Med najbolj zaslužnimi posamezniki je ustanovitelj in dolgoletni direktor Ivan Kovač, ki je umrl pred natanko desetletjem
Letos, ko mineva natanko 60 let, odkar so v Gornji Radgoni prvič organizirali kmetijsko živilski sejem, je zanimivo pogledati v preteklost tudi z vidika ljudi, ki so še posebej vplivali in pripomogli, da se je ime Pomurski sejem in tudi ime Gornja Radgona, neštetokrat slišala, ne le po Sloveniji in nekdanji SFRJ, temveč po vsej Evropi in širše po svetu. Izmed mnogih posameznikov in posameznic, ki so v času svojega delovanja, tako ali drugače povezani z razvojem sejemske dejavnosti v mestu na reki Muri in sploh v Pomurju, gotovo posebno mesto pripada sedmim ljudem, ki so odločilno zaznamovali razvoj Pomurskega sejma. Gre za ljudi iz kmetijstva, gozdarstva, živilstva in sploh gospodarstva, kot so: Milko Krajnc, Ivan Kovač, Leopold Krese, Gusti Grof, dr. Lojze Slavič, Milan Erjavec in seveda aktualni predsednik uprave družbe Pomurski sejem, Janez Erjavec. Izmed slednjih pa tukaj še posebno mesto pripada tudi Ivanu Kovaču (Nedelica,10.7.1932 – Gornja Radgona,1.8.2012), ustanovitelju in dolgoletnemu direktorju (od 1979 do upokojitve 1992) Pomurskega sejma, ki je umrl kmalu potem, ko je pred desetimi leti, v Domu starejših občanov Gornja Radgona, kjer je preživel svoja zadnja leta, obeležil okrogel osebni jubilej, 80. letnico življenja.
Sodelavci in prijatelji iz današnje družbe Pomurski sejem, so Ivana „izgubili“ najprej, ko se je upokojil leta 1992, nato pa dokončno „dragega in hkrati velikega človeka“, kot so v izreku sožalja njegovi družini, ob izgubi ljubečega moža in očeta, ter vsem, ki so njim sodelovali in prijateljevali, pred desetimi leti. Bilo je to le nekaj tednov po tem ko je obeležil 80. rojstni dan, ko je v Domu starejših občanov (DSO) v Gornji Radgoni, umrl eden najbolj znanih in uglednih Radgončanov Ivan Kovač. Kljub hudi bolezni je v dveh treh tednih pred tem sprejel nešteto svojcev, prijateljev, znancev, sosedov, nekdanjih sodelavcev, ki so mu želeli čestitati ob lepem življenjskem jubileju. V DSO je sprejel tudi delegacije različnih društev in organizacij (vinogradniki, lovci, vinski vitezi, koronarci…), v katerih je aktivno deloval, nato pa je, kot da bi namerno načrtoval, v sredo, 1. avgusta 2012, dopoldan mirno in tiho za vedno zaspal.
Čeprav je to bilo znano že dolgo časa pred njegovo smrtjo, je mnogim šele ob njegovem 80. letnem življenjskem jubileju, postalo povsem jasno, da Ivan Kovač, nekdanji družbeno politični veljak in gospodarstvenik, ustanovitelj in pred upokojitvijo dolgoletni direktor Pomurskega sejma, sodi med tiste ljudi, ki so ogromno naredili za Gornjo Radgono in širšo okolico. Bil je pravzaprav eden tistih ljudi, ki so zaznamovali razvoj in napredek Gornje Radgoni, skozi večji del druge polovice prejšnjega stoletja. In ker je bil aktiven in dejaven na različnih področjih, niti ne preseneča, da mu je v tednih pred smrtjo, ko je jesen življenja, skupaj s svojo življenjsko sopotnico Anico, preživljal v DSO Gornja Radgona, toliko ljudi voščilo ob praznovanju 80. rojstnega dneva. Poleg več desetin svojcev, prijateljev, znancev, sostanovalcev v domu, so Ivanu takrat nazdravili in mu zaželeli še mnoga zdrava leta, predstavniki številnih društev in združenj, v katerih je Ivan bil dolga leta prizadeven in aktiven član. Med drugimi predstavniki Slovenskega reda vinskih vitezov, Koronarnega društva Radenci, pa lovci, vinogradniki ipd. Vsi obiski, čestitke in obdarovanja s strani delegacij društev in organizacij so bili izjemno prisrčni ter prijetni, in čeprav je vse skupaj Ivana, ki je imel kar nekaj težav z zdravjem, močno utrudilo, je vseskozi bil vesel in razpoložen. Posebej slovesno je bilo na proslavi, katere se je udeležilo kakšnih 50 najbližjih prijateljev, ko so za dobro počutje vseh in vse drugo kar sodi zraven, poskrbeli zaposleni v DSO. Prišli so dejanski prijatelji, med katerimi tudi govorci, ki niso skoparili s superlativi, ko so govorili o slavljencu, njegovem življenju in delu, ko smo pri nekaterih lahko zasledili tudi solzne obraze. Toda ne samo solze tudi vrhunska kapljica je tekla v potokih. In med izvrstno kapljico je izstopal arhivski renski rizling, ki so ga v Halozah natrgali davnega leta 1926, napolnili pa v Kmetijskem kombinatu Ptuj, leta 1927. Pred tridesetimi leti, ko je praznoval Abrahama, ga je Ivan dobil iz rok prijateljev, ga pravilno skladiščil in prihranil za 80. rojstni dan. Zraven je bilo še nekaj izvrstnih, a nekoliko „mlajših“ arhivskih vin, ter seveda mladih vin in penin iz lastnega Kovačevega vinograda v Črešnjevcih ter iz drugih vinskih kleti iz širšega območja.
V tem času so o Ivanu Kovaču glasno spregovorili predvsem: Tone Rous, Jani Gönc, Janez Erjavec, Milan Nekrep…, posebej prisrčen pa je bil nagovor še ene Prekmurke, ki je prav tako zaznamovala minula desetletja v Gornji Radgoni in okolici, častna občanka občine Gornja Radgona, od Ivana poldrugo leto starejša sošolka in prijateljica Cilka Dimec Žerdin. Tudi ona je žal malo pozneje umrla v istem domu. Predvsem je spregovorila o poznanstvu z Ivanom že iz mlajših let, saj izhajata iz praktično sosednjih vasi med Turniščem in Črenšovci. Dejala je, kako se je v tistih zadnjih letih kar nekaj reči spremenilo, in med drugim sta oba pristala na invalidskih vozičkih. „Pa vendar še ne brez smisla za življenje. Imeti ga moramo do našega zadnjega diha. Tako pravi velik psiholog 20. stoletja dr. Frankl, kot tudi naš rojak dr. Anton Trstenjak. A veš, kaj se mi dogaja v času, ko ne morem nikamor sama, kot bi rada. Veliko ur se vračam v preteklost, v čase našega otroštva, naše mladosti. Obdobje najine generacije je čas 2. svetovne vojne in čas po njej,“ kot je med drugim dejala Cilka.
Ivan, ki se je rodil kot najmlajši, tretji otrok Kovačeve družine, je dočakal dan, da si je lahko izpolnil svoje sanje – iti v šolo in nekaj postati, si zaslužiti boljši kos kruha, kot so ga imeli njegovi starši. Takrat za mlade ni bilo dovolj kruha na zemlji. Ostalo je samo še sezonsko delo. „In tako smo se po vojni srečali v klopeh nižje gimnazije v Lendavi pretežno otroci prekmurskih malih kmetov. Stanovali smo v dijaškem domu, kjer smo sami opravljali vsa dela. Čistili sobe, kurili peči na drva, urejali okolico. V sobah je bilo po 12 dijakov ali morda še več. Naše kopalnice so imele betonske kadi, brez tušev in ploščic na tleh. Pa nas to ni nič motilo. Želeli smo študirati in izsanjati svoje sanje o boljšem in lepšem svetu. Prav iz tega internata izhaja tudi tvoja prva funkcija Vodil si komisijo za pregled čistoče v našem domu“, se je pred desetletjem spominjala Cilka.
Dodala je, kako so boljše živeli njuni prijatelji iz Lendave in okolice, ki so lahko stanovali doma. „Naša generacija je veliko dosegla v življenju. Morda zato, ker smo izšli iz skromnih razmer in smo bili tako tudi v času službe skromni in delavni. Pa tudi šolanih kadrov takoj po vojni ni bilo dosti. S tajkuni se takrat nismo ukvarjali. Smo pa na udarniškem delu gradili porušeno domovino, bili smo na akciji: Šamac-Sarajevo, gradili smo Novo Gorico, hodili na cesto bratstva in edinosti… Čez leta sva se oba srečala v Gornji Radgoni. Tej občini, tem ljudem sva dala vse sposobnosti aktivnega dela. Vendar tokrat govorim o tebi dragi Ivan. Delo na Kmetijskem kombinatu, predsednik občine, ki je ogromno gradil, takrat skupaj s prijateljem Tonetom Rousom. “Nekdo bo že plačal”, si rad dejal in trmasto vztrajal, čeprav so se ti včasih zapirala ljubljanska vrata. Pa si čakal in dosegel, kar si želel. Tvoj velik dosežek – Pomurski sejem, ki ima danes mednarodne razsežnosti. Postavljati temelje pa ni bilo lahko. In Radenska komunala in tvoj konjiček – vinarstvo. Postal si vitez v krogu dragih prijateljev, ki so tudi danes s teboj. Vsi, ki smo tukaj poznamo tvoje veliko delo, zato ga ni treba podrobnoi naštevati. Ti pa iz vsega srca čestitam za vse, kar si v življenju naredil za slovenske ljudi.“
Ivanovo osebnost je Cilka označila z besedami odličnega prekmurskega pisatelja Miška Kranjca: „Opeval sem take in tiste ljudi, ki sem jih našel na tej zemlji, opeval sem svojo ljubezen do njih, svojo ljubezen do prihajajočega sveta. Našel in poznal sem človeka, sanjajočega vrag vedi o čem, pač o tej sreči, ker mu špekulacija takrat niti na misel ni prišla. To je tisti človek, ki sem ga nekoč iskal po vsem Prekmurju, a ga nisem našel. Zdaj je tu. Bori se, dela, gnete ljudi, jih dviga in se dviga še sam iz dneva v dan, človek, ki se zna smejati, ki je poln vedrine in vere vase in v človeštvo. Ta tu pred menoj ustvarja, prinaša srečo in blagoslov življenja, borben je, nekoliko trd včasih, a vendar tako svetal, tako velik, blizu mojemu srcu. Morda mi bo dana milost, da ga bom znal oživiti. Saj ga vendar imam rad, zares rad, verujem vanj s polnim srcem”. Ivan, tudi mi smo verovali vate. Ne vem, če je kdo od prisotnih obdan s tako množico prijateljev, kot si ti. Našel si jih s svojo dobroto, iskrenostjo in širino, kot je širok tvoj smeh, kot je močna tvoja beseda. Ivan, radi te imamo. Ob tvojem visokem jubileju ti srčno želimo še kakšno leto umirjenega življenja ob ljubezni in negi žene Anice, ob skrbi in brezmejni vdanosti hčerke Radke in vnukinje Eve in seveda dobro počutje v našem lepem domu, ki nas vse slej ali prej čaka“, je dejala Cilka Dimec Žerdin, ki je pred zdravico, v imenu vseh prisotnih izrazila željo, da bi Ivan Kovač „kmalu našel mesto med častnimi občani naše občine. Zaslužiš si to, med prvimi…“.
Žal pa Ivan tega ni dočakal in je hitro po slavju za vedno zaprl svoje utrujene oči. Kljub temu spomin na Ivana in zlasti njegova dela ostajajo za vedno, kajti pred tem je postoril zelo veliko.
Ivan, ki se je mimogrede 1.6.1957 poročil z Ano Banfi z Melov, s katero sta najprej stanovala v Črešnjevcih, nato v Hercegovščaku in si zgradila hišo na Prešernovi cesti v Gornji Radgoni, kjer sta prebivala do odhoda v DSO, je najprej dobil službo na Kmetijskem kombinatu Radgona. Po odsluženi obveznosti v JLA, je postal delovodja in kasneje upravnik obeh takratnih delovišč v obratu Črešnjevci. Kmalu je bil postavljen za direktorja celotnega vinogradništva v kombinatu. Včasih se v človekovo usodo vmeša tudi politika, in čeprav ne po svoji volji, se je znašel v srednji politični šoli v Ljubljani. Po vrnitvi je bil izvoljen za podpredsednika takratne radgonske občine in nato za predsednika občine. Ko so iz Murske Sobote preselili sedež Pomurskega sejma v Gornjo Radgono je skrbel za njegov razvoj. Nekaj časa je bil v Radencih direktor Komunale in med tem študiral na Višji ekonomski šoli, ki jo je uspešno zaključil. Zaposlil se je na Pomurskem sejmu ter s svojo trmo, vztrajnostjo in zagnanostjo dvignil nivo organizacije, tako da je postal Pomurski sejem drugi največji kmetijski sejem v takratni Jugoslaviji. Po njegovi zaslugi je bilo uvedeno slovensko ocenjevanje kmetijskih proizvodov, podeljevali so oskarja za embalažo in še veliko bi lahko naštevali. Po upokojitvi je še nekaj časa delal na Ljubljanskem sejmu v Ljubljani, vendar je njegovo ustvarjalnost žal, prekinila bolezen. Vseeno pa je Ivan bil še pobudnik za ustanovitev Društva vinogradnikov Radgonsko-Kapelskih goric in nekaj časa tajnik tega društva, nato njegov častni podpredsednik. Kot rečeno je bil tudi vinski vitezov in še kaj. Res zanimiva življenjska zgodba, polna dinamike, in lepih, pa tudi grenkih spominov…
