Tudi pri devetdesetih vsak dan prebira svoj priljubljeni časopis Slovenske novice
Vsak obisk podeželja v Prlekiji in Slovenskih goricah je nekaj nepozabnega, ko pa gre za kakšno praznovanje je vse skupaj toliko bolj čudovito. In prav tako smo se počutili pri Antonu Kocuvanu, ki je te dni na svojem domu v Kutincih, v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, ob pomoči hčerke Jasne, praznoval svoj lep življenjski jubilej, 90. rojstni dan. Obiskali smo ga skupaj z županom občine Sv. Jurij ob Ščavnici, Andrejem Vrzelom, predsednikom Društva upokojencev Sv. Jurij ob Ščavnici, Slavkom Mihaličem in predsednico Krajevnega odbora RK Sv. Jurij ob Ščavnici, Cvetko Fiala. Čeprav živi v lepi prostorni, rekli bi novi hiši, več generacij, nas je sprejela le hčerka jubilanta Jasna Rohitelj, saj so bili ostali člani v službi. Doživeli smo nadvse prijetno srečanje Antona z delegacijo, ki mu je čestitala za ta visoki jubilej in mu izročila priložnostna darila. Nadvse ganjen, se jim je zahvalil, da so ga obiskali in mu čestitali. Po čestitki, nas je Jasna povabila k bogato obloženi mizi, kjer smo, po odprtju Radgonske penine, nazdravili z jubilantom. Ni treba posebej poudarjati, da je ob tem potekal prijeten pogovor, ker je Anton zdravega duha, je v veselem razpoloženju spregovoril o preteklem in sedanjem življenju.
»Preveč bi bilo, če bi hoteli zapisati vsaj najbolj zanimivo obdobje mojega življenja«, je dejal slavljenec Anton, ki se je rodil v Sovjaku pri Sv. Juriju ob Ščavnici v družini petih otrok. Šolo je obiskoval, na 4 km oddaljeni Stari Gori. Dobro se spominja, da je bil tedaj ravnatelj Štukelj. Pot do šole ga je vodila med njivami in travniki, rekli so jim »mešnice«. Poleti so, ko je bila zemlja »žegnana«, to je bilo po veliki noči, hodili bosi. Po končani šoli se je zelo mlad zaposlil v Ljubljani v Kolinski, kjer je tudi dočakal pokojnino. Leta 1966 se je poročil z domačinko Štefanijo Hojnik, ki je 3 leta že pokojna, nekaj časa je delala v Tovarni Litostroj v Ljubljani. Po poroki sta si sicer uredila dom, ki sta ga podedovala po babici od žene Štefanije. Ker so se jima rojevali otroci, je Štefanija ostala doma, skrbela za družino in vodila malo posest, ki je merila le en hektar. Vseeno pa so na njej redili po dve kravi in prašiče. Slavljenec Anton pa je vseskozi živel v Ljubljani in je domov prihajal vsak konec tedna. V Kolinski je delal najprej kot pek, nato pa je bil dolga leta delovodja. V zakonu so se jima rodili trije otroci Jasna, Igor in Branko, ki so si vsi ustvarili družine, ter ju obdarili z vnuki Sandijem, Primožem, Rokom, Žanom in vnukinjo Karmen, ter s pravnuki Lili, Mihom in Nejcem. Nadvse vesel je, da si je doma ustvarila družino in dom hčerka Jasna, ki mu, z njenim možem Benom Rohiteljem, stojita vedno ob strani in lepo skrbita, da mu je na jesen življenja lepo. Seveda sta v isti hiši le nadstropje višje tudi slavljenčeva vnukinja oz. Jasnina hčerka Karmen z zaročencem Franjotom, ki Jasni in možu Benotu stopita v pomoč, ter ju nadomestita ko sta kdaj zdoma.
Je tudi družaben, zato je bil vključen v PGD Sovjak, kjer je sedaj veteran Včlanjen je tudi v DU Sv. Jurij ob Ščavnici in Rdeči križ. V preteklosti se je rad udeleževal izletov, sedaj pa mu prosti čas zapolnjuje gledanje televizije, predvsem vseh vrsth športov. Ker mu razum in zdravje služi, rad tudi bere, zato je naročen na Slovenske novice, ki so mu nekak vsakodnevni koledar. V preteklosti se je rad vozil z mopedom in vespo. Bil je tudi krvodajalec in je kri daroval 60 krat. Ko je živel v Ljubljani, so ga kot krvodajalca, za nujni primer, prišli iskat na dom. Ob koncu obiska, se je zahvalil delegaciji za obisk in dejal, da je srečen, ko ima na jesen življenja, v novi lepi hiši hčerke Jasne in zeta Benota, lep topel dom in ga tudi vsi njegovi spoštujejo. (L.K.)
Anton Kocuvan je bil ganjen, da so mu prišli voščiti visoki gostje (Foto: Ludvik Kramberger)