Problematika uveljavljanja madžarskega jezika v Pokrajinski in študijski knjižnici (PiŠK) Murska Sobota je kompleksen preplet zakonodajnih obveznosti, finančnih bremen in širših geopolitičnih vprašanj. Čeprav se vprašanje na prvi pogled zdi lokalno, dejansko odpira širšo razpravo o slovenski suverenosti, ustavnih pravicah manjšin in vplivu sosednje države. Kot nekdanji prebivalec Murske Sobote, slovenist in pisatelj čutim, da moram spregovoriti.
Uvodno razmišljanje
Poglejmo nekaj najprej o zakonodajnem okviru in statusu osrednje prekmurske knjižnice. V PiŠK Murska Sobota težava izvira iz specifičnega statusa le-te. Knjižnica namreč opravlja dve vlogi, tj. splošne knjižnice za Mestno občino Murska Sobota in okoliške občine (kjer madžarščina ni uradni jezik), hkrati pa je osrednja območna knjižnica, ki izvaja posebne naloge za širše območje Pomurja, vključno z dvojezičnim območjem (Lendava z okolico). Kot osrednja knjižnica se že dlje časa bojuje »z mlini na veter« z ostalimi občinami, ki se zoperstavljajo plačevanju pristojbin za PIŠK, a to je trenutno drugotnega pomena. Po Zakonu o knjižničarstvu in Zakonu o samoupravnih lokalnih skupnostih morajo javni zavodi na dvojezičnih območjih zagotavljati poslovanje v obeh jezikih, kar pa PIŠK ni potrebno, saj ni na tem območju. Zaplete se pri dejstvu, ker PIŠK Murska Sobota geografsko ne leži na dvojezičnem območju, vendar s svojimi storitvami pokriva tudi nekatera manjšinska območja (Hodoš, Prosenjakovci, Domanjševci, Motvarjevci), zaradi svoje vloge osrednje knjižnice PIŠK hrani enega najbogatejših fondov madžarskih knjig v Sloveniji in tesno sodeluje z Županijsko knjižnico Berzsenyi Dániel iz Szombathelyja.
Se pojavlja t. i. mehka moč Madžarske?
Vprašanje, ali gre za poskus vpliva Madžarske na slovensko ozemlje, je v zadnjih letih postalo del širše politične debate. Madžarska vlada preko različnih skladov (npr. Sklad Bethlen Gábor) močno financira kulturne, verske in izobraževalne institucije v Prekmurju. Čeprav gre uradno za podporo manjšini, kritiki to interpretirajo kot širjenje »mehke moči« in ustvarjanje odvisnosti od budimpeškega kapitala. Medtem ko Slovenija spodbuja integracijo, se z madžarske strani pogosto poudarja ohranjanje enotnega madžarskega kulturnega prostora, ki ne upošteva nujno državnih meja. Če bi, a sem prepričan, da nikoli ne bo, PIŠK Murska Sobota v celoti prešla na dvojezičnost, bi to lahko pomenilo precedens za vse druge državne in regionalne institucije v Prekmurju, ki niso na dvojezičnem območju, kar bi dolgoročno spremenilo jezikovno podobo regije. Tega si seveda nihče v Murski Soboti in širši okolici ne želi, saj se vsi dobro zavedajo, kako madžarski vpliv kaže »svoje zobe« v lendavskem okolju oz. okolju, ki meji na Madžarsko.
PIŠK je vsesplošen slovenski problem
Problem PIŠK Murska Sobota zrcali širšo slovensko stisko pri upravljanju obmejnih območij. Slovenija zgledno (včasih celo nadstandardno) skrbi za pravice manjšin, medtem ko slovenska manjšina v Porabju (Madžarska) pogosto bije bitko za osnovno preživetje jezika in nima niti približno podobne institucionalne podpore. Prekmurci se tega še kako dobro zavedajo, predvsem tisti madžarski Slovenci onkraj meje, katerim so sredstva matične države največkrat edini vir za izvajanje programov v slovenskem jeziku. Pa poglejmo, koliko Slovenci namenimo za naše zamejce na Madžarskem. Za delovanje krovnih organizacij (Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava) ter njihove kulturne in informativne dejavnosti Slovenija letno nameni okoli 1,5 do 2 milijona evrov. Poleg rednih sredstev Slovenija dodatno vlaga v gospodarski razvoj Porabja. V letu 2025 je bilo potrjeno, da bo Slovenija v skupni sklad z Madžarsko prispevala dodatna 2 milijona evrov za razvojne projekte na tem območju. Skupna letna višina podpore se običajno giblje med 3,5 in 4 milijoni evrov, odvisno od trenutnih investicijskih projektov (npr. obnova vzorčne kmetije, kulturni domovi). No, da ne bo pomote. Tudi Madžari so za leto 2025 v skupni sklad za razvoj obmejnih območij (Pomurja in Porabja) namenila dodatna 2 milijona evrov, kar je seveda skorja prepolovljena vsota s strani države Slovenije.
Ob vsem tem pa vseeno gre za vprašanje, kje se konča varovanje manjšinskih pravic in kje se začne tiha re-madžarizacija ozemlja, ki je bilo zgodovinsko pod močnim pritiskom madžarske krone. Država pogosto naloži obveznosti lokalnim zavodom, ne da bi jim podelila jasna navodila ali finančna sredstva, kar vodi v konflikte med lokalnim prebivalstvom in manjšino. In komu to najbolj koristi?
Če povzamem, težave knjižnice PIŠK v Murski Soboti niso le jezikovne, temveč so simptom pomanjkanja jasne nacionalne strategije do madžarskih investicij in kulturnih pritiskov. Gre za vzpostavljanje ravnovesja med spoštovanjem ustavnih pravic Madžarov v Sloveniji in ohranjanjem integritete slovenskega javnega prostora, hkrati pa se ne sme zanemariti uveljavljanja pravic Slovencev, ki živijo onkraj meje, na Madžarskem.
