Družbeno angažiran roman, pripoveduje o ženskah in o moških, naravi in družbi, življenjskih izbirah in o svobodi
Družbeno angažiran roman, ki je, v za samozaložbo ambiciozni nakladi, premierno izšel letošnjega maja, je tokrat v prenovljeni izdaji že na voljo v knjigarnah in prek spleta. Priljubljenost prvenca Alenke Stanič, biologinje in doktorice interkulturnih študijev, ki pri svojem delu svetovalke za ključne kadre združuje raznolike dimenzije svoje izobrazbe in izkušenj dokazuje, da življenje izven okvirjev in lastnih vzorcev lahko nagrajuje in osvobaja. Če si le upamo. Po besedah avtorice Alenke Stanič je sporočilo knjige, da imamo vedno, tudi v na videz še tako brezizhodni in težki situaciji, na voljo izbiro med več možnostmi in da jih je vredno dobro pretehtati. Da ni potrebno vedno ponavljati svojih vzorcev.
Zgodba glavne junakinje Mirne se prične v sedemdesetih letih 20. stoletja in zaključi v dvajsetih letih novega tisočletja, največji del se dogaja v Ljubljani, čeprav Mirna kot mlada tudi mnogo potuje, predvsem po Evropi, ki jo čuti za svojo širšo domovino. Mirna je sprva Afrodita, fokus njenega bivanja je iskanje ljubezni, v tem obdobju največ potuje in ob tem opazuje svet, ne da bi si ustvarjala sodbe o tem, kar vidi. Ko jo življenje posrka v temine in globine, mora odrasti in se preleviti v Ateno. Mirna postane samostojna, zrela ženska, mama, žena, prijateljica, strokovnjakinja na svojem področju. O svetu začne razmišljati kritično in angažirano, njena osebna zgodba se umika zgodbi o skupnosti, v kateri živi. Skuša vplivati, nagovarjajo jo družbeno relevantne teme. Vedno, ko je pred pomembnimi odločitvami, namesto varnosti izbira svobodo. Pri svojih razmislekih se opira na naravo. Morda zato, ker hodi po svojih poteh, izgleda vedno bolj osamljena, a ona svojo svobodo in svoje znanje doživlja kot vzvod, s katerim lahko vpliva na družbo. V poznih letih Mirna postane Hestija, varuhinja ognja v domačem ognjišču, kot svoj dom Mirna dojema ves svet. Vse njene bitke so že davno mimo, zdaj poskuša z mirno in tiho močjo vsaj malo spreminjati svoje družbeno okolje. Spet gleda svet, tokrat ga vidi čisto drugače, kot v mladosti. Se je spremenil svet? Se je spremenila ona? Razmišlja o življenjskih izbirah in o poteh, po katerih je hodila, o ljudeh, ki jih je imela rada, o življenjskih odločitvah in o tem, kam gre človeštvo na valu rušilnega neoliberalizma.
Torej Ženska proste reje je sploh družbeno angažiran roman, pripoveduje o ženskah in o moških, naravi in družbi, življenjskih izbirah in o svobodi. Na sedaj 302 straneh mehke vezave sledimo zgodbi glavne junakinje Mirne. Njeno življenje so doživetja, ki se ne nizajo v času, temveč v prostoru. Prav kraji so tisti, ki povezujejo njena hotenja, skrbi, razočaranja, ljubezni. Na dobrih petdesetih kvadratih v tretjem nadstropju bloka za Bežigradom se ti lahko začne tisto tvoje pravo samostojno življenje, v lokalu istega becirka leta kasneje opaziš moža z drugo, ki je očitno sedaj prva. In prav na domačem vrtu Bežigrada, po tem, ko se v Mirnino dušo vtisnejo doživetja drugih krajev, japonska sliva zamenja staro bukev. Na istem kraju se lahko vse začenja in končuje.
»Nisem napisala knjige. Knjiga je napisala mene.«
Alenka Stanič se je pisanja lotila spontano, z zapisovanjem fragmentov misli, pogledov, občutkov, brez ambicije, da iz tega nastane roman. Pisanje jo je kmalu potegnilo in začela je oblikovati zgodbo, potovanje glavne junakinje. V pripoved so se sešteli predelani drobci zgodb, ki jih je v petindvajsetih letih slišala od svojih sogovornikov na intervjujih in od znancev in prijateljev ter jih začinila z domišljijo in predelanimi spomini. »S tekstom sem želela sporočiti, da imamo vedno, tudi v na videz še tako brezizhodni in težki situaciji, na voljo izbiro med več možnostmi, ki jih je vredno dobro pretehtati. Da ni potrebno vedno ponavljati svojih vzorcev. Da v neoliberalnem sistemu ne moreš hkrati imeti varnosti in biti svoboden. Da je človek del narave in da se bo človeštvo moralo pričeti v skladu s tem tudi vesti,« še dodaj avtorica Alenka Stanič, ki pravi: »Nisem pisateljica. Sem Alenka, ki tudi piše.« Alenka Stanič je po osnovni izobrazbi biologinja, ki jo posebej zanima Homo sapiens. Svoje poznavanje narave je nadgradila z magistrskim študijem antropologije in kasneje z doktorsko disertacijo s področja interkulturnih študijev. Pri svojem profesionalnem delu združuje koncepte z različnih področij svoje izobrazbe, kot svetovalka za ključne kadre sodeluje pri strateških kadrovskih projektih v podjetjih. Je tudi coach in certificirana svetovalka po metodi transakcijske analize. Alenka je strastna bralka, obiskovalka gledališča, rada ima šport in naravo.
Pisateljica Polonca Kovač: »Knjiga je res imenitna.«
Knjiga je namenjena vsem bralcem, iz dosedanjega naklonjenega in množičnega odziva pa Staničeva ugotavlja, da najbolj nagovarja ženske, ki že imajo nekaj življenjskih izkušenj, čeprav je dobila prijazna sporočila tudi mlajših bralk in starejših bralcev. Scenaristka Špela Levičnik Oblak je med drugim zapisala: »Ko vstopiš v Mirnin svet, te potegne in vleče, preseneča, presune, nasmeji. In najlepše? Tudi ko se izteče se zares ne konča. Odzvanja spomin na tiste prave občutek, ki se jim reče življenje.«
