Legenda med slovenskimi pisateljicami predstavila svojo novo knjigo
V Radgonskem špitalu (mestni muzej op.p.) je na predvečer kulturnega praznika potekal zanimiv literarni večer s Karolino Kolmanič, ki sta ga pripravila Zavod za kulturo, promocijo in turizem – Kultprotur Gornja Radgona in JSKD Gornja Radgona. Znana slovenska pisateljica in pedagoginja, ki je 29.9.1930 bila rojena v Lomanošah pri Gornji Radgoni je prav v prostoru, kjer je nekaj časa obiskovala OŠ, predstavila svojo zadnjo, pravzaprav življenjsko knjigo: Novele. Še preden se je Karolina podala v nadvse zanimiv in prijeten pogovor z urednikom knjige Dušanom Hedlom iz Založbe Kulturni center Maribor, ne le o knjigi temveč svojem plodnem življenju, ki traja že devetdeseto leto, je (žal) maloštevilne obiskovalce, pozdravil radgonski podžupan David Roškar. V prijetnem pogovoru, katerega so popestrili mladi glasbeniki iz ZGŠ Maestro (učenca: Anja Brglez in Jan Rauter ter pedagogi – profesorji Nina Dominko, Leja Ropoša in Tadej Vilar), smo poslušalci slišali marsikaj lepega in zanimivega, a tudi poučnega, saj je vsaka beseda pisateljske legende preštudirana in dobronamerna. Poleg vprašanj urednika knjige, so “padla” tudi vprašanja prisotnih, še posebej prisrčna pa so bili pozdravi in srečanja pisateljice s sošolkami izpred 70 in več let, ter sosedami iz rojstnih Lomanoš.
Zanimiva je zgodba prav o rojstni vasi Lomanoše. „Vas sicer ni le korak od Radgone, je kar nekaj kilometrov. In ker so imeli geometri že takrat težave, je naša oddaljena zidana drvarnica, danes bi iz nje naredili počitniško hišico, stala v Podgradu. Meja na sredi dvorišča. Tako sem lahko rekla, da sem iz Lomanoš, ko sem šla po drva, sicer pa v Podgradu. Hiša stoji sredi polj, za njo je bukov gozdiček, a ne naš. Gornja Radgona je bila naša absolutna gospodarica. Tja smo pešačili po kakšne papirje, ne toliko kot danes, tja smo hodili v cerkev in seveda v šolo. Kakšen kilometrček poti med polji smo seveda do pozne jeseni prehodili bosi, mukotrpne čevlje smo si obuli na glavni cesti, posuti z gramozom. Veselo smo koračili po pamet in vedenje v šolo ob cerkvi svetega Petra. V nahrbtniku je bila najprej tablica, kak zvezek in lesena škatlica s svinčnikom in peresnikom. Radirka je bila že razkošje, tri barvice sem posojala v trisedežni dolgi leseni klopi. Imela sem otroško revijo Luč in pozneje Naš rod, kar smo brali vsi. In vendar sem že od prvih korakov vzljubila ta razred, predvsem zaradi dobrodušne, prijazne učiteljice. Da, že takrat sem vedela, da bom učiteljica. To in samo to“, je razlagala priljubljena pisateljica, ki je dodala, kako ji je Radgona, seveda tudi Lomanoše, še vedno zelo pri srcu. Šaljivo, žal pa tudi žalostna, se je spomnila 27. marca 1941, ko je v razredu, prav kjer je potekala predstavitev knjige, izvedela, da bo Nemčija napadla Jugoslavijo. Učiteljica jim je podelila spričevala in s tem je že konec marca bil končan njen 4. razred OŠ, saj jim je povedala, da naj mirno gredo domov in da šola več ne bo delovala. Spomnila se je Karolina Kolmanič, kako je oba svoja sina rodila doma, ter še marsikaj. Posebej žalostna je bila predstavitev že znane in uveljavljene knjige Srečno, srebrna ptica, ki je bila izdana pred 48 leti (1972), a so jo pred petimi leti prevedli v angleščino. Gre za dogajanje iz 2. svetovne vojne, predvsem o zajetih ameriških in angleških vojakih. Nek ameriški pilot je pristal prav v njihovi vasi, saj je njegovo letalo bilo sestreljeno le nekaj metrov strah od hiše, kjer je Karolina rojena in prav tisti dan bi morala s svojimi na trgatev sosedom Senekovičevim, kar je potem odpadlo.
Kolmaničeva je sicer, po osnovni šoli v Gornji Radgoni, od leta 1946 obiskovala učiteljišče v Mariboru. Pozneje je med poučevanjem na OŠ Kuzma in OŠ Gederovci, leta 1964 pa je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani diplomirala iz nemščine in slovenščine. Po končanem študiju je kot predmetna učiteljica poučevala na osnovni šoli v Murski Soboti. Smisel za pripovedovanje je podedovala po materi, za pisanje jo je navdušil profesor Jože Košar. Kot je sama povedala Karolina Kolmanč piše črtice, novele in romane, iz šolskega življenja in življenja ekonomskih emigrantov. Vse njene zgodbe so resnične, večinoma je le nekoliko spremenila like in kraj dogajanja, da se posamezniki ne bi prehitro prepoznali. Ker njene zgodbe niso miselni konstrukti, bralec odkrije v njih resnične like in resnično problematiko, so njena dela našla svoje bralce. Dejanje je bogato, zapleteno, težišče ni na suhoparnem poučevanju ali samo na razmišljanju, temveč na vedno zelo berljivem in logičnem komentarju, ki ga bralec pričakuje, in na opisih, kar daje delom tehtnost, predvsem pa prepričljivost.
Prva krajša prozna dela je Karolina objavljala v raznih revijah in časoipsih, leta 1968 pa je izdala svojo prvo povest: Sonce ne išče samotne poti. Njej je sledilo delo Srečno, srebrna ptica (1972). Velik uspeh je dosegla z romanom o zdomcih Marta, hčerka vetra (1975). Tudi v romanih Sonce na belih listih (1980) in Tvoja skaljena podoba (1986) opisuje stiske v vsakdanjem življenju. Napisala je tudi mladinsko povest Sanje o zlatih gumbih (1983). Do sedaj je, poleg različnih krajših objav, izdala že skoraj 30 knjig, kot so: Sonce ne išče samotne poti, kratka proza (1968); Srečno srebrna ptica, povest (1972); Marta, hčerka vetra, roman (1975); Sence na belih listih, roman (1980, ponatis 1997); Sanje o zlatih gumbih, mladinska povest (1983); Tvoja sklenjena podoba, roman (1986); Sadovi ranjenih cvetov, roman 1988; Srebrno kolo, kratka proza (1990); Klanec viničarske Ane, kratka proza (1992); Sonce ne išče samotne poti, kratka proza (1992); Vračam vam soproga, roman (1993); Pozno poletje, roman (1994); Razcvet sončnice, kratka proza (1997); Lotosov cvet, roman (1999); Ni sonca brez senc, življenjepis (2000); Povejmo in se nasmejmo, zbirka dramskih besedil (2003); Zarja upanja, roman (2003); Njena razpoutja = Njena razpotja, kratka proza (2004); Alba, roman (2005); Čakam te, Dolores, roman (2005); Pesmi odljubljenih, roman (2007); Nila, roman (2010); Svetloba v srcu, kratka proza (2011); Šolski zvonec ne izzvoni, roman (2014); Lahko noč, ljubezen moja, roman (2015); Pozabljene pomladi, roman (2017); Tu je doma ljubezen lahko branje (2018); Novele (2019). Karolina sicer piše v slovenščini in nemščini, nekaj njenih del je prevedeno tudi v angleščino. Prejemnica je nešteti domačih in mednarodnih nagrad in priznanj.
Karolina Kolmanič, ki sedaj živi in ustvarja v Murski Soboti je članica Društva slovenskih pisateljev od leta 1969. Je pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. V študijah in spremnih besedah o njenem opusu je mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi čisto v sedanjem času. V vsakem romanu Karoline Kolmanič je mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan…
V Špitalu je tako, v prijetnem in veselem kramljanju z odlično pisateljice, ki tudi v devetdesetem letu ni rekla svoje zadnje, minil še en izjemen dogodek. Škoda je le, da se dogodka ni udeležilo več ljudi. Toda tudi za popravni je čas, kajti Karolina, na vprašanje kdaj pride njeno naslednje delo, ni ničesar obljubila, a z misli: pustimo se presenetiti. A tudi, če kmalu ne bo njene nove knjige, je padel predlog, da bi kmalu v Špitalu gostovala z 10 let mlajšim prijateljem Tonetom Partljičem, ki enako kot ona sodi med pisce življenjske knjige. Gre za knjige, ki jih izdajajo samo avtorjem, ki skrbijo za ohranjanje slovenskega knjižnega jezika.
