljubiteljev umetnosti, so organizatorji izrazili hvaležnost Občini Gornja Radgona za podporo, ki omogoča, da umetnost raste in ostaja vidna v širšem prostoru. „Posebna zahvala velja soustanovitelju in prvemu predsedniku Likovnega društva GR Zlatku Šajharju,“ kot je povedala sedanja predsednica Dana Štrucelj. Prisotne sta sicer pozdravili tudi Tatjana Karba Kotnik, direktorica zavoda Kultprotur in radgonska županja, Urška Mauko Tuš, ki je razstavo šestindvajsetih slikarjev tudi odprla, kaj so vse ustvarjali pa je povedala mentorica tridnevne kolonije, akademska slikarka Aleksandra Fekonja.
Člani LD Gornja Radgona sicer ustvarjajo že dolga leta. Pridno in potrpežljivo. Včasih tako tiho, da doma mislijo, da so šli samo po kruh – vrnejo pa se z razstavo. Ustvarjajo celo leto, potem pa pogumno stopijo pred publiko in rečejo: „No, pa poglejte, kaj smo skuhali – beri namalali in naslikali,“ kot je dejal moderator Okreša. Tokrat še posebej slovesno razstavljajo, ob slovenskem kulturnem prazniku, ko se vsi spomnimo našega največjega pesnika, Franceta Prešerna. „Spomnimo se tudi lanskega junija ob Muri na Placu, kjer smo ob podpori Aleša Škrleca in mentorice Aleksandre Fekonja ter ob dveh odličnih gostih – fotografinji Maji Šivec in predsedniku Društva koroških likovnikov Zoranu Rožiču – skupaj z mednarodno ekipo ustvarjali na temo Tokovi časa – preteklost, sedanjost in prihodnost. Z drugimi besedami: razmišljali smo o času… dokler ni bil čas za kosilo in šilček rujnega. Predstavljajte Franceta Prešerna danes. Imel bi profile na vseh družbenih omrežjih. Verjetno bi bil tudi podporni član našega društva, kdo ve. Ampak objavljal bi še vedno samo o Juliji. Trikrat na dan. Z globokimi verzi. In brez enega samega všečka od nje. Bil je največji slovenski pesnik – in hkrati prvi Slovenec z resnim primerom ‘videno, brez odgovora’. Napišeš Sonetni venec, vrhunsko umetnost, temelj narodne kulture… in dobiš nazaj? Tišino,” je dejal Okreša.
Tokovi časa: preteklost – sedanjost – prihodnost
Tok časa je nevidna reka, ki nas vse nosi naprej, pa če to želimo ali ne. V njej se prepletajo spomini, trenutki in slutnje; v njej se zrcali zgodovina krajev, ljudi in njihovih poti. Likovna kolonija Gornja Radgona se letos posveča prav tem neulovljivim, a vedno prisotnim tokovom, ki oblikujejo našo identiteto in naš pogled na svet. Preteklost je temelj, na katerem stojimo. V sebi nosi zgodbe, ki jih nismo vedno živeli, a nas kljub temu določajo. Je prostor dediščine, tradicije, osebnih in kolektivnih spominov. Umetniki jo raziskujejo kot arhiv občutij, kot plast, ki jo je mogoče odkrivati, preoblikovati ali na novo interpretirati. Sedanjost je trenutek, ki se dogaja zdaj – krhek, minljiv, a hkrati edini, ki ga lahko zares izkusimo. V njej se stikata notranji svet ustvarjalca in zunanja resničnost. Umetniška dela, nastala v tem času, so odsev našega diha, naših dilem, radosti in nemirov. So posnetek trenutka, ki ga že v naslednjem hipu ni več. Prihodnost pa je prostor možnosti. Je odprt horizont, ki ga napolnjujejo upanja, vprašanja in vizije. Umetniki jo pogosto zaznavajo prej kot drugi – kot slutnjo, kot energijo, ki se šele rojeva. V njihovih delih prihodnost ni nujno odgovor, temveč povabilo k razmisleku, k pogumu in k domišljiji.
„Likovna kolonija Gornja Radgona tako postane stičišče treh časovnih svetov. Umetniki, ki ustvarjajo v tem okolju, prehajajo med njimi, jih prepletajo in preoblikujejo. Njihova dela so kot rečni tokovi: vsak s svojo smerjo, hitrostjo in globino, a vsi del istega gibanja. Naj bo ta razstava povabilo k potovanju skozi čas – k opazovanju, kako se preteklost preliva v sedanjost, kako sedanjost odpira vrata prihodnosti in kako umetnost vse to povezuje v en sam, neprekinjen tok,“ kot nam je povedala predsednica društva Dana Štrucelj, ki je ponosna na tridnevno junijsko kolonijo Tokovi časa, saj so „ustvarjalni dnevi ob reki Muri so ponovno dokazali, kako močno lahko umetnost povezuje ljudi, odpira prostor dialoga in spodbuja razmislek o svetu, v katerem živimo…“
v radgonskem kulturnem domu se izplača ogledati (Foto: Ludvik Kramberger)