Ludvik Kramberger izdal zanimivo knjižno branje, ki bo marsikomu pognalo solze na obraz
Čeprav se je v minulih „korona“ mesecih nekoliko manj pojavljal v javnosti, saj se je večinoma, s svojo življenjsko sopotnico Marico zadrževal za toplim domačim ognjiščem, na daleč znani in spoštovani Ludvik Kramberger iz Gornje Radgone, ni povsem počival. V to so se v minulih dneh lahko prepričali mnogi njegovi prijatelji in znanci, ki so prejeli njegovo darilo, novo knjigo, katero je Ludvik spisal in izdal, pod naslovom Moje poti življenja. Čeprav je knjiga na 225 strani, s številnimi fotografijami, predvsem predstavitev življenja samega avtorja, a tudi nekaterih svojih najbližjih, ter tudi znanih osebnosti, o katerih je v življenju že pisal v časopisih, jo je Ludvik namenil svoji mami Jožefi, ki je umrla pred skoraj tridesetimi leti, hitro po osamosvojitvi Slovenije, leta 1991. V dveh delih (Moja pot in Iz mojega novinarskega dela) knjige, avtor Ludvik predstavlja skoraj 60 različnih zgodb, ob branju katerih marsikomu po licu poteče kakšna solza. Zato se vsako izmed ločenih zgodb, ki so kljub vsemu vsebinsko zelo povezane, gotovo izplača prebrati.
Ludvik Kramberger, ki je mimogrede v preteklosti že pisal knjige za nekatere druge, je „svoje poti življenja“ izdal v samozaložbi. Za spremno besedo in računalniško oblikovanje je poskrbel pisatelj Franc Mulec, za jezikovni pregled pa Katarina Rauter. „Mnogi ljudje na stara leta radi rečejo: Veliko knjig sem že prebral in tudi jaz bi jo lahko napisal o svojem življenju, pa tega ne znam ali ne upam… Da res je tako! Koliko najrazličnejših zgodb, veselih in manj veselih, pa tudi žalostnih in pretresljivih, bi lahko napisali. Če bi se lotili opisovanja svojega življenja, posebno iz časa naše razburkane polpretekle zgodovine, bi bil ta del naše zgodovine med prebivalstvom bolj realno prikazan. Tega se je lotil Ludvik Kramberger v svojem prvenscu Moje poti življenja, V delu izstopa življenje družine njegovega očeta, združeno z osebnimi izkušnjami“, je med drugim zapisal uvodničar Franc Mulec, ki dodaja, da je „knjigo vredno prebrati, že zaradi načina pisanja, saj ga le ta postavi na posebno mesto med pisci ožjega in širšega okolja. Piše preprosto in razumljivo za bralce vseh slojev prebivalstva…“
Sam avtor v uvodnih mislih pa dodaja: „Če človek dolgo živi, marsikaj doživi, marsikaj ohrani v spominu, marsikaj pa pozabi. Da ne bi vsega pozabili, sem se odločil, da nekaj zanimivosti, ki sem jih doživel zapišem, s skromno željo, da bi del teh spominov in doživetij izšel v knjigi. Čeprav vse manj ljudi bere knjige, je knjiga najboljša oblika ‘shrambe spominov’, dogodkov in še česa. Usoden za nastanek pričajoče knjige je dnevnik, ki ga je pisal oče. Do tega, zame zgodovinsko pomembnega dnevnika in njegovih drugih zapisov, sem prišel naključno. Ko sem imel intervju z mamo, objavljen je v knjigi brata Ivana „Pesmi moji materi“, mi je izročila šop dokumentov, v katerem so bili dragoceni očetovi zapisi, stare slike njegove rojstne hiše, izpiski iz matične knjige njegovih staršev, bratov in sester. To dragoceno gradivo se je ohranilo prav po materini zaslugi. V meni je dozorela misel za objavo v knjigi…“ V izdajo knjige so ga prepričevali tudi mnogi prijatelji in znanci, na izdaje knjige pa je vplival tudi njegov novinarski in fotografski konjiček, saj aktivno sodeluje z mediji že natanko pol stoletja, od davnega leta 1971.
Sicer pa o Ludviku Krambergerju, čigava življenjska pot se je začela 19.8.1937, ko se je rodil, kot 9. otrok 11 članske viničarske družine v Ženjaku pri Benediktu, ki je izjemno zanimiv človek, bi lahko marsikdo napisal celo knjigo. Usoda je hotela, da je rojen v svetovno znanem kraju Ženjaku, kjer so leta 1811, v gozdu posestnika Slačeka, našli 26 v depoju zloženih bronastih čelad, ki s svojimi napisi, ki so vtisnjeni v čelade, še danes zaposlujejo zgodovinarje. Rodil se je materi Jožefi Metljak, ki je v Ženjak »privandrala« kot begunka iz prve svetovne vojne s Krasa, kraja Gorjansko pri Komnu, ter očetu Francu Krambergerju, ki je bil rojen v Ženjaku. Rodil se je v času, ko je oče Franc Kramberger, čeprav viničar in že s kopico otrok, izdeloval letalo s katerim bi se rad s svojo, se pravi človeško močjo, pognal v višave. Ta navdih je dobil, ko je kot kolarski vajenec pri odličnem kolarskem mojstru Potisku v Mariboru, obiskoval letališče na Teznem v Mariboru. Tedaj je pomagal v višave spravljati jadralna letala. Sicer je bil njegov oče za tiste čase genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in bil cenjen v okolici. Leta 1938 se je družina, tedaj še s 7 otroki, preselila v Negovo, kjer je do 16. leta starosti živel naš sogovornik Ludvik.
Je kaj čudno, če so del očetovih talentov podedovali tudi njegovi otroci, ki so tudi s pomočjo njega prišli do številnih poklicev. Tako je tudi Ludvik podedoval nekaj talenta po svojem očetu, za kar mu je nadvse hvaležen. Še preden se je šel učit za kovača, učil se je v letih 1953-1956 pri kovaškem mojstru Lovrencu Horvatu v Pernici pri Mariboru, se je pri očetu priučil za pokrivača slamnatih streh, pletarja košev iz šibja in slame, zidarja, pleskarja, vrvarja in sodarja. Teh spretnosti se je pri očetu, ki ga je jemal na štere, priučeval že od 12. leta starosti pa do časa, ko je šel v uk za kovaškega vajenca. Po treh letih učne dobe, pravzaprav skoraj štirih letih, kajti mojster ga ni takoj prijavil kot vajenca, pač pa ga je imel na črno, je prišel do kovaškega poklica. Ko se je izučil, je z lahkoto dobil delo v Tovarni železniških vozil Maribor. Zaposlil se je v tedanji kotlarni, ki je ni več. Tam so obnavljali in izdelovali parne kotle za tovarne, za lokomotive in lokomobile. Težko kovaško-kotlarsko delo, ga je pripravilo, da se je odločil za nadaljnje šolanje. Vpisal se je na Srednjo tehnično šolo za odrasle v Mariboru in jo po treh letih končal. Zaposlen je bil marsikje po Sloveniji, a tudi v Nemčiji, kamor ga je zaposlil znani brat Ivan. Pokojnino je dočakal v radgonskem Elradu, a že veliko pred upokojitvijo in tudi danes, Ludvik veliko piše in fotografira. Danes sicer nekoliko manj, a nikakor ne misli odnehati, še posebej ker ga ljudje kličejo, naj jih obišče. Poleg obveščanja javnosti, pa si Ludvik s pisanjem krajša čas in kot pravi tudi sam se “dodatno izobražuje“, saj vedno doživlja nekaj novega, prijetnega in koristnega. Svoje zanimive zgodbe iz življenja ljudi pa pušča zanamcem.
Strojni tehnik je, tedaj ko še ni bilo toliko izobraženega kadra, veljal toliko kot danes inženir. Kot strojni tehnik se je zaposlil na novem delovnem mestu in delal kot lanser proizvodnje, v obratu za izgradnjo novih tirnih vozil. Ker je takrat Tovarna železniških vozil izdelovala vagone, tovorne in hladilnike, za tuji trg, je bilo veliko sodelovanja s tujimi kontrolorji, s katerimi je bilo treba komunicirati v nemškem ali angleškem jeziku. Tega Ludvik, čeprav je hodil dve leti kot osnovnošolec, v nemško šolo, ni obvladal. Zato se je odločil, čeprav je doma že imel družino, ženo in otroka, da se odpravi na delo v Nemčijo, da se tam nauči jezika obenem pa kaj zasluži. Ob pomoči brata Ivana, ki je že delal v Nemčiji, se je zaposlil v Tovarni bakra v Duisburgu. Tam z učenjem jezika ni imel kakih posebnih uspehov. Računal je, da se bo v jezik uvedel s komuniciranjem z nemškimi delavci. Toda bil je dodeljen med tuje delavce: Špance, Turke, Italijane, Grke in seveda številne Jugoslovane, zato je tak način učenja jezika bil nemogoč. Obenem je stanoval skupaj z bratom Ivanom, kjer je tako in tako bil pogovorni jezik v materinščini. Toda Ludvik se ni vdal. Pridno se je učil nemščine z branjem časopisov in knjig, ki jih je jemal v tovarniški knjižnici. Bral je romane, ki so bili prevedeni od piscev iz tedanje Jugoslavije. Po enem letu in enem mesecu dela v Nemčiji, se je leta 1966 vrnil v domovino, k svoji družini, v Maribor. S prihranki iz dela v Nemčiji, sta si z ženo, ki je v času odsotnosti bila zaposlena v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič kot elektrovarilka, v Kunovi pri Negovi kupila hišo in manjšo posest. Žena Marica je ostala doma in skrbela za dom, ki ga je bogatil tedaj 5-letni sin Zdravko, v letu 1971 pa še hčerka Metka. Naslednje leto, ko sta v Kunovi prodala posest in hišo, se je družina Kramberger preselila v Gornjo Radgono. Tam, na Šlebingerjevem bregu, si je Ludvik z družino postavil hišo, in tam živi še danes. On in Marica, otroka pa sta že zdavnaj šla po svoje.
