V Slamnjaku pri Ljutomeru odkrili spominsko ploščo v spomin Alojzu Grnjaku
V teh dneh mineva 10 let od smrt enega najbolj znanih prleških ljudskih godcev, harmonikarja in sploh glasbenega ustvarjalca v Prlekiji in širše, Alojza Grnjaka. Zato so konec tedna, v njegovi rojstni vasi Slamnjak, nedaleč od Ljutomera, na območju Ljutomersko-Ormoških goric, slovesno odkrili spominsko ploščo posvečeno legendi slovenske narodno-zabavne glasbe in avtorju številnih prleških skladb. Ene najbolj znanih, ki so jih izvajali v ansamblu Alojza Grnjaka, so Prleški vasovalec, Na kolinah (Matjašek je gujdeka kla), Železnodverska, V ljutomerski kleti, Jeruzalem vabi… Na odkritju spominske plošče ob Alojzovi domačiji, ki so jo pripravili sovaščani, člani sveta Krajevne skupnosti Železne Dveri in Občina Ljutomer, so se zbrali številni ljubitelji ljudske glasbe in kulturne dediščine, domačini ter drugi obiskovalci, ki so se s spoštovanjem in ponosom spomnili njegove zapuščine, ki je pomembno vplivala na lokalno skupnost. Spregovorili so številni gostje, ki so z obiskovalci delili lepe misli in spomine, ki jih vežejo na glasbenika, vse je nagovorila tudi županja Občine Ljutomer, mag. Olga Karba. Po odkritju plošče je sledila še pogostitev za vse prisotne na domači Turistični kmetiji Frank Ozmec.
Alojz Grnjak se je rodil 19.5.1929, v Slamnjaku pri Ljutomeru, umrl pa je 85 let pozneje, 12.11.2014. V času njegove mladosti je bilo življenje zelo težko. Kljub vsem težavam pa so bili otroci takrat deležni več stika z naravo in družabnih ljudskih odnosov. Tudi Lujzek, kakor so ga mnogi klicali po domače, je že v mladosti začutil svoj talent do domače glasbe, žlahtne prleščine, do druženja in razveseljevanja ljudi s frajtonarico. Težko delo po prleških vinogradih ga je navdihovalo, da je ustvarjal skladbe, ki se po medijih vrtijo še danes. Ustanovil je svoj ansambel, ki je deloval 64 let in s svojimi nastopi promoviral Slovenijo v tujini in Prlekijo v takratni Jugoslaviji. Izdali so številne plošče in kasete, na katerih so pesmi, ki odražajo marljivega žlahtnega prleškega človeka. V svoji glasbeni karieri je uglasbil več besedil prleških pesnikov. S svojim ansamblom je nastopil tudi na prvem ptujskem festivalu leta 1969.
Več kot 40 let je bil ljudski godec, ki je s svojo frajtonarico spremljal ljubiteljske folklorne skupine iz Prlekije: FS pri KS Železne Dveri, FS DU Ljutomer, FS KD Manko Golar Ljutomer in več kot 30 let igral tudi pri FS Prlek, ki sedaj deluje pod imenom Veseli Prleki pri Klubu prleških babic iz Pristave. Z njimi je nastopal doma in v tujini. Več kot 20 let je prepeval v pevskem zboru. Svoje znanje in talent do igranja na frajtonarico, je nesebično prenesel na mlade in jih naučil osnov igranja na frajtonarico. Bil jim je dober vzgled ljubiteljskega kulturnega ustvarjalca, ki je svoj prosti čas razdajal za druge in s tem bogatil tudi sebe. Svoje znanje igranja na harmoniko je prenašal na mlade rodove in jih učil osnov igranja, obenem pa jim je dajal zgled kulturnega ustvarjalca.
Ansambel Alojza Grnjaka je plošče izdal v času uradnega delovanja (med letoma 1969 in 1976), leta 2000 pa so njihove pesmi zbrali tudi na dveh CD-jih pri založbi NIKA Records. Njihovo diskografijo tvorijo: Prleški vasovalec (1969), Večerni zvon (1971) – z vokalnim kvartetom Marles, Žlahtno vince ljutomersko (1972), Res lepa je naša zemlja (1973), Večerni zvon – Žlahtno vince ljutomersko (2000), Našim bratom – Pri nas doma (2000). Za največje uspešnice ansambla Alojza Grnjaka štejejo skladbe: Na kolinah/Matjašek je gujdeka kla, Po poti domov, Prleški vasovalec, V ljutomerski kleti, Večerni zvon, Železnodverska, Pozdrav Ljutomeru, Po gozdu, Prelepa si, zemlja slovenska. V nedeljo zvečer, Med vinskimi griči, Na cesti, Kosci, V gostilni, Jeruzalem vabi, Nesrečna, Cerovska polka, Nevesti v slovo, Ob trgatvi, Babica in dedek, Prleški fantič, Dahova, Čehi stante, Prijatelju v spomin, Vesela deklica, Stara mama, Prleški spomini, Moja domovina, Zaplešimo po prleško, Napitnica, V tujini, Stankova polka, Vrni se, o Marija, Ubogo dete, Po dolinah.
Za svoje ustvarjalno delo je Grnjak prejel številna priznanja in nagrade, med njimi tudi Miklošičevo nagrado, najvišje odlikovanje za delo na kulturnem področju v občini Ljutomer. In sicer v jeseni svojega življenja, v 81. letu starosti. Bil je ponosen, saj je tako k številnim priznanjem dodal Miklošičevo nagrado, kot zahvalo ljutomerske občine za uspešno in odmevno delovanje na področju ljubiteljske glasbene umetnosti. Tudi ob prejetju omenjene nagrade je potrdil eno svojih tradicionalnih šaljivih prigod, ki so ostale v ušesih Grnjakovih rojakov. Na podelitvi Miklošičeve nagrade, ko je Grnjak namesto zahvalnega nagovora v roke vzel frajtonarico in zaigral nabito polnemu avditoriju Doma kulture Ljutomer. Obiskovalci so od navdušenja zapeli, Grnjak pa si je prislužil glasen aplavz. „Vse v dvorani vas poznam, samo ne vem, kako vam je ime,“ je svoj hudomušni nastop tudi v visoki starosti obdržal priljubljeni Lujzek, ki si je že pred leti pridobil naziv prleška legenda s frajtonarico. To niti ne presenečaj, sa je natanko 64 let s svojim ansamblom razveseljeval številne poslušalce na festivalih, na takrat izredno popularnih vrtnih veselicah ter tudi preko radijskih valov, njegove pesmi pa odražajo marljivega prleškega človeka.
V želji, da bi delo Alojza Grnjaka ostalo znano tudi zanamcem, so ga v društvu Kūnštni Prleki, ki s svojo dejavnostjo želi obuditi prleške navade, imenovali za častnega člana. O njem sta med drugimi spregovorila, Slavica Sunčič, predsednica DU Ljutomer: „Alojz Grnjak je bil tipičen primer prleškega človeka, vedrega, delovnega in duhovitega, ustvarjalnega, kajti če ne bi imel izvirnih idej, ne bi dosegel vseh teh velikih uspehov. Prav občudovanja je vredno, da se je v tistih težkih časih odločil za igranje harmonike oziroma po domače frajtonarice. Ni zgrešil, odločitev je bila pravilna. To mu je prinašalo zadovoljstvo vse življenje.“ Denis Jarc, Grnjakov učenec pa: „Kljub starosti Alojz Grnjak vedno deloval mladostniško. S svojim humorjem je vedno bil dobrodošel, seveda pa je izjemno njegovo znanje igranja na frajtonarico, ki ga je prenašal na nas, mlajše rodove. Ponosen sem na to, da sem se frajtonarico naučil igrati od takšnega mojstra.“
