Prekmurski pedagog in publicist napisal povest, ki nas popelje v Lendavo leta 1603
Izmed številnih knjižnih novosti, ki so ji v času pandemije korona virusa od lanskega marca do sedaj spisali in izdali predvsem ljubiteljski pisatelji pripada eno častnih mest povesti „Meč, nabrušen za ljubezen“, s katero avtor Marjan Vidovič bralca popelje v Lendavo in okolico leta 1603, torej v čas turških vpadov, Mihaela Hadika in grofov Banffy. Knjiga je izšla v samozaložbi, izdajo pa sta omogočili lendavska Območna izpostava JSKD in Zveza kulturnih društev Lendava. Marjan Vidovič je tudi avtor ilustracij, knjigo pa je oblikoval in zanjo prispeval dve ilustraciji Peter Orban. Spremno besedilo o knjigi in avtorju je napisala pisateljica, scenaristka in upokojena učiteljica Olga Paušič.
Gre za povest o bojih in ljubezni, ki jo je Vidovič, ki ga zgodovina in legende zanimajo od nekdaj, spisal šele sedaj, ko je upokojen. Prijel je pero v roke in po svoje „obdelal“ zgodovino Lendave, povezano z boji s Turki in Mihaela Hadika. V času njegove osnovne šole je bilo o Hadiku že veliko slišati. Okostje – mumijo – so že takrat hranili v cerkvi Svete trojice na griču nad Lendavo. Začelo se je zbiranje gradiva vseh vrst, seveda tudi o Hadiku – recimo mu junak in legenda – branitelju Lendave pred Turki julija leta 1603. Marjan je vneto bral vse, kar je bilo v zvezi s tem zbranega v Lendavi. In počasi se je oblikovala zgodba, ki je prerasla v povest. Zapisi o zgodovinskih osebah v knjigi so najbrž verodostojni, malo manj verjetni in možni pa so se mu zdeli nekateri drugi podatki – številke, dejanja itd. Ko ga sprašujejo, zakaj povest, avtor hudomušno odgovarja: „Ker je manj zahtevna od romana, mladi in malo manj vztrajni starejši bralci pa se laže prebijejo skozi zgodbo. Zakaj bi mučili ljudi?”
Povest Marjana Vidoviča je kolektivna povest, zgodovinska povest iz »turških časov«, kakršne Slovenci že poznamo (Josip Jurčič, Jurij Kozjak; Rado Murnik, Lepi Janičar itd.). Osrednji dogajalni kraj je Lendava, kamor se tistega usodnega leta 1603 steka dobro in slabo. Ljudje namreč. Zgodba se odvija torej na severovzhodu današnje Slovenije pa še malo čez v Porabju na Madžarskem. Nemška, Hrvaška in druge dežele so le omenjene. Pripovedovalec na začetku zgodbe omeni vzdržen odnos med grajskima gospodoma – eden je lendavski in drugi beltinski – in njunimi tlačani, za katere se ve, kam spadajo. Da bo bralcem malo laže, naj povemo, da so tisti, živeči od Velike Polane proti Beltincem, pripadali grofu Nadašdiju, tisti v smeri Lendave pa grofu Banfiju, lendavskemu graščaku. Oba grofa sta bila tedaj dedna fevdalna lastnika. Ta svet med Muro in Rabo, kjer se odvija zgodba, je stisnjen med tri države habsburške monarhije, in ta dobi leta 1435 dedno oblast; njihova moč je v tem času velika, lastijo si pa ozemlje današnje Avstrije in dežel na levem bregu Donave. Vse njihovo pa šteje pod Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, kjer ima glavno besedo rimski papež, steber katolištva. Na desni strani Donave je Madžarska, ki v tem obdobju sega vse do Jadranskega morja. Današnje Prekmurje spada v tem času k Madžarski, kar velja vse do leta 1919 tudi za Lendavo in Beltince.
Glavni osebi v tej kolektivni povesti, lendavski kapetan Hadik in turški poveljnik Kemal Abdel Bašahr. Sta ujetnika nemile usode, ki jo je prinesel čas. Lendavski Hadik ima braniti, kar je domačega, turški aga pa ima pripeljati v utrdbo to, po čemer Osmansko cesarstvo hlepi: lepe, zdrave otroke, ki jih je moč uporabiti za različne namene. Tudi o tem govori povest. Ozadje pa je klavrno dejstvo, da je rodnost v Osmanskem cesarstvu pričela stagnirati. Umrljivost (padli v bitkah) je bila velika. Novačenje moških iz kavkaških dežel je bilo sicer uspešno, a ti vojaki so bili primerni le za vojskovanje in groba dela v velikih turških mestih. Istanbul pa je mikala lepota ljudi iz zahodnega sveta in greh je bil spočet. Tu pa se prične osebni greh mladega Kemala, ki je zavoljo močne želje po napredovanju v začetku pripravljen sprejeti vse ponujene mu naloge. A kmalu spozna, da to ni zanj. Za trenutek se prepusti lepoti tuje ženske, kar pripelje do tragedije, do njegovega žalostnega konca. Ruši se tudi svet Mihaela Hadika. Ponos in poštenost pa ohrani do poslednjega trenutka, zato se smrti ne boji. Iz povesti ugotovimo, da se dva nasprotna si poveljnika ne spopadeta. Turški aga spopad le opazuje, ker se zaveda premoči svoje vojske in noče braniti nekaj, česar se sramuje. Pokloni se vsem padlim na bojnem polju, še posebej poveljniku lendavske vojske. Pred bitko ga izdajo temperament, občutljivost in nagla jeza. Pa tisto dobro v njem…Avtor je s pridom uporabil svoje védenje o književnosti in prepletel zgodbo s svojimi življenjskimi izkušnjami. Zato so dejanja oseb v povesti tako verjetna.
Marjan Vidovič je bil rojen 21. oktobra 1949 v Ljubljani. Življenje mu ni prizanašalo. Njegova otroška in najstniška leta so tekla v raznih krajih po Sloveniji, nazadnje v Gaberju. Spodnja osemletka v Lendavi je bila njegova zadnja od petih osnovnih šol, ki jih je obiskoval. V vseh šolah je bil odličen učenec. Lendavsko šolo, učitelje in sošolce je imel rad. Ti so pogosto želeli, da fantič iz okolice Domžal pri Ljubljani glasno bere v razredu, ker je bila njegova izreka pravilna in lepa. Pa tudi madžarsko je znal nekaj. Izgovarjava je bila odlična, besedni zaklad malo manj. Po študiju v Ljubljani se je vrnil v Prekmurje, kjer se je “zasidral” v Veliki Polani. Kot pedagoški delavec – profesor angleščine in slovenščine – je služboval na srednji šoli v Lendavi in na OŠ Velika Polana. Od mladih let je rad veliko bral. A zakaj ni pisal? Tako rad pove: “Polana je že dala svetu enega velikega pisatelja (Miška Kranjeca, op.p.), preveč naklonjena mu ni bila nikoli, za dva pa ni bilo ne prostora, ne srca in ne denarja. Sicer pa je pisateljev preveč, bralcev pa premalo.”
