Radgonska osrednja občinska prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku je potekala v Domu kulture in Muzeju
Ob slovenskem kulturnem prazniku, ki ga vsako leto organizira Zavod Kultprotur, so tudi letos pripravili osrednjo občinsko prireditev, ki je minuli petek potekala v Domu kulture Gornja Radgona. Dogajanje se je pričelo z odprtjem razstave Likovnega društva Gornja Radgona, z naslovom Tokovi časa, v galeriji Doma kulture Gornja Radgona. Pozneje pa se je program nadaljeval v dvorani Doma kulture, kjer je po nagovoru radgonske županje Urške Mauko Tuš, sledil pogovor voditeljice prireditve Nike Škof z zbirateljem, popotnikom, likovnikom in sploh kulturnikom Zlatkom Šajharjem. Večer je zaokrožil bogat kulturni program Osnovne šole Gornja Radgona in Deškega pevskega zbora OŠ Gornja Radgona. A to ni bilo vse: Na sam slovenski kulturni praznik, v nedeljo, 8. februarja 2026, pa je svoja vrata ponovno na široko odprl mestni muzej Špital, ko je kar nekaj občanov izkoristilo priložnost in si brezplačno ogledal in raziskoval del naše dediščine.
Sicer pa so osrednjo proslavo pričeli s slovensko himno v izvedbi učenk in učencev Osnovne šole Gornja Radgona , ki jih bomo danes v sklopu kulturnega programa še slišali. „Kultura, o kateri danes govorimo, v svojem najširšem pomenu ni le zbirka umetniških artefaktov, temveč celovit sistem načinov življenja, ki si jih kot skupnost delimo. Je tisti nevidni mehanizem, ki nam omogoča, da drug v drugem prepoznamo sočloveka in sodržavljana. Slovenski kulturni praznik zato ni le opomin na preteklost, temveč vprašanje o naši sedanji kolektivni in osebni identiteti. Kultura je namreč tista, ki osmišlja našo pripadnost in nam nudi orodja za razumevanje sveta, odnosov, nas samih in pomenov, ki jih oblikujemo,“ je uvodoma povedala moderatorka Nika Škof, ki je k besedi o umeščenosti slovenskega kulturnega praznika v našo lokalno skupnost in pozdravnemu nagovoru povabila županjo Urško Mauko Tuš.
Da bi razumeli tok časa, potrebujemo posameznike, ki imajo izostren čut za opazovanje detajlov. In po nagovoru županje, je na tradicionalni pogovor lokalnih kulturnih ustvarjalcev, tokrat stopil domačin Zlatko Šajhar, zbiratelj, popotnik in predan kulturnik. Njegove zbirke niso omejene le na eno področje, temveč obsegajo predmete, ki jih je prinesel s svojih potovanj, ter artefakte, ki pričajo o zgodovini in načinu življenja v našem okolju. Kot član likovnega društva pa svojo zbirateljsko strast povezuje tudi z vizualno umetnostjo. „Lahko bi rekli, da Zlatko deluje kot varuh kolektivnega spomina. Njegova popotovanja in zbirateljska strast so v širšem kontekstu več kot hobi. So aktivno prizadevanje za ohranjanje tistih plasti kulture, ki bi jih čas sicer izbrisal,“ je dejala Nika škof, ki je Zlatka Šajharja povabila, da se ji pridruži na odru, kjer je stekel zanimiv in poučen pogovor. Najprej o zbirateljstvu in neutrudnem potepanju po več kot 100 držav iz celega sveta. Predstavil je nekaj svojih zbirk predmetov, listin, dokumentov, fotografij…, med katerimi so številne bile predstavljene tudi na različnih razstavah. Spregovoril je tudi o svojem likovnem izražanju, saj me med drugim bil ustanovni član radgonskega likovnega društva, izjemne pa so tudi njegove izkušnje iz tujine, ki vplivajo na Zlatkovo razumevanje domačega, radgonskega okolja in naše kolektivne identitete. Pri znamkah se je osredotočil izključno na “Verigarje” (1919–1920), prvo slovensko znamko z motivom sužnja, ki trga verige. Šajhar je prisotnim predstavil tudi zbirko potnih listin, o katerih je pripravil razstavo, katera je trenutno na ogled v Muzeju Špital…
„Zbiram naslednja področja: razglednice Gornje Radgone in okolice (območje Upravne enote GR in Radkersburg), znamke (samo verigarji – prve slovenske znamke od 1919 – 1920), fotografije, t.i. kartonke, to so fotografije od nastanka fotografije cca. 1845 do približno 1920, nekaj malega tudi numizmatike, predvsem bankovci, v zadnjih letih pa tudi potne listine. Ob tem pa še razna dokumentacija in listine, ki so vezane na Radgono in dogodke v mestu,“ je med drugim dejal Zlatko Šajhar.
Zahvalila mu je Nika škof z besedami: „Zlatko, tvoje delovanje nas opominja, da skupnost brez spomina nima smeri. Si nekakšen tihi arhivar naših življenj; z zbiranjem predmetov in listin ter z likovnim ustvarjanjem namreč ne kopičiš le snovnih reči, temveč gradiš mostove med generacijami. Hvala, ker s svojo prisotnostjo v kulturnem življenju Gornje Radgone skrbiš, da naš ‘tok časa’ ostaja bogat in osmišljen. Tvoj prispevek je dokaz, da posameznikova strast lahko postane neprecenljiva dediščina vseh nas. V imenu vseh prisotnih in organizatorjev se ti iskreno zahvaljujem za tvoj čas in neprecenljiv prispevek k nocojšnjemu praznovanju.“
Osnovna šola Gornja Radgona v naši skupnosti ne deluje le kot izobraževalni zavod, temveč kot pomembno kulturno vozlišče, ki mladim omogoča spoznavanje ustvarjalnosti. „Kultura namreč niso le arhivi in muzeji; je živ izraz in energija, ki se prenaša na mlajše generacije. OŠ Gornja Radgona je pravi valilnik talentov, kjer učenci pod vodstvom mentorjev raziskujejo glasbo, besedo in gib. Danes so za nas pripravili kulturni program, v katerem bo osrednjo vlogo imel Deški pevski zbor OŠ Gornja Radgona, ki v slovenskem prostoru predstavlja specifičen in dragocen del vokalne poustvarjalnosti. Njihov zborovodja je Kristijan Borovšak, ki je prav tako mentor skupine devetošolk, ki se bodo predstavile s plesnim nastopom. Nastop učencev OŠ GR na Osrednji občinski prireditvi ob Slovenskem kulturnem prazniku je dokaz, da se za prihodnost kulture v našem mestu ni treba bati,“ je dejala voditeljica Nika.
Podobno kot vedno so učenci OŠ GR tudi tokrat navdušili, in sicer s plesno točko in preplet glasbe ter recitacij. Za glasbeni del je poskrbel Deški pevski zbor (mentor Kristjan Borovšak) za plesno točko: devetošolke (mentor: Kristjan Borovšak), za misli in recitacije so skrbeli učenci sedmega in osmega razreda (mentorici Nada Beznec in Janja Miladinoveč Loncner). Rdeča nit programa pa: Te besede, nekdaj moje, so zdaj tvoje. V besednem delu so učenci izpostavili pomen jezika, za posameznika in narod…























Fotografije: Ludvik Kramberger
