Slovenskemu kmetijstvu že vrsto let ne cvetijo rože, kar se posebej vidi pri samooskrbi s hrano
Res je sicer, da skorajda vse slovenske vlade s polnimi usti obljubljajo, da bodo poskrbele za izboljšanje samooskrbe s hrano in s tem tudi izboljšanje stanja v kmetijskem sektorju. Žal od tega se doslej ni zgodilo nič otipljivega, saj moramo verjeti kmetovalcem, da sta število domačih živali in kmetij začela upadati že v času osamosvajanja Slovenije, in da iz leta v leto upade za tri do sedem odstotkom. Zato niti ne preseneča, da se je od leta 2005, do leta 2023, število kmetij samo v Pomurju zmanjšalo za več kot 3900, enako pa se dogaja povsod po državi. O kmetijstvu v letu 2024 in njegovi prihodnosti smo se pogovarjali z Danilom Rihtaričem, direktorjem Kmetijske zadruge (KZ) Radgona, sicer odličnim poznavalec slovenskega kmetijstva, predvsem živilske pridelave in predelave. Razlagal nam je, da je stanje v letu 2024 različno, saj so določeni sektorji odlično poslovali, nekateri drugi pa so „pridelali“ izgubo.
„Poljedelstvo je na zelo slabem in stroški pridelave se tukaj sploh ne pokrijejo, tudi s subvencijami ne. Že v letu 2022 se je zgodil močen dvig cen različnih produktov, od pšenice, koruze, soje ipd., predvsem zaradi vojne v Ukrajini. Nato so cene v letu 2023 močno upadle, enako se je padec cen nadaljeval tudi v letu 2024, tako da so cene sedaj na nivoju iz leta 2021. Po drugi strani pa so cene repromaterialov abnormalno narasle in so za tretjino višje, kot leta 2021. Zaradi tega poljedelec nikakor ne more pozitivno poslovati ali razmišljati vsaj o minimalnem dobičku. Pravzaprav je težko pokriti tudi osnovne stroške pridelovanja, saj nikakor ne more doseči nekaj več prihodkov.“ Po drugi strani Rihtarič trdi, da so živinorejci, pridelovalci mesa, mleka ipd., na nekoliko boljšem, a ne vsi.
„Če gledamo sektor živinoreje je tukaj dejansko stanje nekoliko na boljšem. Cene govedi, prašičev in perutnine, so sicer tudi padle, a so vseeno ostale nekoliko višje, kot se je to zgodilo z žiti in drugimi poljščinami. Enostavno lahko rečemo, da so cene v poljedelstvu za tretjino nižje, kot pred vojno v Ukrajini, živinorejci pa imajo cene za 30 odstotkov višje kot so bile leta 2022. Zato živinorejci kljub vsem težavam nekako lažje shajajo. Boljše pa je stanje tudi v vinogradništvu, že v letu 2023 in tudi lani. Imajo pa vinogradniki eno drugo težavo, saj jim nagajajo pozeba, toča in druge vremenske nevšečnosti, pa bolezni vinske trte ipd. Zato so količine pridelka veliko nižje in jih niti kvaliteta ne more nadoknaditi. Zato imajo nekateri vinogradniki, odvisno od lege, tudi do 40 odstotkov manj, kot bi bilo v normalnih pogojih pridelave. Svoje so prispevale tudi nizke odkupne cene iz prejšnjih let, kar je povzročilo tudi zniževanje obdelanih površin. Žal mladi ne vidijo perspektive v vinogradništvu in vinarstvu ter sekajo cele vinograde, saj si ne želijo delati, če ne morejo pokriti niti svojih stroškov. Kljub vsemu sem tukaj dokaj optimističen, saj se cene vina nekoliko dvigujejo, kar kaže, da bi se stanje v tem sektorju lahko izboljšalo,“ je prepričan Rihtarič.
Sam je tudi prepričan, da ko gre za samooskrbo naša država na to ne more računati, saj glede na obdelovalne površine lahko sami skrbimo za le 50 do 55 odstotkov samooskrbe z žiti. „Prav omenjene cene in stroški pridelave še dodatno krčijo pridelavo in se bojim, da bo samooskrba z žiti v bodoče še upadala. Po drugi strani pa je samooskrba denimo z mlekom močno presežena, saj približno četrtino doma pridelanega mleka moramo izvoziti. Tudi ko gre za goveje meso smo blizu 100 odstotni samooskrbi, pri prašičjem mesu pa smo čisto na dnu, saj pokrijemo le okoli 35-40 odstotkov domačih potreb. In tukaj ni za pričakovati, da se bomo kmalu vrnili. Vse to so povzročile nizke cene in s tem opuščanje dejavnosti. Ko pa se enkrat hlevi spraznijo se pozneje nikoli več ne napolnijo. Ljudje so preveč razočarani, da bi se spet vračali na pogorišča, kjer ni perspektive.“
Rihtarič je kljub vsemu nekoliko optimističen glede perspektive slovenskega kmetijstva, zlasti nekaterih panog. To velja predvsem pri govedoreji, perutninarstvu, saj smo samooskrbni tudi z jajci. Določeni sektorji so kljub vsemu perspektivni, drugi manj, še posebej poljedelstvo in prašičereja.
Subvencije in druge podpore slovenskemu kmetijstvu bi po Rihtariču morale biti bolj ciljne in nadzorovane. „Ne moremo razmišljati, da bomo nekomu pomagali samo, da poseje določeno kulturo, temveč moramo nadzirati, ali je ta oseba pravilno delovala in koliko pridelka je bilo od tega. Treba je kontrolirati, ali je tisti, ki je prejel subvencijo, kaj pridelal, požel in če je prišlo na trg, imamo državljani kaj od tega. Ne sme se zgoditi, ali je kdo samo kaj posejal, pozneje pa ne mu je vseeno, kaj bo s tem. To se ne sme dogajati in tukaj mora biti večja kontrola in nadzor. Mi imam tako ekološko pridelavo, ki pa je večinoma ni tisto, kar bi moralo biti. Kdo nam lahko pove, kaj smo državljani imeli od tega, za kar mu država pomaga. Enostavno se lahko ugotovi, s tem, da preverimo račune in vidimo, koliko DDV je bilo odvedeno in tukaj se vidi, ali so javna sredstva upravičeno vložena v nekaj“, razmišlja Danilo Rihtarič, ki nam je tudi zaupal, da verjame, kako je sedanja kmetijska ministrica Mateja Čalušić razumevajoča in naj bi skušali že za letošnjo leto pokriti okoli 300 €/ha pšenice.
Direktor radgonske KZ nam je tudi povedal, da so kmetovalci na radgonskem območju, kjer tudi sam skrbi za odkup tržnih viškov različnih pridelkov dokaj uspešni. Zadovoljni so s pridelavo in odkupom pšenice, koruze, buč, soje ipd., a tudi grozdja, perutnine, jajc in še česa. Tudi govejega mesa, a govedorejci vseeno tarnajo, da je potrebno najti rešitve, da se panoga ne bo še bolj krčila, kot se dogaja že praktično 35 let, saj je število živali in kmetij začelo upadati v času osamosvajanja Slovenije. Zato je potrebno rešiti, kar se še lahko, čeprav je trenutno stanje pri govedi dokaj ugodno…, toda kako dolgo, se sprašuje Branko Buček, predsednik Zveze govedorejcev Pomurja: »Pravi bi moral biti odnos v cenah. Vsi vemo, kakšne so cene repromateriala in drugih kmetijskih pridelkov. Nič ne pomaga nekoliko višja odkupna cena mleka in mesa, če kljub temu zaradi višjih stroškov delaš iz leta v leto izgubo. Enkrat ti prihrankov zmanjka…«
