V Prekmurju živeči iznajdljivi Južnoameričan s pomočjo moderne tehnologije (3D tiskalnika) rešuje probleme pomanjkanja zaščitne opreme
Gotovo niso redki Slovenci, zlasti tisti, ki jim je blizu visoka moderna tehnologija, ki poznajo Joseja Antonia Moralesa. Leta 1973 je bil rojen v Limi, prestolnici tretje največje južnoameriške države Peruja, živi od leta 2002 v Sloveniji. Pravzaprav je velemesto, v katerem živi za štiri in pol Slovenije ljudi, zamenjal za lepo prekmursko vasico Noršinci v občini Moravske Toplice, z zgolj 200 dušami. Vmes je z družino, ki si jo je ustvaril prav v Prekmurju, dve leti živel v še enem velemestu New Yorku, a ker je po službi v tehnoloških velikanih, pogrešal domači vrt in sanjal o drugačnem življenju. Zato so se vrnili v Noršince, dober streljaj iz Murske Sobote, z ene in Moravskih Toplic druge strani. Skratka, najprej je pustil dobro službo v Peruju in sledil srcu k nam na sončno stran Alp, natančneje na obrobje Panonske nižine. Enako je bilo tudi, ko je pustil dobro plačano službo v ZDA in se znova vrnil v Noršince, v katere ga je „pritegnila“ Prekmurka Tatjana. Kot smo izvedeli se je vse skupaj začelo, ko se je med čakanjem na letalo, na letališču v Limi, poklepetal s simpatično Tatjano. Iskrica je preskočila in je pred dobrimi osemnajstimi leti nastala pridna in prijazna družinica.
Poklicna pot Jose Antonia Moralesa je pestra in razgibana, nanaša pa se predvsem na področje informacijske tehnologije. Poleg v ZDA, je v Limi sodeloval z Microsoft Peru, v Sloveniji pa z Microsoft Slovenija, kjer se je osredotočal zlasti na podporo podjetnikov v njihovih prizadevanjih, da bi tehnologija delala za njih. Kot dokaz odličnega sodelovanja s slovitim Microsoftom, ga je Microsoft Corp. prepoznal kot enega izmed 18 potencialnih globalnih partnerjev na območju, sam pa se je usmeril v spodbujanje podjetništva in je ustanovitelj več iniciativ, kot so Fear & Fail, Aurora Coworking, Lincoln Island, Vision of Present in The Glue. Sedaj, ko po vsem svetu, zaradi koronavirusa, pritiska pomanjkanje ustrezne zaščitne opreme, se je podjetni in iznajdljivi Jose Antonio Morales spomnil, da bi lahko s pomočjo moderne tehnologije lahko z izdelavo zaščitnih vizirjev, kot alternative, prispeval k reševanju problematike zaščitne opreme. Torej se je tačas, ko svet in Slovenijo pesti pandemija koronavirusa, odločil unovčiti svoje znanje in izkušnje, da bi pripomogel k reševanju problema, ki je najbolj povezan s trenutno krizo: zaščitna oprema. Kot pravi, je pred časom kupil dva 3D tiskalnika in se začel spoznavati s to tehnologijo: »Zaenkrat to ni niti še hobi, saj lahko s svojo opremo ‘natisnem’ le okoli 20 tovrstnih vizirjev na dan,« skromno priznava Jose, ki področje 3D tiskanja primerja z odprto kodnim sistemom, kjer si ljudje iz vsega sveta domislijo nove in nove 3D dizajne ter jih nato zastonj preko spleta delijo z drugimi.
Po naključju je naletel na skupnost inovativnih ljudi iz Slovenije, ki s pomočjo 3D tehnologije ustvarja plastične zaščitne maske, sam pa ni bil najbolj naklonjen takim izdelkom. »Menim, da plastične maske niso najboljše za higieno, zato sem se sam odločil za izdelavo zaščitnih vizirjev, ki predstavljajo dosti boljšo alternativo,« ocenjuje Jose Antonio Morales, ki je nekatere prijatelje že oskrbel z „novim izdelkom“. Imajo jo določeni posamezniki, zaposleni v murskosoboški splošni bolnišnici, saj je najprej vzpostavil stik z nekaterimi zdravniki in zaposlenimi v pomurski regijski bolnišnici, uradnega dogovora o sodelovanju pravi, da sicer še niso sklenili. Je pa, kot rečeno, s svojimi izdelki oskrbel že nekaj prijateljev in tistih, ki so izrazili zanimanje. „Nekaj sem jih poslal v Italijo, v Ljubljano in tudi nekaj posameznikom, ki delajo v SB Murska Sobota,“ pravi Jose Antonio Morales, ki jih bo v naslednjih dneh poslal tudi zainteresiranim zdravnikom in zdravstvenemu osebju v širši regiji. Potrdil pa je tudi, da se dogovarja za dobavo v Splošno bolnišnico Celje.
Pri 3D tiskanju gre za revolucionarno tehnologijo, ki se je pred leti uporabljala zgolj v industriji, danes pa postaja vse bolj popularna tudi doma. Omogoča hitro izdelavo različnih prototipov, rezervnih delov in drugih modelov, naprave za 3D tiskanje pa lahko dobite že za 300 evrov. Kot pravi Jose Morales gre za odlična orodja za 3D modeliranje, elektroniko in inženirstvo, ampak doslej 3D tiskalniki še niso bili prepoznani kot smiselni za domačo uporabo. „Epidemija koronavirusa je na nek način omogočila, da pride ta tehnologija bolj v ospredje, saj je povezala računalniške zanesenjake, da združijo moči in pomagajo. Verjamem in upam, da bo 3D tiskanje tako tudi v Prekmurju postalo bolj prepoznano,“ pove naš sogovornik, ki bi bil vesel, če bi se pojavili morebitni donatorji materiala potrebnega za izdelavo zaščitnih vizirjev, ki jih proizvaja s svojima 3D tiskalnikoma.
Mogoče po tem, ko bodo prebrali ta prispevek nekdo najde svojo „tržno nišo“ v donaciji nečesa novega, ki po prepričanju strokovnjakov pomeni prihodnost.
