Predsednica Likovnega društva Radgona predstavlja svoje umetnine
V dneh, ko se veliko govori o kulturi in predvsem obeležuje kulturni praznik, so tudi v mestu penine in sejmov Gornji Radgoni potekali številni dogodki in prireditve povezane s tem. In med najodmevnejše vsekakor sodi razstava domače umetnice, predsednice Likovnega društva Gornja Radgona Dane Štrucelj, pod naslovom Maske in ptice, katera je na ogled v galeriji Doma kulture Gornja Radgona. Ob odprtju razstave, ko se je zbralo kar nekaj ljubiteljev likovne umetnosti in kulture sploh, je zbrane po uvodnem pozdravu direktorice Zavoda Kultprotur Tatjane Karba Kotnik, nagovoril radgonski župan Stanislav Rojko, ki jim je čestital ob slovenskem kulturnem prazniku. „Tukaj, na robu slovenskega prostora, ni nepomembno praznovati praznik kulture. Tu govorimo slovenski jezik, kar nas razlikuje od tistih čez Muro. To je naša odlika, naša prednost, naša samobitnost, in če ob tem ob prazniku kulture naredimo dva svečana dogodka, odpremo razstavo umetniških del in kasneje kulturno uživamo v kulturnem domu, medtem ko se 300 metrov za našim hrbtom govori nemški jezik, ga ni lepšega darila.“ kot je dejal Rojko, ki je izrazil željo, da bi kulturo slavili vsak dan, ne le ob kulturnem prazniku.
Avtorica razstave Dana Štrucelj kot pomembna akterka na likovni sceni v Pomurju, vedno kritično angažirana, deluje kot umetnica in predsednica LD Gornja Radgona. V koronskem času je prispevala h kulturi, razmišljanju, provokaciji s spletnimi objavami na socialnem omrežju. V likovnem društvu je bila doslej pobudnica inovativnih tem in idej ter dobra organizatorica, ki je znala pritegniti k sodelovanju tudi mladino. Člani so se promovirali tudi spletno, kar je bilo času z virusom primerno, in večkrat jih je izzvala, naj postanejo »sodobni« v likovnem izražanju, sledijo smernicam umetnosti in naj najdejo sebe v njih. Tokrat je v Domu kulture, ob največjem kulturnem prazniku, delovala samostojno, z instaliranjem slik in reliefov v prostor. Veliko je razmišljala o maskah in pticah. „Maske si ljudje nadenemo ob pustovanju, maske nosimo zaradi virusa, velikokrat pa si človek nadene masko, da prikrije resnico, saj je obraz najbolj odkritosrčen in je težko prikriti laž na njem. V trenutni politični situaciji nastopa veliko ljudi z navideznimi maskami, morda več kot kdaj koli doslej. Danine maske so instalirane v prostor med ptice in, glej ga zlomka, še ptice letijo od njih. Maske, žgana temna glina, so odtis avtorice, ptice pa so zdaj že prepoznaven simbol umetnice. Tokrat se pojavljajo v novi variaciji, kot odtis izdelane štampiljke. Barvito različne atmosfere na velikem platnu se povežejo s skupinami natisnjenih ptic. Ptice so majhne in se obračajo vstran, ne prenesejo laži. Predvsem je zanimiva preprostost ideje, prav tako preprostost slik in narejenih mask. Ker ni potrebe, da se komplicira, ker je tako sporočilo jasno in učinkovito. Dana se z razstavo pokaže brez maske, odkrita, maske je odložila v galeriji in pravi, da jih ne potrebuje. So le prazne lupine, ostanki spomina, ki jih odkritosrčni ljudje ne potrebujejo. Kaj veš, morda pa si jih nadenemo za pusta,“ kot je med drugim dejala Danina prijateljica, akademska slikarka, mag. Saša Bezjak, ki je predstavila delo Dane Štrucelj, ki je mimogrede do upokojitve delala v Vrtcu Manka Golarja v Gornji Radgoni
Štrucljeva se je leta 1989 začela likovno izobraževati pri akademskem slikarju Mirku Rajnarju in takrat k umetnosti začela pristopati študiozno. „Skozi leta se je nato pri svojem ustvarjanju sprostila, njena velika inspiracija so bili otroci v vrtcu. Odkar je predsednica našega likovnega društva, smo v njem bolj sproščeni in se radi družimo, za kar gre zasluga njej,“ je dejala Bezjakova, ki je nadaljevala: „Tudi umetniki smo tisti, ki ozaveščamo, smo kritični. Zakaj imamo maske? Ker za njimi nekaj skrivamo, lažemo. Če v tem kontekstu pogledamo razstavo, se nam odpre nova dimenzija razumevanja.“ Avtorica Dana Štrucelj pa je kratko dejala: „Maske smo imeli že prej, vendar ne tako množično, v tem času pa je to bolj prišlo do izraza. S spoznavanjem ljudi prek družbenih omrežij sem se na trenutke zgrozila nad njihovim razmišljanjem. Se pa borim za to, da odvržemo maske in bodimo to, kar smo, ter da spoštujemo drug drugega. Želim si, da bi maske resnično padle, in naj bodo ptice rajši svobodne.“
Fotografije: Ludvik Kramberger