Zlatoporočno slavje Tončke in Srečka Gornik s 105 svati je potekalo v domači občini, cerkvi in gostišču
Bila je prekrasna majska sobota, ko sta Tončka in Srečko Gornik iz Ledineka pri Sv. Ani v Slovenskih goricah praznovala 50 let skupnega zakonskega življenja. Skupaj s svojimi najdražjimi in 105 svati sta najprej stopila pred matičarja, ki ga je poosebljal župan občine Sv. Ana Martin Breznik. Njuno civilno poročno slavje je potekalo v znamenju gasilstva, saj sta k civilnemu obredu stopila v gasilskih uniformah, k obredu pa so ju v špalirju spremljali uniformirani gasilci, To čast so jim gasilci pripravili zato, ker sta oba, Tončka 45, Srečko pa 48 let, zvesta člana PGD Sv. Ana. Po končanem civilnem obredu, sta slekla gasilski uniformi in se preoblekla v civilno, v kateri sta se s svati odpravila v župnijsko cerkev Sv. Ane, kjer je cerkveni obred, ob sodelovanju župnika iz Marije Snežne Boštjana Lenarta in diakona Vlada Marna, opravil domači župnik Tonček Fras. Ob tem jima je namenil nekaj lepih besed in pohval, saj sta zvesta obiskovalca cerkve. Cerkveno slavje je, s petjem in igranjem na orgle, obogatil Cerkveni prosvetni pevski zbor Sv. Ana, ki ga vodi in na orgle tudi igra, Natalija Šijanec.
Tončka se je rodila materi Alojziji Šuster, ki je bila k sveti Ani prinesena kot dojenček iz sirotišnice v Gradcu. Po drugi svetovni vojni je delala na kmetih. Ker ni imela nič svojega, je v okviru agrane reforme v Ledineku dobila staro hišo in nekaj malega zemlje. Tu, v tej borni hiši, je v velikem pomanjkanju je odraščala Tončka, ki se je rodila 11. januarja 1959. Osnovno šolo je obiskovala v Sv. Ani. Po končani šoli je obiskovala Bolničarsko šolo v Mariboru, ki jo je uspešno končala. Ker ni dobila dela v svojem poklicu, je tri leta delala kot čistilka v Klemusu v Lenartu. Po treh letih dela v Klemosu, je dobila delo bolničarke v Zavodu za duševno bolne Hrastovec, kjer je delala celih 45 let, do upokojitve. Njena delovna mesta so bila: v centralnem delu zavoda v Hrastovcu, nato v enoti Trate, v zunanjih bivalnih enotah, v Žepovcih, Stogovcih, Žibercih, Apačah in pred upokojitvijo v Trnovski vasi. Svoj poklic je opravljala z dobro voljo in velikim veseljem, kar so povsod cenili.
Poročila se je pri 17 letih in pol, tako da je morala dovoljenje za poroko podpisati mati. Poroka je bila nekako pod silo, saj je bil na poti otrok, ob tem pa je mati želela, da bi bil pri hiši moški, ki bi prevzel moška dela. Za moža je vzela Srečka Gornika, ki je bil poštar. Delovno mesto poštarja mu je Tončka uredila prek upravnika pošte Maribor, katerega je prosila, naj mu dajo delo v bližini njunega doma. Dobil je delo poštarja na Zgornji Velki – Mariji Snežni. V zakonu so jima rodili trije otroci: Nataša, Boštjan in Srečko. V veselje pa jima je edina vnukinja, danes sedemnajst letna, Lana. Hčerka in sin sta si ustvarila svoja domova, dama pa jima dala družbo sin Srečko, ki si ni ustvaril družine, ter je tako kot je bila mama, zaposlen v Zavodu Hrastovec.
Slavljenec Srečko se je rodil 5. decembra 1954 v Poljčanah, kjer je obiskoval osnovo šolo in se je kot 15 in pol letni fant zaposlil na pošti v Poljčanah. Kot poštar in ostal zvest svojemu poklicu vse do odhoda, z 41 leti delane dobe, v pokoj. Kot je dejal, je pričel s poštno torbo peš, nato si je kupil kolo, pozneje moped in končno je dobil službeno vozilo avtomobil. Službo je opravljal z velikim veseljem saj se je srečal z mnogimi ljudmi, ki so prejemali poštne pošiljke in tudi časopise. Tu in tam se je srečal tudi s kakim štirinožnim čuvajem, ki mu »pomeril« hlače, kaj hujšega pa ni doživel. Poštna služba mu je bila najtežja pozimi, ko je zapadlo meter ali več snega, ceste pa niso bile splužene.
Slavljenca sta svoje svate peljala na veliko slavje v Gostilno Eder – Kramberger, je je potekal veseli del slavja. Njuni otroci so jima pripravili veliko presenečenje. Bogat kulturni program, v katerem so nastopali: znani pevec Silvo Pliberšek, gasilec Sašo, Pihalni orkester MOL Lenart, Folklorna skupina Sv. Ana in pevka njuna vnukinja Lana, katero je na harmoniki spremljal njen fant Luka. Ni treba posebej podarjati, da sta bila ganjena ob tem presenečenju, s katerim so ju razveselili otroci. Ob tej priliki sta zlatoporočenca tudi zaplesala.
Po poroki sta se zakonca znašla v stari razpadajoči hiši, kjer je ob vsakem dežju puščala streha. Zato sta si čim prej želela novega doma. Z varčevanjem sta pristopila k izgradnji hiše. Ob službi, sta ob prostih dnevih, predvsem ob sobotah, delala v sosednji Avstriji in tako nabirala denar za gradnjo novega doma. V Avstriji so delali tudi otroci, da so si zaslužili denar za šolske potrebščine. Sledovi njihovega delavnega elana in truda so vidni sedaj, ko imajo lepo hišo in gospodarska poslopja. Hiša je obdana z cvetjem, okolico pa krasijo rože, ki so velika ljubezen Tončke. Ker sta ob delu v službah, bila predana delu na zemlji, je njuna mala posest spremenjena v pravi vrt, kjer so postavljeni rastlinjaki, v katerih gojijo vso potrebno zelenjavo za gospodinjstvo. Kot nam je dejala Tončka, so glede prehrane, samooskrbni. Ob tem kar pridelajo na zemlji, redijo nekaj prašičev, imajo tudi koši in race. V veselje sta jim tudi dva velika psička ter muce, ki so pri hiši. Tončka je dejala, da ji je delo na zemlji in delo z rožami v veliko veselje. Nikoli ji nobeno delo ni bilo pretežko.
Ne moremo prezreti, da je bila njuna nova hiša tudi dom tistim, ki ga niso imeli. Tako je pri njih 13 let živela varovanka iz Hrastovca, ter njun nečak, ki sta ga vzela pod »streho« iz družine, kjer so bile neznosne razmere za otroka. Srečna sta, da je doma ostal sin Srečko, ki jima je v veliko oporo. Da je njun dom urejen, se je odražalo tudi v tem, saj je njihova hiša, za urejenost doma, dvakrat prejela Zlato vrtnico, ki jo je podeljevalo TD Sv. Ana v Slovenskih goricah. In kaj vaju je vezalo v dolgotrajnem zakonu? Na takšno vprašanj sta soglasno potrdila: »Zakon je kletka, ki simbolizira povezavo med dvema, ki sta si žela ustvarit družino. To je le simbolika. Če poveva, je zakonski jarem treba nositi v dvoje. Naju je vezala ljubezen, otroci, delo in medsebojno zaupanje. Če so kake zamere, je treba nanje hitro pozabiti in živeti dalje v dvoje. Lahko rečeva, da sva najino zakonsko »ladjo« dobro krmarila, da se ni »potopila«, sta slikovito opisala njun zakonski staž. (L.K.)
Zlata poroka Tončke in Srečka Gornika je bila nekaj posebnega (Foto: Ludvik Kramberger)