Predsednik FK Proportio divina odprl razstavo namenjeno 70. rojstnem dnevu in 55. letnici fotografiranja
V prepolni avli in galeriji Kulturnega doma Gornja Radgona je potekalo odprtje čudovite razstave fotografij enega najbolj prepoznavnih slovenskih fotografskih umetnikov, predsednika Fotokluba Proportio divina Gornja Radgona in nekdanjega predsednika Foto zveze Slovenije (FZS), Iva Borko, katero je poimenoval Portreti in avtoportreti v okvirju 70/55. Z razstavo, ki bo na ogled do 6. januarja 2026, je Borko zaznamoval dva okrogla osebna jubileja, saj je na odprtju razstave obeležil 70. rojstni dan, hkrati pa 55 let odkar je prvič v „roke resno prejel očetov fotoaparat“, a čem se je začela njegova uspešna fotografska pot. Po pozdravnim nagovorom gostiteljice iz Kultproturja Katje Bajc in domače županje Urške Mauko Tuš, ki sta čestitali avtorju, je predsednik Ivo Borko, najprej izrazil zadovoljstvo, da je za člani omenjenega foto kluba še eno uspešno leto, saj so se trikrat predstavili s tremi razstavami v domačem kulturnem hramu, vsaj še desetkrat po drugih krajih Slovenije ter v Srbiji, Severni Makedoniji in tudi izven evropskih meja.
Samo razstavo in avtorja, kjer je poleg kar nekaj avtorjevih avtoportretov in udarnih portretov njegove življenjske sopotnice, soproge Štefi P. Borko, še veliko portretov znanih in manj znanih domačinov ter avtorjevih prijateljev, sta predstavila zakonca Borko. Tako smo med drugim izvedeli, tisto, kar mnogi že dolgo vedo. Med drugim tudi, da je Ivo Borko upokojeni doktor veterinarske medicine, založnik, fotograf, MF FZS, EFIAP/d3, nosilec najvišjega častnega naslova FIAP-a Honores, prejemnik „Tominega šešira“ in dobitnik več kot 380 nagrad in priznanj na mednarodnih foto salonih, tudi tistih največjih na svetu. „S to razstavo Ivo obeležuje svoj 70. rojstni dan in 55 let ustvarjanja na področju fotografije. Res je, da je dolgo navajal, da se je s fotografijo resneje spoznal šele na gimnaziji. A danes vemo, da se je okužba začela že precej prej. Njegovi fotografski začetki segajo dlje, kot je sam dolga leta poudarjal — vse do osnovnošolskih dni in prvih poskusov z očetovim fotoaparatom. In šele prvi uspeli posnetki iz tega časa, so ga pripeljali v foto krožek gimnazije, tako da sta letnici iz naslova razstave 70/55, čisto pravi, potrjeni in preverjeni,“ kot je dejala Štefi.
Razložila je tudi, kaj se je zgodilo od lanskega Miklavža, ko so se prav tako zbrali v radgonski galeriji. Morda je vredno omeniti, da je Ivo Borko letos razstavljal samostojno še v Trstu, Mariboru in Aleksincu v Srbiji, in da je ta razstava sedaj že njegova 46. samostojna in da tako na najlepši možni način zaključuje to svojo jubilejno leto. „ Tisti, ki pa Iva bolje poznamo tudi izven razstavnih zidov, pa vemo, da fotografija pri njem nikoli ni bila le hobi ali zbiranje priznanj. Bila je in ostaja način razmišljanja, opazovanja in odnosa do sveta. In čeprav njegove fotografije govorijo tiho, nas močno nagovarjajo in vedno znova najdejo pot do naših src,“ je dodala Štefi, njen mož Ivo pa je dodal: „Portretna fotografija predstavlja eno temeljnih področij zgodnjega fotografskega medija. Že kmalu po izumu je postala dostopnejša in tehnološko učinkovitejša alternativa tradicionalnemu slikarskemu portretu. Tudi jaz, ki s to razstavo obeležujem 70-letnico življenja in 55-letnico ukvarjanja s fotografijo, bi lahko rekel, da sem začel s portretom. Prvi večji uspeh mi je namreč prinesla fotografija sošolke, nagrajen na mladinskem natečaju, takrat mednarodno razširjene in med mladimi izredno popularne revije Bravo, in to je bil trenutek, ko sem se dokončno zapisal fotografiji. Čeprav so se moji motivi skozi leta spreminjali, sta človek in portret ostala moja osrednja tema in stalnica mojega ustvarjanja. Zaradi tega je bila odločitev, da ob jubileju predstavim razstavo, posvečeno izključno portretni fotografiji logična in utemeljena. Zavestno sem se odpovedal vključitvi več obsežnih segmentov iz svojega opusa- predvsem portretom ljudi nastalih na potovanjih, ljudi v njihovih bivanjskih ali delovnih okoljih, portretom umetnikom v ateljejih, portretom strokovnih kolegov, ter fotografov iz vseh koncev sveta, saj pripadajo širšim, samostojnim ciklom, ki presegajo konceptualni okvir pričujoče razstave. Tako sem izbral predvsem »čiste«, studijsko zasnovane portrete ljudi iz moje najbližje okolice, saj sem le tako lahko ustvaril koherentno, pregledno in intimno razstavo.“
Posebno mesto na tej razstavi zavzema portret Borkove žene Štefi z muckom »Sojenica«, njegovo največ krat nagrajeno in najprepoznavnejšo in – z letnico 2011 – tudi najstarejše delo na tej razstavi, ki je postalo nekako tudi referenčna točka avtorjevega portretnega opusa. „Pri mnogih portretih se pojavi tudi predmet, značilen za portretiranca, ki razširi pripoved in ustvari globlji, pogosto simbolni poudarek kot na primer pri portretu mesarja z izrezanim srcem v roki, ki preseže golo upodobitev in postane brezčasni simbol. Razstavo dopolnjuje tudi nekaj novejših avtoportretov, nastalih po letu 2022, ko me je resna bolezen spodbudila k razmisleku o minljivosti in hkrati k še intenzivnejšemu ustvarjanju. Med njimi posebej izstopa triptih »6. december 2022«, dan ko sem namesto rojstno dnevne torte dobil (za mnoge usodno) diagnozo. Morda sem prav s pomočjo fotografije premagal najtežje obdobje. Nedvomno pa ostaja portret prostor, kjer vedno znova srečam druge- in sebe,“ je o sebi in razstavi dodal Ivo Borko.
