Zaradi prepovedi prestopov občinskih mej, so vaje izvedli kar na meji med občinama
Gotovo so redki Slovenci in Slovenke, ki niso slišali za prekmursko glasbeno legendo Vlada Kreslina. Nekaj manj ljubiteljev glasbe pozna tudi „beltinsko“ glasbeno skupino Marko banda, katera letos obeležuje lep jubilej, 30-letnico obstoja in uspešnega delovanja. Poleg samostojnih nastopov, Marko banda spremlja tudi nekatere bolj ali manj znane slovenske pevke in pevce, med drugimi Regino, Tjašo Šimonka Kavaš, Bogdano Herman,Dorino, nenazadnje tudi Kreslina in še marsikoga. In prav sedaj, ko bi se med drugim mogli pripravljati tudi a obeležitev jubileja člani nimajo možnosti skupnih vaj. Skupino namreč sestavlja pet članov, dva prihajata iz murskosoboške, trije člani pa iz beltinske občine. Zato so se odločili, da v teh korona kriznih časih vadijo vsak na območju svoje občine, saj zaradi vladnega odloka ni dovoljeno prehajati občinskih mej, razen za nujne opravke in nekatere izjeme, med katere pa ne spadajo glasbene vaje. Konec tedna pa so si domislili, da so le izvedli skupne vaje, saj so jih pripravili med občinama, kar ne regionalni cesti, ki povezuje Mursko Soboto in Beltince.
Pravzaprav to niso bile kakšne daljše vaje, saj so zaigrali zgolj prekmursko ljudsko pesem Šamarjanka, kjer so potrdili, da niso zarjaveli, in da tudi inštrumenti dobro delujejo. Skupino Marko bando sicer trenutno sestavljajo: Andi Sobočan (Murska Sobota) – cimbale, Miha Kavaš (Murska Sobota) – violina, Slavko Petek (Gančani) – kontrabas, vokal, Željko Ritlop (Gančani) – klarinet, vokal, in Boštjan Rous (Beltinci) – klarinet, vokal. Občasno z njimi na violo zaigra Tomaž Rauh. Banda je v Prekmurju tradicionalen izraz za godčevsko skupino. Navadno smo jih imenovali po vodji, primašu, kot so rekli 1. violinistu, na primer Kociprova banda, Maučecova banda, Bakanova banda, Titanova banda. Bande so imele različne zasedbe, vendar so v njih vedno imela osrednje mesto godala. Bande so nekoč igrale predvsem na svatbah, romske pa tudi po gostinskih lokalih.
Skupina Marko banda je bila ustanovljena leta 1990 kot podmladek Kociper – Baranja bande. Ustanovni člani skupine so bili Samo Budna – violina, Boštjan Rous, Andi Sobočan in Slavek Petek. Od bande Kociper – Baranja je skupina dobivala tudi pesmi in nasvete. Prvi mentor skupine je bil cimbalist Miško Baranja, njegovo delo pa je nadaljeval Boris Žalig. Devet let so spremljali Folklorno skupino Beltinci. Leta 2002 je skupina začasno nehala delovati, ponovno so se zbrali leta 2005, ko sta se skupini pridružila Miha Kavaš na violini in klarinetist Željko Ritlop. V vmesnem času (2004-2005) sta Andi Sobočan in Slavek Petek delovala v skupini Črnobela muzika, kjer sta godla še Tomaž Rauch – violina in Željko Ritlop – klarinet. Danes v skupini občasno igrata še Samo Budna – violina in Tomaž Rauch – viola. Skupina ohranja prekmursko ljudsko glasbeno izročilo, v katero pa sodijo zaradi zgodovinskih dejstev tudi madžarske pesmi in pesmi iz drugih slovenskih pokrajin. Imeli so na stotine, če ne tisoče nastopov po Sloveniji ter tudi po Evropi. Leta 1993 so celo gostovali pri izseljencih v Argentini in Urugvaju, leta 1998 pa so skupaj s Folklorno skupino Beltinci gostovali na Japonskem. Leta 1997 so izdali zgoščenko z naslovom Marko banda No1. V njihova drugi zgoščenki »Vöra bije«, sodelujejo prijatelji Bogbana Herman, Valerija Žalig, Regina, Vlado Kreslin, Tomaž Rauch in člani skupine Jaro iz Češke. Udeležili so se tudi festivalov ljudske glasbe v Italiji, Grčiji, Nemčiji, Švici, BiH, Avstriji, na Hrvaškem, Češkem, Madžarskem in še kje.
Prekmurske pesmi so take kot njena pokrajina. Hitre in poskočne kot Goričko in mirne in otožne kot Ravensko in Dolinsko. Sicer pa Prekmurje spada v Panonsko etnografsko območje, ki se razteza tudi na vzhodno Štajersko in čez del vzhodne Dolenjske, vse do Bele krajine. Nekatere kulturne značilnosti ga vežejo s sosednjim Medžimurjem in Hrvaškim Zagorjem ter z Gradiščanskim in Madžarsko. Stoletja trajajoča politična pripadnost Madžarski je imela za posledico, da so ločeni od drugih Slovencev živeli svoje posebno življenje. Tako so se, tako v muziki kakor tudi v plesih, ohranile nekatere stare slovanske prvine in se izoblikovale nekatere posebnosti, kakršnih drugje na Slovenskem ne najdemo. Po drugi strani pa najdemo v prekmurskem izročilu tudi vse polno pesmi tujega izvora, po nastanku mlajših, deloma alpskega značaja, znane po vsem slovenskem ozemlju, vendar se igrajo in plešejo drugače.
»Marko banda je na današnji etno sceni na Slovenskem pomemben dejavnik. Je ena redkih etno glasbenih skupin pri nas, ki načrtno goji čisto glasbeno izročilo svojega kraja, torej muziko, ki ni vezana na konkretnega avtorja, temveč predstavlja obdelano in prirejeno glasbo t. i. ljudskega repertoarja. S tem Marko banda označuje in hote nadaljuje lokalno glasbeno tradicijo Prekmurja in vzdržuje kulturni profil svojega etničnega področja. S kakovostno izvedbo in bogatim programom pa Marko banda ne le ohranja glasbeno izročilo Prekmurja, temveč zavestno goji kontinuiteto v izročilu, tisto živo vez s preteklostjo torej, ki predstavlja pomemben dejavnik današnje glasbene podobe dela Slovenije onkraj Mure.« pravi mag. Igor Cvetko Filozofska fakulteta – Oddelek za muzikologijo.
