Nika Jurkovič: “How to Improvise a Hole”

Na ogled je zanimiva razstava umetniških fotografij

V Domu kulture v Gornji Radgoni je potekala otvoritev nadvse zanimive razstave mlade fotografske umetnice Nike Jurkovič, pod naslovom “How to Improvise a Hole”. Kot je ob tem povedala akademska slikarka, mag. Saša Bezjak, predsednica Društva KulKlub, organizatorica in iniciatorka razstave jih je bilo posebej pomembno, da poveže dve isto stari študentki (2005), da sodelujeta v projektu in „da imamo v Kulturnem domu GR tudi razstave s profesionalnimi umetniki, ne zgolj ljubitelji. Marsel je v Beljaku končala študij medkulturni management, študij nadaljuje v Gradcu, Nika z oktobrom začne 3. letnik študija fotografije na Akademiji za likovno umetnost, v Ljubljani. Skupaj sta postavljali razstavo po Nikinem konceptu. Razstava je narejena perfekcionistično,“ je povedala Bezjakova, ki je skupaj s kuratorico razstave Marsel Osovsko iz Ukrajine, katera je podrobno predstavila avtorico Niko, pred kakšnih 35 ljudi razstavo tudi odprla.

Tako je Marsel Osovska – kuratorica razstave iz Ukrajine, ki živi v Gradcu, podrobno spregovorila o razstavi Nike Jurkovič (2005) iz Svetega Jurija ob Ščavnici: Kako improvizirati luknjo – nenačrtovan prehod iz materialnosti v preprosto obliko odsotnosti? Nika je avtorica, ki z analogno konceptualno fotografsko prakso raziskuje materijo fotografije in eksperimentalne avtorske prostore. Je študentka fotografije na UL ALUO v Ljubljani. Razstava temelji na umetniško-raziskovalnem projektu, ki se je začel v jeklarni na Ravnah na Koroškem v Sloveniji. Improvizacija izhaja iz umetničinih omejenih možnosti raziskovanja industrijskega prostora, zaradi česar se pozornost preusmeri na ujete materiale – razpadajoče stene, tovarniško orodje in stroje ter niz ponavljajočih se improviziranih odprtin v stenah. Luknja postane nedosegljiv, skrivnosten objekt, ki ga je potrebno razrešiti z improvizacijo in hkrati dekonstruirati njegov koncept. Bistvo luknje – prehod iz konkretnega v konceptualno – je iztrgano iz svojega naravnega okolja, osvobojeno vsakega konteksta in postavljeno pod opazovanje.

Ko umetnica postavlja pod vprašaj lastno identiteto, prevzame vlogo »genija« – ustvarjalca lastnih institucionalnih pravil, ki se odgovorno in zavestno omejuje, da bi razrešil krizo lastnega nastanka. Njegovo resnost, osredotočenost in analitičnost pa zmoti prisotnost kamere. Zaprt v laboratorij omeji prostor in sredstva eksperimentiranja – od ateljeja in srednjeformatnega fotoaparata do skrbno orkestriranega zaprtega prostora ter polavtomatske 8-mm kamere. Dialog med genijem in kamero v resno, preračunano in omejeno delo vnese element igre in dodatno postavlja pod vprašaj njegovo identiteto, pri čemer se fiktivna igra preobraža v resničnost. Izbira kamere omogoča surovo, teksturirano in spontano dokumentacijo gibanja znotraj intelektualno sterilnega, namernega in omejujočega, a hkrati brezmejnega laboratorija. Z razstavljanjem del z uporabo naravnih materialov – papirja, stekla in jekla – umetnica ustvarja minimalističen prostor za opazovanje, analizo, improvizacijo in premišljevanje o geniju, ki ga ustvarja vsak posamezni gledalec. (Delo je nastalo v sklopu študijskega predmeta Fotografija IV, pod mentorstvom prof. Emine Djukić).

Avtorica poudarja: Začela sem s skupinsko projektno nalogo, pri kateri smo morali fotografsko dokumentirati Ravne na Koroškem. Po tej nalogi je nastal še samostojen fotografski projekt, pri katerem smo si morali izbrati neko »najdbo«. Tako se je imenovala osnovna ideja naloge. Izbrali smo lahko karkoli, kar nas je v določenem kraju najbolj pritegnilo – ljudi, objekte, predmete, arhitekturo in podobno. Že na začetku sem se odločila, da se bom ukvarjala s tovarno. Tovarno namreč še vedno močno povezujem s svojim očetom, ki tam dela že več kot deset let. Vedno se mi je zdela zelo zanimiva, pa tudi nekoliko mistična, saj sama nikoli nisem delala v tovarni in nisem vedela, kako stvari v njej delujejo. Gre za tovarno jekla, ki še danes obratuje in predstavlja pomemben zgodovinski mejnik Raven na Koroškem. Tovarna je kraj močno zaznamovala in ga zaznamuje še danes. Sprva sem k projektu pristopila dokumentaristično. V tovarno sem odšla s srednjeformatno analogno kamero. Pred obiskom sem se morala precej dogovarjati, saj vstop ni bil preprost. Tovarna namreč med drugim izdeluje tudi orožje, o čemer ne želijo veliko govoriti.

Ko sem končno dobila dovoljenje za vstop, sem imela za fotografiranje na voljo samo približno dve uri, saj sem morala pozneje še na razstavo. Hodila sem po prostoru in opazovala stvari, ki so me začele zanimati.

Posebej so me pritegnili tako imenovani subjektivni prostori oziroma prostori znotraj prostora. Mednje so sodili predvsem kontejnerji, ki so se pojavljali na različnih območjih tovarne. Delavci vanje prinašajo svoje osebne in domače predmete. Zdi se mi, da s tem poskušajo omiliti hladnost tovarniškega sistema in infrastrukture ter si ustvariti okolje, v katerem se počutijo bolj domače.

Osredotočala sem se predvsem na te osebne predmete, pa tudi na načine, kako delavci v tovarni preživljajo čas. Njihove osebne geste so bile vidne tako v zunanjosti kot v notranjosti prostorov. Ko so imeli čas ali so bili na malici, so se na primer pošalili in kaj napisali na steno ali druge površine.

Mislila sem, da se bom lahko v tovarno še večkrat vrnila. Načrtovala sem tri, štiri, pet ali šest obiskov – tolikokrat, kolikor bi bilo mogoče, da bi nalogo celovito dokončala. Žal se to ni zgodilo, saj so mojo prošnjo za ponovni obisk zavrnili.

Moje izhodišče so zato ostali štirje fotografski filmi. Na vsakem je bilo deset fotografij, tako da sem imela skupaj štirideset analognih fotografij. To je bilo vse gradivo, ki sem ga imela na voljo.

Fotografije sem razvila in skenirala ter izmed štiridesetih izbrala petnajst tistih, ki so se mi zdele najbolj zanimive. Pri analizi izbranega gradiva sem opazila, da se na fotografijah ponavljajo določene stvari. Med njimi so bile predvsem luknje.

Ena specifična luknja je postala glavna točka mojega projekta. Šlo je za improvizirano luknjo, ki jo je neki delavec verjetno na hitro naredil v prav tako improvizirani montažni steni. Sama se stvari običajno lotevam tako, da jih analiziram in si jih poskušam razložiti tudi matematično. Ta luknja pa je zame postala mistificirana in nedosegljiva. Fizično se namreč nisem mogla več vrniti v tovarno, da bi jo izmerila in raziskala na način, ki mi je blizu. Zato sem se ji poskušala približati s pomočjo fotografskega medija in fotografske materije. Začela sem pri povečavi negativa. Luknjo sem povečevala, ker sem želela videti, kaj je v njej, kaj je za njo in iz česa je sestavljena. Na fotografskem filmu je bila luknja velika približno tri krat tri ali štiri krat štiri milimetre. Pričakovala sem, da se bo pri povečavi nekaj pokazalo, vendar se ni. Znotraj luknje ni bilo ničesar vidnega, saj vanjo ni prihajala svetloba, kar je pravzaprav logično.

Naredila sem največjo povečavo, ki jo je bilo mogoče izdelati v prostoru, z razpoložljivim povečevalnikom in negativom. Nato sem ugotovila, da na ta način ne bom dosegla tega, kar želim.

Iskanje sem zato nadaljevala, vendar ne več samo znotraj luknje. Začela sem raziskovati druge predmete, ki so bili vidni na negativu. Na fotografijah je bilo veliko osebnih predmetov, ki so jih delavci prinesli v tovarno, na primer radio, keksi in različni vsakdanji predmeti. Tudi te predmete sem začela povečevati na fotografski papir. Nekaj časa sem eksperimentirala še z grafičnim filmom, vendar sem z njim delala prvič. Ker me je začel priganjati čas, sem ta del raziskovanja opustila.

Nastalo je veliko povečav različnih predmetov. Hkrati sem prebirala delo tujega avtorja z naslovom Philosophy of Improvisation oziroma Filozofija improvizacije. Gre za precej teoretično delo, ki na splošno govori o improvizaciji. Zanimalo me je, ali lahko improvizacijo dosežem tudi sama.

Na neki točki sem zato začela izdelovati svoje luknje. Kot material sem izbrala mavčne oziroma montažne plošče. Skozi performativno prakso v studiu sem fotografirala samo sebe med izdelovanjem luknje, nato pa sem fotografirala še nastalo luknjo in celoten proces nadaljevala na ta način. V prostoru je ostala tudi šolska, improvizirana montažna stena. Na njeni zadnji strani sem začela sestavljati vzorec iz povečav predmetov, ki sem jih našla na prvotnih fotografijah. Vzorec je nastajal zelo intuitivno. O njem nisem pretirano razmišljala, saj sem se vseh drugih delov projekta lotevala zelo analitično in matematično. Zdi se mi, da sem se prav pri nastajanju tega vzorca najbolj približala improvizaciji.

Odločila sem se, da bo to končno delo za razstavo. Vendar nisem obdržala prvotne oblike montažne stene. Ta je bila sestavljena iz dveh stranic, imela je določeno globino in je bila znotraj votla. To mi ni popolnoma ustrezalo, saj bi se odprlo dodatno vprašanje, kaj se nahaja v tej votlini in zakaj.

Ohranila sem samo eno stranico stene. Postavitev ni bila več vertikalna, ampak sem jo položila skoraj horizontalno proti tlom. Izdelali smo tudi podstavek, tako da se je desni spodnji kot skoraj dotikal tal. Na ta način je bila postavitev z vidika gravitacije zanimivejša. To je bilo prvo delo iz serije Kako improvizirati luknjo. Iz njega sem pozneje nadaljevala svoje raziskovanje. Navdihovali so me tudi prostori v tovarni, predvsem kontejnerji, v katerih so se shranjevale in skrivale različne stvari, ter laboratorij. Tovarna je polna kontrastov. Laboratorijski del je na primer ločen od preostalega proizvodnega dela. Proizvodni prostori so zelo umazani, laboratorij pa je v izrazitem nasprotju z njimi zelo čist.

Mislim, da me je prav laboratorij nagovoril, da sem si v učilnici ustvarila svoj manjši prostor oziroma mini atelje. V učilnici smo imeli na voljo svoje mize, zato sem si zaradi potrebe po delu in bolj poglobljenem raziskovanju uredila prostor znotraj prostora – prostor znotraj učilnice oziroma institucionalnega okolja. Pomembno se mi zdi, da ima umetnik možnost, da si prostor uredi po svoje in si ustvari okolje, v katerem lahko deluje. Šele pozneje sem ugotovila, da sem se s tem precej omejila. Najprej sem se omejila prostorsko, nato pa še z izbiro fotografskih aparatov. Uporabljala sem samo dve kameri in obe sta bili analogni. Digitalnega fotoaparata nisem uporabljala. Delala sem samo v studiu in laboratoriju, glavni proces pa sem nato zaključila še v temnici, kjer sem fotografije natisnila.

Luknjo, ki je bila sprva nekakšen mistificiran objekt, sem ponotranjila in jo spremenila v svoj simbol. S pomočjo prostora sem želela ugotoviti, kdo pravzaprav sem. Pri luknji ne vemo, kaj se skriva v njej. Podobno je z mojim umetniškim delom, saj je še na začetku, je neznano in ga poskušam razložiti skozi svoje delovanje v prostoru. Luknja je tako postala simbol mojega dela in njegove neznanosti. Omejitve so bile torej prostorske, omejila sem se na dva fotografska aparata, izbrala pa sem si tudi posebno metodo dela. Metodo sem oblikovala na podlagi dogodka, ki se je zgodil sočasno z urejanjem prostora. Z razstave sem namreč prejela pošiljko s tremi poškodovanimi deli. Za poškodbe nisem bila odgovorna, vendar so me začele zanimati. Svoje delo sem si poskušala razložiti tako, da sem poškodbe začela raziskovati v studiu in laboratoriju, med drugim tudi z različnimi meritvami.

S fotografskima aparatoma sem želela ustvariti dva kontrasta. Eden je namenjen predvsem studijskemu delu in je zelo težek, drugi pa je lahek in je pravzaprav reportažna kamera. Aparata sta si v izrazitem nasprotju tudi vizualno. Eden ustvarja izrazitejšo zrnatost in več občutka materialnega volumna, drugi pa bolj siv in manj materialno opazen fotografski zapis. Tudi na tehnični ravni sem torej razmišljala o kontrastih, ki verjetno izvirajo iz moje izkušnje tovarne.

Sogovornica: Zanimivo in zelo nenavadno. Zdi se mi, da se delo močno opira na fotografski medij kot osnovo za razreševanje določenega problema. Tudi temnica pri tem ustvari nekaj svojega.

Nika: Ja, mislim, da je prav to ključ.

Fotografije: Urška Klinc.