Nekoč so otroku dejali, da če se ne boš šolal, boš delal na kmetiji, danes pa temu še zdaleč ni tako
Čeprav se število kmetij in kmetovalcev počasi, a vztrajno znižuje, enako se zmanjšuje število rejnih živali, s tem pa tudi samooskrba z mesom in mlekom, je na skrajnjem severovzhodu države, v Prekmurju, Prleki in Slovenskih goricah, kar veliko, ne le velikih temveč tudi uspešnih kmetij. In ena izmed slednjih je tudi v Bakovcih pri Murski Soboti, nedaleč od reke Mure, kjer vzorna kmetija Meolic razvija trajnostno prašičerejo in pametno poljedelstvo. Žal, čeprav od mesa pojemo največ svinjskega, večina tega mesa pride iz uvoza, saj v Sloveniji tudi prašiče redi čedalje manj kmetij. Če pa bi imeli več prašičerejskih kmetij, kot je kmetija Meolic, potem temu ne bi bilo tako, saj gre za kmetijo, kjer so pred približno četrt stoletja vzredili 500 prašičev na leto, leta 2019 že okoli dva tisoč, predlani pa že kar 3.100, nekaj sto pa jih prodajo kot odojke. Ob tem je kmetija (treh generacij) Meolic, za naše razmere tudi velik poljedelec in ena najnaprednejših kmetij po kmetijski mehanizaciji.
Kot poudarja gospodar in lastnik kmetije Danilo Meolic, so pri njih vse začne z zemljo, saj „brez zemlje ne moreš biti uspešen kmet in razvijati kmetije, ki lahko raste le, ko lahko povečuje površine v obdelavi. Naša kmetija raste z novim znanjem, dodatnimi zemljišči in sodobno kmetijsko mehanizacijo, avtomatiziranimi hlevi in nenehnimi izboljšavami pri vzreji.“ Sam Danilo, kot inženir kmetijstva vodi poljedelski del kmetije, žena Renata pa je kot inženirka živinoreje glavna pri prašičih, kmetijo pa bosta prej ali slej predala sinu Timoteju, ki je že sedaj v veliko pomoč staršema. Enako je Danilo kmetijo prevzel od uglednega kmetovalca, svojega očeta Jožeta Meolica, Na kmetiji Meolic sicer na 250 hektarjih pridelujejo pšenico, koruzo in ječmen, v kolobarju pa še oljno ogrščico, ajdo in sojo. Namesto oranja so med prvimi vpeljali konzervirajočo obdelavo tal, s katero izboljšujejo rodovitnost tal. Hkrati imajo vse površine stalno pokrite z rastlinskimi ostanki tudi čez zimo. Medtem ko pri poljedelstvu s sodobno mehanizacijo in podatki optimizirajo pridelavo koruze in žita, pri vzreji veliko vlagajo v dobrobit oziroma dobro počutje živali. Njihove živali imajo v hlevu 20 odstotkov večjo talno površino od predpisane. Izboljšali so tudi umetno osemenjevanje in v treh letih število pujskov na plemensko svinjo povečali za 30 odstotkov. Imajo 120 plemenskih svinj in povprečno skoraj 26 pujskov na svinjo na leto, kar je zelo dober rezultat. Da bi povečali končno težo pitancev na 125 kg in povečali njihovo dobro počutje z več hlevske površine, so več sto tisoč evrov investirali v širitev hleva za pitance, na novo so zgradili tudi gnojno jamo, ob tem so kupili tudi kmetijsko mehanizacijo za zmanjšanje emisij amoniaka v ozračje oziroma iniciranje gnojevke v zemljo, uredili skladišče za krmo ter postavili 50-tonsko mostno tehtnico…
Danilo Meolic sicer gre po stopinjah očeta. Enako kot oče v preteklosti, ko je bil med drugim tudi dva mandata predsednik murskosoboške območne enote Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), za sabo pa ima tudi vrsto pomembnih drugih funkcij, tudi Danilo opravlja številne funkcije povezane s kmetijstvom in živilstvom na lokalni in državni ravni. Da je vsem tem funkcijam kos in lahko prek njih kar najbolj zastopa interese kmetov, je na kmetiji v veliko pomoč že njegov sin Timotej, ki je končal študij na mariborski Fakulteti za kmetijstvo in bo bodoči mladi prevzemnik. V mozaik vsestranske uspešnosti kmetije pa so vpete tudi tri takšne, ki posamično „podpirajo tri vogale“, mama Majda, žena Renata in hčerka Klementina, ki je prav tako študirala na isti fakulteti. Tako sin kot hčerka sta torej šla po stopinjah očeta in mame, Danila in Renate. Vsi se zavedajo, da si lahko uspešen kmet le če si dovolj izobražen…
Fotovoltaika
Podjetni, kakor so – in po tehtnem premisleku sledijo številnim novostim, so bili tudi med prvimi, ki so se odločili za sončno elektrarno. »Druga proizvodnja električne energije« je Danilu potem postala dopolnilna dejavnost na kmetiji. Spominja se, da so prve korake v tej smeri storili pred slabim desetletjem, ko so na strehe enega od prašičerejskih hlevov montirali prve panele za 50-kilowatno sončno elektrarno. V treh letih so jih potem vsako leto še za dodatnih 50-kilowatov. Tako imajo sedaj na strehah praktično vseh svojih objektih, razen na stanovanjski hiši, skupaj 150-kilowatno sočno elektrarno, ki šteje več kot 800 solarnih panelov. Vsaka od treh deluje samostojno. Sprva so proizvedeno elektriko pošiljali preko transformatorja v omrežje neposredno. Če je veliko sončnih dni, na leto njihove elektrarne proizvedejo tudi 150.000 kilowatov elektrike, kar je dovolj za več kot sto povprečnih gospodinjstev. »Ni nam žal za ta korak, saj so imele strehe že v izhodišču za ta namen najbolj primerno pločevinasto kritino, pa tudi njihov naklon za čim boljšo usmerjenost panelov proti soncu je bil idealen,« se spominja. Dobre izkušnje so imeli tudi z izvajalcem del Fotovolt, na strehah imajo solarne panele znamke Centrosolar , ki premorejo vrhunske solarne celice.
Ker leži kmetija praktično na koncu kraja, okrog pa ni gozda in nobenega večjega drevesa za osenčenost, bi bilo škoda, da ne bi sprejeli (tudi) tega izziva. »Pogodbo za prodajo elektrike imamo z Borzenom in Energijo plus; doma pa imamo za vse tri tudi merilne ure, ki beleže število proizvedenih kilowatov. Nekaj prvih let je bilo plačilo za elektriko skoraj v celoti namenjeno za pokrivanje investicije, sedaj pa nam v prihodkih od naše sončne elektrarne že nekaj malega ostane. Po 9 letih, bomo 350.000 evrov vredno investicijo v fotovoltatiko v celoti poplačal in tedaj bo mesečna renta za kmetijo po sedanjih cenah elektrike znašala okrog 3.500 €. Trenutno je kilowat elektrike s sončne elektrarne vreden okrog 25 centov.«
Foto: Družinski arhiv