Likovna umetnica iz Murske Sobote se predstavlja na samostojni razstavi v Prlekiji
V okviru praznovanja kulturnega praznika, je v Galeriji Art Jurak v Logarovcih potekalo odprtje zanimive samostojne likovne razstave murskosoboške umetnice Danile Krpič, z naslovom To kar vidite je slika. V navzočnosti velikega števila ljubiteljev likovne umetnosti, zlasti številnih avtoričinih kolegov in kolegic iz slikarskih društev in fotografskih krožkov, je avtorico predstavila moderatorka Tatjana Mijatovič, slavnostni govornik pa je bil Dejan Karba, oba sta člana domačega Društva 29a.
Avtorica razstave Danila Krpič (1955) je sicer ljubiteljska slikarka, ki vneto slika že skoraj trideset let. Slikarsko se je izobraževala v likovnih delavnicah akademskih slikarjev Mirka Rajnarja, Saše Bezjak, Dušana Fišerja in drugih. Danes slika predvsem z akrili na platno, saj ji ti omogočajo hitro slikanje in hkrati tudi nanašanje v več plasteh. »Razvila je tehniko kapljanja in polivanja, kjer je potrebna močna koncentracija, hitro in prepričljivo početje, za katerega ni poti nazaj. Kljub abstrakciji velikokrat lahko v sliki uzremo sliko iz realnosti, predvsem zaradi barv, ritma in tudi kompozicije,«, kot je njeno delo ocenila akademska slikarka Saša Bezjak. Slikarka pravi, da na njeno ustvarjalnost vpliva več stvari, predvsem tiste, ki jo vznemirijo ali navdušijo. Velikokrat je to ravno narava. V zadnjem času se ukvarja predvsem s strukturami v naravi in z raziskovanjem barv in tekstur v predmetih, ki jih je načel zob časa. Takšna je tudi tema tokrat razstavljenih slik.
„Nenavadna naslovna slika To kar vidite je slika, je nastala na eni izmed delavnic Dušana Fišerja na temo besede, kot podobe predmetov. Na intenzivnem enotedenskem delu, me je raziskovanje pripeljalo do mojstra likovnih ugank Reneja Magritta in njegove znane slike To ni pipa,“ je dejala avtorica, ki je citirala tudi Margitta: „Ta slavna pipa, koliko ljudi me je pograjalo zaradi nje! Toda, ali bi jo lahko kadil? Ne, ker gre zgolj za upodobitev pipe, mar ne? Zatorej, če bi na svojo sliko zapisal To je pipa, bi bila laž.“ Danila Krpiča pa je sama naslikala prometno tablo, na kateri je običajno krajevni napis. „Nekaj takih slik že imam od prej, kot je München, Prepovedano zavijanje v desno in druge, ki pa niso table, ampak, po Magrittu, samo slike, zato sem tudi uporabila ta napis. Namenoma sem izpustila ločila in jih kot odmev na sliko preselila na manjši objekt. Ko sem pripravljala to razstavo, se mi je zazdelo, da bi s tem naslovom lahko zaobjela vse moje slike, ne samo te, ki so tu razstavljene,“ je svoje poimenovanje razstave pojasnila avtorica.
Danila Krpič je sicer imela več samostojnih razstav, med drugim Moji prostori svobode v galeriji Alga v Izoli, Chiaroscuro v galeriji Doma kulture v Gornji Radgoni in na Ministrstvu za obrambo v Ljubljani, Plastic Fantastic v Kranjski hiši v Kranju, Občutenje svetlobe in barve v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu in druge. Sodelovala je na več kot stotih skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoja dela je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi: prve nagrade na slikarskih extemporih po Sloveniji, srebrno in bronasto paleto pri ZLDS, več zlatih diplom na tematskih državnih razstavah JSKD Republike Slovenije. Danila živi v Murski Soboti in je članica Likovnega društva Gornja Radgona ter sekcij Mozaik in Likos iz Murske Sobote.
Že pred uradnim odprtjem razstave, ki bo na ogled do srede marca, je o kulturi in kulturnem prazniku spregovoril Dejan Karba, ki je omenil različne definicije kulture, ki odražajo različne teoretične osnove za razumevanje oziroma merila za vrednotenje človekove dejavnosti, v najširšem pomenu pa kultura označuje dovršene produkte posameznika, skupine ali družbe inteligentnih bitij. „V to področje spadajo umetnost, tehnika, znanost in tudi moralni sistem oz. védenja in navade inteligentnih entitet. Tako decidirano in zakomplicirano definicijo kulture je o kulturi postavil človek, ki kulturo prek aktualne sedanjosti prenaša iz preteklosti v prihodnost in je nasploh tisti, edini, po katerem kultura stoji ali pade. Je ali je ni oz. je bila in bo. Pa…res bo? Slikarska, glasbena, gledališka in knjižna izrazna dela, ki jih skozi zgodovino človeštva raznaša iz najglobljih globin človekove duše izhajajoč veter ustvarjanja so velika zaradi svojega izgleda, sporočilnosti in predvsem estetike kot najslajše češnje na vrhu bivanjske smetane. Estetsko je namreč skladno z naravnim zakonom in je dovršeno, popolno. Več od estetskega ni. Tako, spet, teorija in spet smo tam, kjer se moramo vsaj za hip ustaviti in premisliti,“ se je spraševal Karba.
Po njegovem nam pogled skozi okno doma odstre razgled na sosedovo domačijo, ki klavrno propada. Ko pogledamo dlje, vidimo ministrico, kako se kot Sizif zagnano bori proti elitam slovenske politike in kapitala in ko se zazremo še dlje vidimo rakete, ki jih ljudje pošiljajo na druge ljudi. „Vidimo trideset vojnih žarišč na planetu, vidimo kri in mrtve otroke in vidimo velike, temne oblake zavisti. Vidimo postavljanje ljudi nad druge ljudi in vidimo zapostavljanje tistih, ki so tretji in drugačni od onih, ki so prvi. Klanje, maščevanje, uničevanje, razgrajanje zla. Kje je tukaj kultura, za božjo voljo? Pesniki, pisatelji, slikarji, kiparji in ostali občudovalci sveta okrog sebe so vselej delovali tudi v časih najhujšega družbenega ponižanja. Tudi takrat, ko je človek padel najniže, je človeštvo premoglo posameznike, ki so namesto za orožje prijeli za pero, se namesto za laž odločili za visoko pesem o ljubezni in namesto, da bi koga uničili so raje kaj postavili. V opozorilo, v svarilo, kot darovanje in v zahvalo. Danes, ko je svet na gosto prepleten z internetom in nam namesto škržatov in ptičev poje stric google, je tudi kultura postala nekaj drugačnega. Z njo več ne naslavljamo le velikih, estetsko izpiljenih in kompleksnih stvaritev človeka, temveč s pojmom kultura klatimo vse povprek: današnja kultura je digitalna, danes je kulturno biti drugačen, danes je kulturno tudi tisto, kar je bilo še včeraj obešenjaško, obsceno in nagravžno. Danes je v resnici vseeno, ali je nekaj kulturno ali nekulturno, danes šteje samo to, da nekaj – je.“
Dejan karba je prepričan, da je tudi kultura danes tako, kot skoraj vse na tem svetu, politično korektna kategorija: ugrabili smo jo, kulturo, jo uspavali in namesto, da bi jo pustili na svobodi, smo jo zvezano postavili v kot. „In človek je, ker kultura sameva v kotu, na njeno mesto v stvarstvo takoj postavil lastno nečimrnost in zlohotnost, prepir in nemir in človek brez kančka kulture ima dandanes polna usta kulture! Kakšen bedak! Ako bo takšno stanje trajalo le še hip, le še trenutek, bo kmalu konec tako človeka kot vsega tistega, kar je skozi zgodovino prenašal kot zlati gral: kulturo.
Kaj storiti? Zbudimo kulturo, odvežimo jo in postavimo se prednjo, da nas premikasti! Zaprimo svoje goflje in pustimo, da misli sama, brez interneta in umetne inteligence in brez politično-korektnih slavospevov ničevosti. Ker kaj drugega kot ničevost je vse to, kar danes prihaja do naših utrujenih ušes? Osvobodimo jo v kali, kulturo, in pustimo ji, da deluje tako, kot je skozi čase že vedela in znala: nepredvidljivo in mogočno. To vam, spoštovana nocojšnja publika, voščim, želim in privoščim: dajte poiskati kulturo tam v tistem kotu, osvobodite jo in jo spustite na plano! Naj deluje, naj dviguje in ruši in postavlja na novo! Naj opominja, naj spreminja! Kako že se sprašuje oče dneva slovenske kulture, pred 175 leti umrli Prešeren, v eni od svojih apokrifnih pesmi? Zakaj neki, da se nune redé? Kako že si odgovarja? »Ker se farjem purivat puste«! Dajmo, podajmo roko kulturi, rešimo jo in postavimo jo nazaj na piedestal življenja. Njim, ki nas suvajo in »purivajo« in mažejo z lažjo bo s tem odklenkalo. Boste videli. Naj živi kultura!“
