Vesela in srečna sta, da so si vsi trije njuni sinovi ustvarili družine v bližini doma
Na hribčku, ki nekako ločuje in povezuje Apaško polje in Ščavniško dolino, Terezija in Ivan Žižek svoj zakonski »čoln« uspešno krmarita skozi petdeset let skupnega življenja. Kot pravita, veslata složno – včasih po mirnem, včasih pa po razburkanem morju – a vedno skupaj. To smo izvedeli ob obisku v njunem prijetnem domu v Lešanah v današnji občini Apače, ki sta si ga ustvarila s trdim delom in predanostjo. Njuno zgodbo nam je pravzaprav prvi predstavil župnik župnije Marije vnebovzete v Apačah, Janez Ferencek, ki nas je tudi povabil k njunemu praznovanju, ko sta Terezija in Ivan v tamkajšnji cerkvi obhajala 50 let skupnega zakonskega življenja – zlato poroko. Ob zahvalni sveti maši, ki jo je daroval župnik Janez, sta se skupaj z domačimi, sorodniki in prijatelji zahvalila bogu za srečen zakon. Pred oltar sta stopila tako kot pred pol stoletja, le da sta bila tokrat njuni priči sinova Damjan in Matej. Zakonsko zvezo jima je blagoslovil župnik Janez Ferencek, ki je v nagovoru pohvalil njuno zgledno udeležbo pri nedeljskih mašah. Posebej je izpostavil Terezijino predanost župniji, saj sodeluje pri čiščenju in urejanju cerkve ter ob različnih priložnostih rada speče sladke dobrote.
Terezija se je rodila leta 1954 v Drobtincih v isti občini Apače, osnovno šolo je obiskovala v Stogovcih, nato pa se je izučila za trgovko. Ob delu je zaključila še Srednjo komercialno šolo na Ljudski univerzi v Gornji Radgoni. Najprej je delala kot trgovka, nato kot komercialistka v podjetju Lina Apače, deset let pa je v Lešanah vodila lastno trgovino z mešanim blagom. Ivan se je rodil dve leti prej (1952) v Lešanah, osnovno šolo je obiskoval v Apačah. Po šoli se je izučil za kovača pri mojstru Kolmanu Vrečiču v Podgradu. Kot kovaški pomočnik je pred služenjem vojaškega roka dve leti delal v Avstriji, po vrnitvi iz JLA pa se zaposlil v Avtoremontu v Gornji Radgoni, kjer je bil voznik šest let. Kasneje je delal v strojni delavnici podjetja Arcont, kjer je ostal vse do upokojitve.
Po poroki sta si leta 1980 v Lešanah kupila osemdeset arov veliko parcelo in začela graditi dom, v katerem živita še danes. V njem so odraščali trije sinovi – Damjan, Davorin in Matej –, ki so ju obdarili s petimi vnuki. V prostorni hiši zdaj živita skupaj s sinom Davorinom, snaho Andrejo ter vnukinjama Lariso in Valentino. Srečna sta, da so si vsi njuni otroci ustvarili družine v bližini doma. Kot pravita, ju zadovoljstvom izpolnjuje dejstvo, da ju otroci, snahe in vnuki spoštujejo in se pogosto družijo. Na vprašanje, kaj ju je vodilo skozi pet desetletij zakonske skupnosti, sta brez oklevanja odgovorila: »Ljubezen, medsebojno zaupanje, razumevanje, odpuščanje, delo in otroci.«
Kljub številnim obveznostim sta bila vedno dejavna tudi v Prostovoljnem gasilskem društvu Lešane, po upokojitvi pa sta tudi člana Društva upokojencev Apače, kjer se rada udeležujeta izletov in srečanj. Praznovanje zlate poroke so sklenili s prijetnim in veselim druženjem v Gostilni Hrast v Apačah, kjer so za dobro voljo in veselo razpoloženje poskrbeli domači muzikanti. Druženje je trajalo dolgo v noč – tako, kot se spodobi ob praznovanju pol stoletja ljubezni. (L K.)
Skupaj ju drži ljubezen, zaupanje, odpuščanje, delo in otroci (Foto: Družinski arhiv in Ludvik Kramberger)