Nika Škof je tokrat gostila domačo pesnico in pisateljico Marijo Šedivy
Ob začetku obeleževanja 26. praznika občine Gornja Radgona, je v mestnem muzeju „Špital“, v organizaciji Zavoda Kultprotur in JSKD OI Gornja Radgona, potekal še en priljubljeni „Petkov poetični večer“ z voditeljico Niko Škof. Po pozdravnem nagovoru domačega podžupana Davida Roškarja ter direktorice Zavoda Kultprotur Tatjana Kotnik Karba, je tokrat o predanosti, nežnosti, ljubezni, pogrešanju in podobah, ki jih puščajo v poeziji, spregovorila uveljavljena pesnica in pisateljica, sicer upokojena pedagoginja iz Gornje Radgone, Marije Šedivy. V zanimivem in odprtem pogovoru z Niko Škof, je avtorica številnih, predvsem pesniških zbirk, predstavila svoje začetke v prozi in poeziji. Predvsem je poudarjala, da je že od otroštva, v osnovni šoli in tudi pozneje, zlasti v učiteljišču in pozneje v času študija, rada veliko brala, a tudi pisala in si „shranjevala listke s pesmicami“.
Nekaj svojih pesmic je Marija tudi prebrala, še pred tem je dejala, da se je dokaj pozno odločila za objavljanje svojih del. Svojo prvo pesmico je napisala pod smreko na domačem vrtu, na Gornjem grisu v Gornji Radgoni. Ko pa sta prišla dva otroka, služba, študij ob delu, je bilo težje pisati. Zato sem z resnim pisanjem začela šele leta 1997, ko sem šla tudi na srečanje ljubiteljskih pisateljev in pesnikov v Maribor, kjer so tudi prvič ocenili moja dela. Takratne ocene poezije niso bile ravno dobre, boljše je bilo s prozo… Sicer pa pišem o tem, kar mislim, kar doživljam. Običajno želim čim več povedati s čim manj besedami“, je med drugim dejala Ria Šedivy, kot je večinoma poznajo. Dodala je tudi, kako je veliko pridobila na srečanjih in v delavnicah, katerih se je udeleževala. Po njenem vsaka pesem mora malo „odležati, kar pomeni, da moje pesmi niso bile napisane takrat, ko so bile objavljene“…
Marija Šedivy, ki je rojena 9. marca 1941, v Cmurek, je nižjo gimnazijo obiskovala v Gornji Radgoni. Šolanje je nadaljevala na učiteljišču v Mariboru, kjer je leta 1961 maturirala. Ob delu je nato študirala na Pedagoški akademiji Maribor in diplomirala (dve diplomi) iz razrednega pouka in iz nemščine. Petnajst let je poučevala na osnovnih šolah v Stogovcih, Lokavcu in Apačah, nato pa je delala na izobraževalni skupnosti v Gornji Radgoni, nekaj časa v politiki in končno v občinski matični knjižnici, kjer se je leta 1991 tudi upokojila. Ves čas je tudi pisala, v glavnem zase. Objavila je pesmi v Kmečkem glasu, v reviji Otrok in družina in kasneje v Vzajemnosti, Mentorju, Naši ženi, Locutio, Mladiki. Piše tudi kratko prozo. Prejela je nagrado revije Mladika za leto 2003. Njen opus, med drugim vsebuje publikacije: Ko trave zaspijo (pesniška zbirka, samozaložba, Murska Sobota 1999); Gospa s klobučkom (kratke zgodbe, Mariborska literarna družba, Maribor 2005); Samo luč ugasnem (kratke zgodbe, Mariborska literarna družba, Maribor 2010); Luna v razmajanem stolu (pesniška zbirka, Mariborska literarna družba, Maribor 2017); Bosa potujem (pesniška zbirka, Zavod Volosov hram, Pekel 2018)…
Ob koncu prijetnega literarnega večera sta vodja OI JSKD Gornja Radgona in direktorica Zavoda Kultprotur Simona Pirc Katalinič in Tatjana Kotnik Karba, sogovornicama z rožami zahvalili za lep dogodek. Čeprav so se prisotni morali držati potrebnih ukrepov povezanih s covid-19, zlasti izpolnjevati pogoje PCT, pa je ob nastopu domače pisateljice in nekdanje pedagoginje, bilo za pričakovati nekoliko več obiskovalcev.
