Slovenski kulturni praznik, ki ga praznujemo 8. februarja, je edinstven v svetovnem merilu, saj smo eden redkih narodov, ki je svoj državni praznik in dela prost dan posvetil kulturi in pesniku. Ta dan ni le spomin na obletnico smrti Franceta Prešerna, temveč simbol naše narodne identitete. Prešeren je umrl 8. februarja 1849. Datum njegove smrti je bil izbran za praznik leta 1945, saj je bilo takrat prvič mogoče praznovanje organizirati na osvobojenem ozemlju.
Pomen, potreba in uporaba kulture
Kultura v slovenskem kontekstu ni le umetniško ustvarjanje, temveč temeljni gradnik naroda. Slovenci smo se skozi stoletja oblikovali kot narod primarno preko jezika in kulture, ne pa preko vojaške moči ali političnih meja. Prešeren je s svojo poezijo dokazal, da je slovenščina jezik, v katerem se lahko izrazijo najvišje umetniške forme.
V hitrem tempu sodobnega življenja kultura nudi prostor za refleksijo, kritično razmišljanje in ohranjanje vrednot. Je »ogledalo« družbe, čeprav na tem področju v zadnjem času prihaja do precejšnjih težav zaradi nerazumevanja pomena le-te, ki nas sili k vprašanjem o tem, kdo smo in kam gremo. Zato naj se kultura uporablja kot orodje za povezovanje. Ob prazniku se bodo vrata muzejev in galerij po Sloveniji odprla tudi letos brezplačno, potekajo številne recitacije (tradicionalno na Prešernovem trgu) in proslave (državna), ki kulturo približajo vsakomur.
Vzgoja s kulturo
Kultura ni le učenje o umetnostni zgodovini ali obiskovanje gledališča enkrat na leto. To je namreč proces oblikovanja celostne, empatične in kritično razmišljujoče osebnosti. Predvsem otroku (in odraslemu) nudi »orodja« za razumevanje sveta okoli sebe. Zavedati se moramo, da je kultura neke vrste prostor za krepitev empatije.
Tako nam umetnost npr. omogoča, da vstopimo v čevlje nekoga drugega. Preko zgodb otrok spoznava različne usode, kulture in čustva, kar gradi njegovo sposobnost sočutja. Film in gledališče pa mu omogočata opazovanje socialnih interakcij in posledic dejanj v varnem okolju. Kultura nas uči, da na eno vprašanje ni vedno le enega pravilnega odgovora, hkrati pa nas uči in razvija kritično mišljenje. Vzgajati s kulturo danes pomeni tudi učiti otroke, kako ločiti kakovostno vsebino od praznega vizualnega hrupa. Vzgoja s kulturo pa pomeni spodbujanje lastnega izražanja. Zato je toliko bolj pomembno aktivno ustvarjanje. Ni torej pomembno, ali je izdelek »lep«, pomemben je proces. Risanje, pisanje dnevnika ali igranje instrumenta otroku pokažejo, da lahko iz nič ustvari nekaj novega. Hkrati pa moramo zagotoviti t. i. preseganje strahu pred napako: V umetnosti napaka namreč pogosto postane nov slog ali rešitev, kar je neprecenljiva lekcija za življenje. To je potrebno otroku privzgojiti, da je imel še bolj pristen odnos do kulturnega ustvarjanja.
Spoznavanje lastne kulture (kot je npr. praznovanje Prešernovega dne) daje posamezniku občutek pripadnosti. Obiski gradov, ljudskih praznovanj (pust je pred vrati) in spoznavanje narečij pomagajo razumeti korenine, kar je osnova za samozavestno vstopanje v globalni svet. Tega je morda ob razvoju moderne tehnologije manj, kot bi si želeli, če izvzamemo otroke, a se moramo še vedno truditi, da mu približamo kulturo in vse povezano z njo na njemu zanimiv, zabaven in hkrati tudi poučen način. Pri razumevanju kulture ne sme biti »moraš«, ampak predvsem, če »želiš«. Tako otrok ob vseh obveznostih, ki jih ima, lažje sprejme tudi različna zbližanja in srečanja s kulturo ter tako le-ta postaja del njegovega vsakdanjega življenja.
Praktični nasveti staršem za otrokovo razumevanje kulture
Otrok naj vas vidi brati knjigo, uživati ob glasbi in skupaj z njim si poglejte kakšen poučen in zanimiv film (v kinu ali doma) z razgovorom po ogledu. Knjige naj bodo v vaši družini ne zgolj učni temveč tudi umetniški pripomoček, ki je dostopen na vsakem koraku. Kultura v vaši družini naj ne bo »domača naloga«, ampak nagrada in zabava. Hkrati pa morate starši poskrbeti, da je kultura govora, spoštovanja, razumevanja in odnosov sestavni del vašega skupnega sobivanja.
Kaj dodati za konec? Misel seveda: »Kultura je tisto, kar ostane, ko pozabimo vse naučeno v šoli. Je neke vrste »notranji kompas«, ki človeku pomaga ostati človeški.«
Doc. dr. mag. Bojan Macuh
