Vprašanje nočnega dela že desetletja sproža razprave med delodajalci, sindikati, politiki in strokovnjaki za medicino dela. Na prvi pogled se zdi logično vprašanje: če je nekdo pripravljen delati ponoči in je za to tudi ustrezno plačan, zakaj bi država takšno delo omejevala ali posebej urejala? Toda za tem vprašanjem se skriva veliko širša razprava o človekovem zdravju, dostojanstvu pri delu, socialni pravičnosti in odgovornosti države za zaščito zaposlenih. Nočno delo ni zgolj drugačna razporeditev delovnega časa, temveč poseg v naravni življenjski ritem človeka, zato ga sodobne države obravnavajo kot posebno obliko dela, ki zahteva dodatne varovalke. Nova politika je začela z rezi in spreminjanji brez, da bi pomislila na človeka. In to politiki, ki si nikoli v življenju »niso umazali rok«. Zavedati se morajo, da brez nas – ljudi ne morejo izvesti nobeno, še tako (manj)pomembno, delo.
Človeški organizem je skozi tisočletja razvoja prilagojen ritmu dneva in noči. Podnevi je človek najbolj buden, zbran in fizično pripravljen na aktivnosti, ponoči pa telo preide v fazo počitka in regeneracije. Biološka ura uravnava delovanje hormonov, telesno temperaturo, prebavo, krvni tlak in številne druge procese. Kadar človek redno dela ponoči, mora svoje telo prisiliti v delovanje v času, ko je naravno pripravljeno na spanje. Posledice takšnega načina življenja se pogosto ne pokažejo takoj, temveč se kopičijo skozi leta. Pojavljajo se motnje spanja, kronična utrujenost, slabša koncentracija, večja verjetnost napak pri delu in večje tveganje za delovne nesreče. Raziskave kažejo tudi povezavo med dolgotrajnim nočnim delom ter srčno-žilnimi boleznimi, sladkorno boleznijo in nekaterimi drugimi zdravstvenimi težavami. Zato opozorila strokovnjakov niso ideološke narave, temveč temeljijo na medicinskih ugotovitvah.
Prav zaradi teh dejstev države uvajajo posebna pravila za nočno delo. Nekateri ljudje ob tem menijo, da gre za nepotrebno omejevanje svobode posameznika. Menijo, da bi moral imeti vsak odrasel človek pravico sam odločati, kdaj bo delal in pod kakšnimi pogoji. Takšno stališče ima določeno logiko, vendar spregleda pomembno okoliščino. Delovno razmerje ni odnos med dvema popolnoma enakovrednima partnerjema. Delavec je pogosto v šibkejšem položaju, saj je od zaposlitve odvisno njegovo preživetje. Če bi bila vsa pravila prepuščena zgolj dogovoru med delodajalcem in delavcem, bi se lahko zgodilo, da bi gospodarski interesi prevladali nad zdravstvenimi in socialnimi vidiki. Zato sodobna delovna zakonodaja določa minimalne standarde zaščite, ki jih ni mogoče obiti niti s soglasjem delavca. Namen teh pravil ni omejevanje svobode, temveč preprečevanje izkoriščanja in zaščita zdravja ljudi.
Posebno občutljivo postane vprašanje nočnega dela v panogah, kjer so zaposleni pretežno delavci iz tujine. V Sloveniji velik del gradbenih, logističnih in infrastrukturnih del opravljajo delavci iz Bosne in Hercegovine, Kosova, Srbije, Severne Makedonije in drugih držav Zahodnega Balkana. Ti ljudje pogosto prihajajo v Slovenijo zaradi boljšega zaslužka in boljših življenjskih možnosti. Njihov prispevek k slovenski družbi in gospodarstvu je velik in brez njihovega dela bi številni projekti težko potekali. Hkrati pa so pogosto v bolj ranljivem položaju kot domači delavci. Zaradi nepoznavanja zakonodaje, jezikovnih ovir ali odvisnosti od delodajalca so lahko manj pripravljeni opozarjati na nepravilnosti in zahtevati spoštovanje svojih pravic. Prav zato sindikati in različne organizacije za zaščito delavcev že vrsto let opozarjajo, da mora država posebno pozornost namenjati nadzoru delovnih pogojev, kadar gre za tuje delavce.
V zadnjih letih se pogosto pojavljajo razprave tudi o nočnih delih na cestah, železnicah in drugi prometni infrastrukturi. Na eni strani je razumljivo stališče države in investitorjev, da je določena dela smiselno izvajati ponoči, saj je takrat promet manj gost in je mogoče zmanjšati motnje za prebivalce in gospodarstvo. Na drugi strani pa ostaja vprašanje, kakšno ceno za to plačujejo delavci, ki morajo delo opravljati v manj ugodnih razmerah. Družba se zato znajde pred zahtevno dilemo. Če se dela izvajajo podnevi, so posledice vidne v obliki prometnih zastojev in gospodarske škode. Če se izvajajo ponoči, se poveča obremenitev zaposlenih. Rešitev ni v enostavnih odgovorih, temveč v iskanju ravnovesja med javnim interesom in zaščito delavcev.
Ob takšnih razpravah se včasih pojavijo tudi ostre politične obtožbe na račun odgovornih ministrov. Nekateri menijo, da bi moral biti minister, ki dopušča nočno delo na določenih projektih, celo kazensko odgovoren. Kazenska odgovornost ne nastane zato, ker se nekdo ne strinja z določeno politiko ali organizacijo dela. Zanjo morajo obstajati konkretni dokazi o kršitvi zakona, zlorabi položaja ali drugi obliki protipravnega ravnanja. Povsem legitimno je razpravljati o politični odgovornosti ministrov in njihovih odločitvah, vendar politično nestrinjanje samo po sebi še ne pomeni kaznivega dejanja. Upamo lahko, da bodo vsaj sindikati v tem primeru stopili v bran delavcem, ki so jim uvedli nočno dela pri obnovah avtocest. Ti pri vprašanju nočnega dela praviloma zagovarjajo stališče, da mora biti takšno delo omejeno na primere, ko je res potrebno, ter da morajo biti delavci za dodatne obremenitve ustrezno zaščiteni in plačani. Opozarjajo, da gospodarstvo ne sme graditi svoje konkurenčnosti na pretirani izčrpanosti zaposlenih. Posebej poudarjajo, da morajo biti pravice domačih in tujih delavcev enake ter da se zdravstveni in varnostni standardi ne smejo zniževati zaradi želje po nižjih stroških ali hitrejši izvedbi projektov. Pri tem pa se postavlja tudi vprašanje nagrajevanja po delu, ki sem ga v tem sestavku zanemaril. Delavci delajo (tudi ponoči) ta težka fizična dela prav zaradi plačila. Upam lahko, da so vsaj pri tej nehumani odločitvi razmišljali tudi o tem.
Razprava o nočnem delu je v resnici razprava o tem, kakšno družbo želimo graditi. Tehnološki razvoj in gospodarske potrebe zahtevajo vedno večjo prilagodljivost, vendar človek ni stroj, ki bi lahko brez posledic deloval štiriindvajset ur na dan. Napredek družbe se ne meri zgolj v številu dokončanih projektov ali gospodarski rasti, temveč tudi v tem, kako ravna z ljudmi, ki to rast ustvarjajo. Prav zato so zaščita nočnih delavcev, spoštovanje njihovih pravic in skrb za njihovo zdravje pomembni elementi socialne države. Družba, ki razume vrednost človekovega dela in dostojanstva, ne bo iskala najcenejših rešitev na račun zdravja zaposlenih, temveč bo skušala uskladiti gospodarske potrebe z odgovornostjo do ljudi. To velja za vse delavce, ne glede na to, ali prihajajo iz Slovenije, Bosne in Hercegovine, Kosova ali katere koli druge države. Človekovo zdravje in dostojanstvo namreč nimata narodnosti. Seveda boste dejali, da je treba misliti tudi na ostale pomembne zaposlitve (poklice), ki ves čas zaradi nujnosti vzdrževanja družbeno odgovornega življenja delajo ponoči – zdravniki, policisti, gasilci, kontrolorji poletov, piloti in še bi lahko našteval. Drži, o vseh teh poklicih in zaposlenih je potrebno govoriti. Ti so potrebni največkrat zaradi neposrednega ogrožanja življenj. Pri delavcih na infrastrukturnih projektih pa gre v tem primeru za neustrezno načrtovanje (terminsko) dela in najprej bi morali že zadnjih trideset let sprejeti ukrepe na področju vodenja tega (rak rane) področja v slovenski družbi. (Zbral in komentiral: Doc. dr. mag. Bojan Macuh)
Foto: Matej Luzar/STA