Skip to content

Župnik Janez Ferencek najbolj skrben pomurski gozdar za leto 2023

Prekmurec na Štajerskem ni zgolj priljubljen duhovnik in naj gozdar, temveč tudi nogometni sodnik, glasbenik, gasilec, krvodajalec… in sploh dober človek; Srce ga boli, kako je ujma uničila gozdove

Kot je znano je Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) konec lanskega leta že petnajstič izbral najbolj skrbne lastnike gozdov v letu 2023 v Sloveniji. Na slovesni podelitvi priznanj, ki je potekala na Gradu Sevnica, so govorci izpostavili predvsem pomen nege mladega gozda za oblikovanje odpornih in trajnostnih gozdov ter dobrega sodelovanja lastnikov gozdov z javno gozdarsko službo. V vsaki od 14 območnih enot Zavoda za gozdove Slovenije so izbrali lastnika gozda, ki izstopa po zglednem gospodarjenju z gozdom, tesni življenjski povezanosti z njim, strokovni izvedbi del v gozdu in spoštovanju večnamenske vloge gozdov. Ti lastniki si prizadevajo za varno delo v gozdu, skrbijo za ustrezno varovalno opremo in za stalno lastno usposabljanje na področju gozdarstva. Tovrstni promociji skrbnega gospodarjenja z gozdom se pridružujeta tudi Zveza lastnikov gozdov Slovenije in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Gotovo je še posebej zanimivo, da je priznanje za pomursko regijo prejel dolgoletni župnike župnije svetega Marijinega vnebovzetja iz Apač pri Gornji Radgona, Janez Ferencek, ki sicer izvira z levega brega reke Mure, iz Kobilja v Prekmurju. Ferencek se ni uspel udeležiti predaj odličij, saj je v tem času na ekskurziji v Bruslju, kamor je nekdanje sošolce iz Gimnazije I Maribor povabila Evropska poslanka Ljudmila Novak. Poleg župnika Janeza je v „evropski prestolnici“ bilo še kar nekaj znanih oseb iz Podravja in Pomurja. Sicer pa vsestranski, 63-letni Janez Ferencek ni le „kmetovalec – gozdar“, saj je njegov osnovni poklic – župnik, ob tem je rejec perutnine, gasilec, krvodajalec, kulturnik, glasbenik, nogometni sodnik, predvsem pa človek, ki ga domačini v Apaški dolini in veliko širše cenijo in spoštujejo.

Naj pomurski lastnik gozda Janez Ferencek, ki ga še posebej boli srce, kako so lanske ujme uničile ogromne površine gozdov, je bil že kot otrok zelo povezan z naravo in gozdom. V družini v kateri je odraščal, velja tradicija gozdnih delavcev skozi več generacij. Janez, ki je po izobrazbi univerzitetno diplomirani teolog, srednjo šolo je zaključil na Prvi gimnaziji v Mariboru ter nadaljeval s študijem teologije, ki ga je tudi uspešno zaključil, sicer upravlja z gozdovi Župnije Apače, ki ima v lasti gozdove v velikosti dobre 3,0 ha. Ob Muri so jesenovi sestoji, v Apaški Ardi so pretežno smrekovi sestoji, v Policah pa so mešani bukovi sestoji. Že v preteklosti so bili gozdovi ob Muri poškodovani zaradi jesenovega ožiga, v Apačah pa je gozdove zdesetkal lubadar, zato je Janez Ferencek pristopil k obnovi gozdnih površin s sadnjo avtohtonih drevesnih vrst. Obnovljene površine mladega gozda so zasajene z različnimi drevesnimi vrstami, hrasta doba, gorskega javorja pa tudi divje češnje, lipe in bukve. Večina župnijskih gozdov se tako nahaja na območju k.o. Apače in k.o. Police. V območju NATURE 2000 se nahaja gozd v Apačah. Tako kot skrbi za okolico okrog cerkve, ki je s svojo urejenostjo okras občinskega središča občine Apače, skrbi tudi za svoj gozd. Svoj prosti čas tako z velikim veseljem nameni gozdu in delu v njem – spomladi sadnja, poleti obžetve, po potrebi tudi dvakrat letno. V jesenskem času opravlja zaščito dreves s premazi in ostalimi odvračali, v zimskem času pa izvaja sečnjo in pripravlja teren za nove sadike. Pri tem odlično sodeluje z revirnim gozdarjem Boštjanom Režonjo.

Opaža, da največjo težavo v njegovih gozdovih povzročata suša in pomanjkanje vode, kot posledica podnebnih sprememb. Prav tako predstavlja veliko težavo glivična bolezen na velikih jesenih. Največjo težavo pa je v letu 2023 predstavljal poletni vetrolom, ki je v Apačah in okolici poškodoval do 70 % površin gozda. Tako sedaj z revirnim gozdarjem načrtujeta obnovo poškodovanih gozdov na področju NATURE 2000 s sonaravnimi drevesnimi vrstami v okviru sanacije gozdov. Janez ni tipičen lastnik gozda, saj nima velike mehanizacije za delo v gozdu, zato pa, ko je potrebno mu priskočijo na pomoč domači župljani, predvsem pa sorodniki iz rojstnega kraja Kobilje. Večino lesa, ki ga poseka porabi za drva za ogrevanje župnije in župnijske učilnice, nekaj pa ga tudi proda. Janez se z veseljem udeležuje izobraževanj, ki jih organizira Zavod za gozdove Slovenije, tako ima opravljen tudi tečaj varnega dela z motorno žago. Pri svojem delu promovira izobraževanja ZGS. je izredno tenkočuten z upravljanjem z naravo in z gozdnim prostorom, še posebej na Apaškem polju, kjer opaža čedalje večji pomen vetrozaščitnih pasov.

Njegova priljubljenost se kaže tudi v tem, da se vključuje v večino dogajanj v občini. Tako je med drugim član PGD Apače, glasbenik, kulturnik, krvodajalec in še bi lahko naštevali. Posebno veselje mu je, kot ljubitelju narave, gojenje malih živali, perjadi, s katerimi, kot član Društva gojiteljev malih živali Beltinci, občasno razstavlja svoje male živali. Kot zanimivost kaže tudi omenimo, da je župnik Janez še pred nekaj leti sodil nogometne tekme, kar še sedaj občasno počne, ko gre za kakšno eksibicijsko ali prijateljsko tekmo. Kot najboljši skrbnik gozda v skrajnji severovzhodni slovenski regiji, Janez pravi: „Najprej moram iskreno povedati, da sem skromen človek, in ko so me o tem priznanju povprašali, sem najprej rekel, da ne bi rad, saj ne maram takšne pozornosti. Ampak zdaj moram biti, to kar so mi dali. Doma sem s Kobilja in moj oče ter brat sta bila gozdna delavca. Lastnega gozda na Kobilju nismo imeli, sta pa delala v gozdovih v državni lasti. Ko sem prišel za duhovnika v apaško župnijo, mi je bila izročena skrb za župnijsko premoženje in del tega je tudi nekaj gozdnih površin. Kakšen hektar v Apačah, v smeri proti Lešanam, in v Policah, kjer je imela nekoč župnija vinograd, ki ga imajo sedaj v najemu Radgonske gorice, ter gozd. Gre za zelo strmo pobočje, kjer je okoli 70 arov večinoma bukovih dreves. V gozdu v Apačah pa je pretežno smreka, ki v zadnjih letih hitro propada zaradi lubadarja. Napadena drevesa je treba odstranjevati, čistiti, zato nastajajo velike jase. Da se te ne bi zaplevelile, je treba pogozdovati in skrbeti za sadike. V zadnjem letu je bilo treba to intenzivno početi.“
Kot poudarja, da ne sadi toliko za gospodarski les, ampak predvsem zato, da se gozd ne zapleveli. „V koronačasu sem bil skoraj vse dni v gozdu, sadil, čistil. Gozdarji so to videli in delo cenijo. Moram pa poudariti, da nekateri gospodarijo z velikimi površinami gozda, zase pa bi lahko rekel, da to počnem bolj vrtičkarsko. Ampak z velikim veseljem in ljubeznijo do narave. Kot ljubitelj narave imam dosti knjig o drevesih, grmovnicah, saj me to zanima. Pogosto sem rad zahajal tudi v arboretume in si ogledoval zasaditve. V gozdu je sicer vedno nekaj za postoriti; Jeseni in pozimi se spravlja les, poleti se kosi in neguje. Mladih sadik ni dovolj samo posaditi in privezati h kolu. Izpostavljene so živalim, zato jaz vsako zaščitim z mrežasto zaščito ali tulcem. Ko od zavoda dobimo sadike, so zraven tudi zaščite, ampak ne za vse. Potem sem sam kupoval mrežo in delal zaščito. V letu 2021 sem pri zavodu poizvedoval, kje nabavljajo zaščito, in sem tudi sam investiral v nakup tisoč mrež. Vsako posajeno drevo sem zaščitil in mrežo še pritrjeval h kolu, ker jo sicer srnjad dvigne ali s kolom vred vrže ven. Pomembno je, da v gozd tudi vlagamo, ne samo izčrpavamo. Pri tem bi se rad zahvalil našim župljanom, saj je to priznanje na neki način tudi njihovo, ker mi pomagajo pri delu.“
S solznimi očmi pove, da je lani poleti utrpel veliko škode v gozdovih, skoraj je podobno kot tudi sosedje ostal brez gozda. Neurje, ki je divjalo 13. julija 2023, je v gozdu povzročilo katastrofalno škodo. „Uničenega je skoraj 90 odstotkov gozda in gledati to je prava žalost. Tudi mlade sadike so poškodovane. V letošnjem letu nas čaka ogromno dela, da bomo lahko ohranili gozd. Najeli smo tudi podjetje, da odstranjuje škodo, ker sam tega ne moreš obvladovati in tudi nevarno je. Sem pa prav žalosten, ko gledam to. Srce me boli. Desetletja bodo potrebna, da kaj vsaj malo zraste. Za to, kar žanjemo, smo lahko hvaležni prednikom in naša dolžnost je, da tudi mi gozd ohranjamo za zanamce,“ pove Ferencek, ki ga farani in vsi drugi velikokrat srečajo v delavskih oblačilih, celo večkrat kot v drugih, kar bi bilo pričakovati glede na njegov duhovniški poklic. Pogosto je tudi na traktorju, pri cepilniku, zlaganju drv, krmljenju živali ipd. In s tem daj lep zgled otrokom, ko prihajajo k verouku in vidijo, kako je s skrbnim ravnanjem z naravo. „Otrokom velikokrat priporočim ljubezen do narave, povem, da smo dolžni z njo ravnati z občutkom, saj so gozdovi ne nazadnje pljuča našega planeta. Ljubiteljsko pa tudi sejem semena dreves, na dvorišču so sadna drevesa. Pogosto premišljujem, da bi nekateri ljudje le podirali drevesa okoli hiše. Moje prepričanje je, da mora biti okoli nas zeleno. Tudi na našem dvorišču je lepo, ko je poleti senca ob prvem obhajilu in podobno. Prav hudo mi je zato, da je neurje poškodovalo dve veliki lipi, ki sem ju posadil, ko je Benedikt postal papež. Na glas tudi razmišljam, da poleti samo iščemo senco, ko pa je treba jeseni grabiti listje, je težava. Jaz to počnem z veseljem. Če imate drevo radi poleti, zakaj ga ne bi imeli tudi jeseni. In tudi narediti je treba kaj. Za živali pa vsak dan, saj imam pasemsko perutnino, trenutno tri različne pasmi kokoši, brahme, amrock in new hampshire. V preteklosti sem imel tudi zlate, diamantne, kraljeve fazane in pave. Imam pa še bele golobe pismonoše, vseh skupaj okoli 50. V zimskem času običajno ohranjam le matične jate, potem pa se bodo te spet povečale.“
Ob tem doda, da njegove ptice niso za razstavo, saj jih ima bolj ljubiteljsko. So pa ga pred nekaj leti vprašali, ali bi jih lahko spustili na poroki. „Golobe sem pripravil, na poroki poudaril, da je to simbol miru, ko sta ženin in nevesta stopila iz cerkve, pa so, še preden so vrgli riž, odštevali do spusta golobov. Lepa gesta je bila. Potem ko smo to prvič naredili, so pari vedno spraševali, ali bodo golobi. Goloba sem peljal tudi v Rogaško Slatino, kjer sta se poročila moja župljana, in zdaj to ponavljamo skoraj na vsaki poroki. Zakaj ne, če jim je to všeč. Golobi pa vedno priletijo nazaj, tudi iz Rogaške Slatine so, med smehom pove Janez, ki ni mogel niti mimo nogometa. „Od srednje šole sem navijač Maribora. V mojem razredu je bil tudi Janko Irgolič, ki je ravno takrat začel braniti pri vijoličastih. Sicer pa sem seveda navijač slovenske reprezentance in simpatiziram z nemškimi klubi. Seveda tudi danes hodim na tekme, ampak zdaj malo manj. Moram pa pri tem navesti, da nimam rad nekaterih navijaških potez. Če je nekdo navijač kluba, potem mu želi dobro. Zakaj bi navijači tekli na igrišče, delali incidente in s tem klubu zagotavljali kazni, se sprašujem. Kako imaš potem klub rad, če mu škoduješ? Jaz tega ne razumem in to početje mi je odvratno. Navijati se da lepo, brez žalitev in to vidimo tudi v Evropi in svetu. Recimo na angleških tribunah je lepo videti, kako je navijanje sveto, kako skupaj pojejo himno.“
Naš sogovornik sicer izhaja iz športne družine, oče je bil dolga leta tehnični vodja pri NK Kobilje, mama je skoraj 20 let prala drese in opremo, brat je igral v ekipi Kobilja. Sam je bil zaradi šolanja pogosto zdoma, so pa imeli duhovniki nogometno ekipo Pax in igrali revialne tekme. V sodniško organizacijo se je vključil, ko je bil kaplan v Lendavi. Nagovorili so ga in bil je član Medobčinskega društva nogometnih sodnikov Lendava. Ko je deloval v Šmarju pri Jelšah in v Rogaški Slatini, je sojenje prekinil, po vrnitvi v Apače pa je sodil še nekaj let, potem pa zaključil kariero. Poleg nogometa je zraven še nekaj hobijev. „Rad pojem, tako je bilo že v otroštvu. Z očetom, mamo in sestro smo še pred nekaj leti sodelovali na prireditvi Družina poje na Kobilju. Tudi študentje bogoslovci smo imeli oktet, pozneje, ko sem že bil v Pomurju, pa sem pel z Lojzetom Benkovičem, Alojzom Kačičnikom in Francem Maršičem. Naš duhovniški kvartet se je imenoval Ob Muri. Tu in tam smo kaj zapeli. Glasbo imam na splošno rad, ne le klasične, tudi popevke in rad obiskujem koncerte, prisluhnem tudi klapam,“ pove Janez, ki v Župniji Apače deluje že 29 let. „V Apače sem prišel leta 1995. Prej sem bil v Markovcih, Gorišnici, Lendavi, Rogaški Slatini in v Šmarju pri Jelšah. Izkusil sem delo v različnih pokrajinah in to je dobro, ker spoznaš več ljudi, dobiš izkušnje in širši pogled. V Župniji Apače je dobrih 2000 župljanov, kar je srednje veliko, in dela je vedno dovolj. Nekaj čez 200 otrok obiskuje verouk, ne le v Apačah, s katehistinjo hodiva poučevat tudi v Stogovce. Sicer pa seveda mašujem v apaški cerkvi, po vaških kapelicah imamo predvsem proščenja ali maja šmarnice. Res je tudi, da dobro sodelujemo z Evangeličansko cerkveno občino Apače. Že od takrat, ko sem prišel. Z verniki smo kot eno, ni nobene razlike.“

Fotografije: Jure Kljajič, Ludvik Kramberger, Boštjan Režonja, O.B.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja