Tokratna gostja petkovih poetičnih večerov je bilo „pegasto dekle“ iz Radencev
Prvič v letošnjem letu je, v organizaciji Zavoda Kultprotur in JSKD OI Gornja Radgona, v mestnem muzeju Špital, potekal vedno priljubljeni „Petkov poetični večer“, z voditeljico Niko Škof, kar pomeni, da bodo ljubitelji kulture, zlasti poezije tudi letos deležni omenjenih zanimivih večerov. Po pozdravnem nagovoru direktorice Zavoda Kultprotur, Tatjane Kotnik Karba, je tokratna gostja voditeljice Nike Škof, bila odlična mlada umetnica iz bližnjih Radencev, Sara Kagar, ki kljub svoji mladosti že sodi med umetniške duše, zlasti za področje fotografije in poezije. Mladi fotografinji in pesnici iz dežele Treh src, mnogi pripišejo še vzdevek „Pegasto dekle“. Tokratna gostja Petkovega poetičnega večera je predvsem govorila o svojem pesniškem prvencu Indigo, dovršeni zbirki sodobne poezije v različnih jezikih in dialektih. Indigo odlikuje tudi likovna podoba knjige, ki je neznačilna za pesniške zbirke.
Kot je med pogovorom, kjer je beseda tekla pisanju, ustvarjalnosti, knjigah, fotografiji in nastajanju zbirke, bilo slišati, Sarina predvsem ljubezenska poezija, ne more zakriti vpliva velikih pesnikov kot so: Pavček, Župančič, Minatti in Menart. Pesniški prvenec Indigo, ki je že doživel ponatis, je Sara v samozaložbi izdala jeseni 2020, potem, ko je njena poezija na socialnih omrežjih doživela velik uspeh. Po besedah mlade umetnice, njen način ustvarjanja je „dejansko kjerkoli in kadarkoli – lahko me nagovori nekaj, kar se dogaja meni, ljudem okoli mene, neznancem, film, knjiga,… Vendar moram priznati, da romantične predstave o pesnikih, ki nekje v zaprašeni gostilni v slikoviti pokrajini ustvarjajo ob kozarčku rujnega s peresom in črnilom vsaj v mojem primeru ne držijo. Uporabljam stvari, ki so pri roki – najpogosteje je to kar telefon. Kar pa se tiče samih začetkov – pesmi sem pisala že dolgo, vendar se nekako nisem upala razkriti – poezija je zelo osebna, izpričuje tvoje misli. Vsekakor je bil prisoten strah, da me bodo raztrgali, da jim ne bo všeč, do česar ima vsak seveda vso pravico. Nato sem vseeno pokazala nekaj pesmi prijateljem. In prav eden izmed prijateljev je bil nato tisti, ki me je k prvim objavam nato dejansko spodbudil, rekel je, da v kolikor ne bom ničesar objavila sama, bo objavil moje pesmi kar on, pod svojim imenom seveda. Tega pa nisem mogla in hotela dopustiti,“ je Sara razložila, kako je nastajal njen prvenec, ki je s ponatisi vred dosegel kar 1000 izvodov.
In vse je bilo razprodano, kar je gotovo izjemno za pesniško zbirko, katere so običajne naklade 200 – 300 izvodov. Od kod uspeh? Sara je sprva pristopila k založbam, ampak je bilo za njo preveč omejitev in pogojev – preveč odtujitev. Zato se je odločila pesniško zbirko izdati v samozaložbi. Pri tem prvenci izstopa tudi celostna podoba – grafična dovršenost same izdaje: Pri procesu ustvarjanja te zbirke mi je najbolj pomagal in stal ob strani Domen Husu, kreativni direktor oglaševalske agencije Yin + Young. Ideja o črnih platnicah je sicer njena. Sprva je želela pesmi v zbirki popestriti z ilustracijami, vendar so ji kmalu priporočali, da uporabi kaj drugega – ilustracije so premočne in odvračajo pozornost od poezije. Kaj kmalu je tako padel predlog, da v zbirko vključi svoje lastne fotografije. Večino je nato posnela ravno s tem namenom. Še vedno se ji zdi odločitev, da izda Indigo v samozaložbi dobra; stvari so namreč stekle od tod same po sebi. Tudi promocija oz samopromocija; z družabnimi omrežji in spletom danes več to ni nobena težava. Zraven tega pa nekako ob tem ohranja stik s svojimi bralci. Nima namreč spletne trgovine, vsako naročilo knjige pride namreč na njen “innbox”, z vsakim kupcem izmenja nekaj besed ona sama (četudi pisno) in pogosto dobiva nato od njih komentarje, misli, celo kake pesnitve. In tudi to se ji zdi nadvse pomembno.
Med pogovorom dveh deklet, je Sara postregla tudi z zanimivo anekdoto povezano s Srečkom Kosovelom. „Dokaj hitro sem za objavljanje svoje poezije ustvarila profil S.K. Dokaj hitro se je nato zgodilo, da je moja lastna poezija nato preko družabnih omrežij prišla nazaj do mene, in sicer kot poezija Srečka Kosovela. Seveda, bila sem – in še danes sem – nadvse počaščena, da mojo poezijo nekdo pripisuje tako velikemu pesniku. Čeprav, priznati je potrebno, da je mojo poezijo res težko primerjati ali celo poistovetiti. In se še dogaja to. Pogosto nato tudi moji prijatelji pod tovrstne objave napišejo, da to ni delo Srečka Kosovela in vstavijo povezavo do mojega profila,“ je med drugim povedala Sara, ki je spregovorila tudi o spremembah. „Ja, moja poezija vsekakor se spreminja. Če sem sprva pisala izrecno v rimah, je poezija, ki jo ustvarjam sedaj bolj prosta. Ne čutim več potrebe po rimah, kiticah, ki je še prisotna v Indigu. Nova zbirka bo od Indiga precej drugačna: v pesmih se bo vsekakor odražala ta osvobodite od teh form (verzi!), po drugi strani pa bodo neke forme uvedene na drugi ravni: dosti pesmi v Indigu nima naslova in tudi sicer so nekako nametane iz vseh vetrov. In ker nimajo naslova, tudi kazala ni: kako naj ustvariš kazalo za pesmi brez imena? V novi zbirki bodo tako pesmi imele naslove, pa tudi kazalo bo. Bodo pa same pesmi bolj proste, iz glave – osvobojene rim.“ S tem je Sara razkrila tudi nekaj načrtov za prihodnost, in sicer je to nova pesniška zbirka ter uglasbena poezija, saj so jo že povabili k sodelovanju…
Ob koncu zanimivega literarnega druženje, kjer smo nekoliko bolj spoznali pesnica Saro Kager, sta Tatjana Karba Kotnik v imenu Kultproturja in Stanka Klemenčič v imenu JSKD Oi Gornja Radgona, glavnima akterkama večera, Sari in Niki, predali rože.
Fotografije: Katja Bajec