Ugledni zdravilec – bioenergoterapevt, poleg svoje nove knjige, predstavil tudi različne oblike in možnosti alternativnega zdravljenja
Turistično društvo in Knjižnica Šentilj sta v okviru kulturnega praznika organizirala nadvse zanimiv in odmeven „Večer zdravja in poezije“, ki ga je pred polno dvorano Prosvetnega doma Vlada Pipana v Šentilju, kot povezovalka večera, vodila Sabina Bezjak, s petjem in recitalom so večer popestrili dr. Silvo Koder, oblečen v Prešerna, ki je zrecitiral pesem Vrba. Pevci moška vokalna skupina KUD Mejnik Šentilj, so zapeli nekaj narodnih pesmi, k pomembnosti večera pa je s svojo prisotnostjo velik delež prispeval tudi župan občine Šentilj gospod mag. Štefan Žvab. Osrednji gost večera je bil znani in priznani slovenski zdravilec bioenergoterapevt, radiestezist, diagnostik, pesnik, pisatelj in slikar Štefan Titan iz Tropovcev v Prekmurju, ki je številne prisotne v uvodu najprej seznanil o oblikah in možnostih alternativnega zdravljenja, ter predstavil svojo, zelo iskano in priljubljeno knjigo Prisluhnimo telesu, telo nam vse pove, v kateri je avtor na razumljiv, vsem dostopen način razodel številne primere, kako in zakaj pride do bolezni, kakšne so lahko posledice, če spimo na geopatogenih sevanjih, kako se jim izogniti in kako si lahko tudi sami pomagamo.
V knjigi je veliko preprostih, ljudem razumljivih zdavilskih nasvetov. Nekaj besed je namenil tudi temu kaj morejo bolniki pri terapijah čutiti in kako poteka zdravljenje pri bioenergetikih. Zatem je sledil pogovor v katerem so prisotni Titanu zastavljali vprašanja na katere je odgovarjal in svetoval.
Po več kot uro in pol dolgem pogovoru je sledila predstavitev njegove najnovejše, že devete pesniške zbirke, Temni angel, ki jo je izdala založba Zavod Volosov Hram in uredil Robert Titan Felix, ki je ob tej priliki zbirko predstavil in med drugim povedal: „Pričajoča pesniška zbirka je dvoplastne narave, simbolistične v začetnih tonih in intimno osebno izpovedne v drugem delu, njene tematsko- motivna in idejna izraznost pa je v marsičem povzeta že v samem naslovu, vendar ne na način, kakor bi na prvi pogled domnevali. Temni angel je tisto drugo, ogrožajoče naše življenje, mračne sile in zunanje nasilje, ki drobi, kar skušamo graditi, vendar pa je, kar je bistveno, vse to tudi v nas, mi sami smo to dobro-zlo, ki nas na videz od zunaj hromi, zato je vedno predvsem v naši moči, da se zoperstavimo (tudi sebi, če je treba) in se osmislimo onstran tega v dobrem, ki je vedno naša možnost, ne glede na zunanje okoliščine in ovire.“
Dodal je, da lahko brez pretiravanja trdimo, kako je zbirka Temni angel izvrstna poezija o življenju, ki vse bolj zapira okna in vrata pred zunanjim svetom, da lahko z jasnim pogledom na prehojeno pot uredi in pospravi »predale življenja,« a v tem obenem tudi najde neko novo dimenzijo vitalne polnosti. Pesniška zbirka o zmagi življenja nad vsem, zato ne preseneča, da so skozi vso knjigo vpleteni družbeno-kritični toni, ki izražajo nemoč posamične eksistence napram političnemu in vojnemu nasilju, tisti primarni grozi zunanjega sveta, katere pa se nobena posamičnost, žal, ne more obraniti. Je pa v naši skupni moči, da se ji zoperstavimo vsi v dobro vseh nas. Ta drugačnost izražanja naše nemoči je tisto, kar zbirki daje poseben pečat. Zaradi drugačne vsebine in odlične pesniške besede, bi bilo dobro, da jo vzamemo v roke in preberemo, ter se ob tem zamislimo, kam nas vodi navidez lepa bela cesta, po kateri, pred nami in za nami hodi, Temni angel…
Štefan Titan: Temni angel
Priletel je temni angel,
toge oči mrko zrejo vanj,
pod njegovo silo se rušijo
vse stopnice, ki vodijo v raj,
svet izginja pod njegovimi perutmi,
množice spet hodijo po križev poti.
Iz globin mraka
dvigajo se sence groze,
sredi dneva me golta mrak,
nemo zrem v iztrošeni ekran,
mi jeza trati prosti čas,
da mi v hipu mine potrpljenje.
Ja, mrak me golta sredi dneva,
ko gledam vso to svinjarijo,
slišim odmeve na pol bosih nog
njih, ki bežijo v svet pred morijo,
iščejo zase boljši svet,
a srečajo se le z iluzijo.
Sreče luč polagoma bledi,
v ušesih zvenijo prošnje umirajočih,
v podzavesti čutim strah otrok,
ki so pod ruševinami pokopani,
brez milosti, brez pomoči,
so starši mrtvi, zasuti skupaj z njimi.
Razletel se je čas, bobnijo plazovi,
dnevi utripajo boleče povsod,
povsod kri, madeži smrti,
so črede prepuščene tolpam volkov,
ki trgajo vse kar ne more uiti,
da kri brizga, zakaj, za hudiča?
Umiri se človek, naj bliski eksplozij
ne uničijo vid nevajenim očem,
meči naj ne drezajo v odprte rane,
naj v čaši vino bo in ne pelin,
otroka pod roko vodi naj mati,
modrost naj se vrne, naj sreča živi.