Zdravilec Stanko zdravi tudi neozdravljivo Huntingotnovo bolezen, saj njegova pacientka spet obdeluje vrt in dela skoraj vse kot prej
Ljudje smo si sicer zelo različni, a kljub temu bo za veliko večino držalo, da dokler smo zdravi imamo številne cilje in želje, ko pa hudo zbolimo se vse obrne k eni sami želji – k ozdravitvi. In takšna je tudi upokojena profesorica slovenščine in knjižničarka, Vida Vreš Slapnik, doma iz Brezovice pri Ljubljani, ki bo čez manj kot dva meseca dopolnila 65 let, ki je ena redkih oseb na sončni strani Alp, katera je zbolela z izjemno redko, neozdravljivo gensko nevrodegenerativno boleznijo možganov – Huntingtonovo boleznijo (HB). Več kot 55 let je bila izjemno zdrava, brez ene same hibe, poleg službe knjižničarke v OŠ Hinka Smrekarja v Šiški, je veliko kolesarila z možem, tudi do 200 km/dnevno, Ob tem je veliko sprehajala v naravi, obdelovala vrt, kuhala za družino, pospravljala in sploh počela vse, kar počnejo sodobni ljudje. Nato pa se je začelo obdobje, ki bi si ga tako Vida, kot njen mož Stanislav, hčerka Valerija in njena družina, najraje pozabili. Bilo je v letu 2016, ko je po nerodnosti padla po stopnicah in si strla nogo, seveda je tudi okrevala v pričakovanju, da bo spet vse po starem.
Leta 2020 pa so se začele neznane težave, ki so Vido spremljale tako doma, kot v službi. Ni več bilo 100 in več kilometrskega kolesarjenja, niti hoditi ni več mogla razen na kratek čas in po ravnem. „Že, ko je stala, se je majala, kot da bi bila pijana“, pove mož Stanislav, ki jo je moral prenašati po stopnicah, nato so ji uredili „držala“, da se je lahko neko premikala do spalnice, ki je bila na prvem nadstropju. Skratka bilo je iz dneva v dan slabše, zgrabila jo je panika in tudi strah. Mož jo je peljal zdravniku, kjer so dejali, da je padla v depresijo. V psihiatrični bolnišnici so opravili različne preiskave in ugotovili, da to ni vzrok, Ocenili so, da ne more več delati osem ur in so ji določili polovični delovni čas, a se tudi ni izšlo. „Včasih sem morala v šolski knjižnici po lestvi splezati po kakšno knjigo na višino, kar pa ni šlo. Zato sem morala k nevrologu na UKC Ljubljana, kjer so čez kakšnih deset dni, koliko sem tam ležala ugotovili, da imam Huntingotnovo bolezen, gensko bolezen pri kateri odmirajo možgani in s tem tudi ostali organi. Ničesar nisem mogla več narediti, ne kuhati, ne pospravljati, kolesariti…, la za kratek čas sem z možem lahko počasi sprehajala,“ nam je razlagala Vida, ki je z možem Stanislavom, ob vedenju, kaj pomeni HB, iskala kakršnokoli rešitev, tudi v alternativni medicini.
„Na svetovnem spletu sem naletela na prispevek o bioenergetiku Stanku Filipiču in z možem sva si bila enotna, da nimam kaj izgubiti, in sem šla poskusiti,“ pravi Vida, mož Stanislav pa dodaja: „Prijavila sva jo in ko sem jo prvič peljal, čeprav sem blizu parkiral avtomobil, je komaj prišla do ambulante. Takoj po opravljeni prvi terapiji pa je šla proti avtomobilu kot prerojena. Po petih terapijah na kliniki v Ljubljani, je bilo mnogo boljše. Pozneje sva šla še v Bioterme Mala Nedelja v Prlekijo, kjer Filipič tudi dela, na naslednjih pet terapij. In po tistem se je vse spremenilo, saj Vida doma vse dela kot prej, kuha, pospravlja, skratka vodi gospodinjstvo, dela na vrtu, kot je bilo prej- Tudi na sprehode lahko spet hodiva, pove Slapnik, ki se ozira le na rezultate: „Mene ne zanima, kako in kaj, glavni so dosežki in ti so vidni na vsakem koraku, g. Filipič je moji ženi zelo pomagal in smo mu nadvse hvaležni. Zanima me samo, kaj bodo sedaj povedala nevrologi, ko bo spet šla na uradno kontrolo.“
Tudi naša sogovornica Vida, ki je mimogrede izvira iz Mozirja v Savinjski dolini, je sedaj hvaležna zdravilcu Filipiču, še posebej svojim najdražjim, brez katerih bi bilo zelo težko, zlasti brez moža Stanislava, ki ji od prvega dneva stoji ob strani in vsestransko pomaga. Razložila nam je tudi, kako sta se z možem spoznala. Bilo je med nekim potovanjem z avtobusom v Ljubljano, kjer je na Pedagoški fakulteti študirala slovenščino in knjižničarstvo, in se je simpatična Savinjčanka zagledala in kmalu zaljubila v Stanislava Slapnika, prav tako iz Savinjske doline, natančneje iz Gornjega grada. Najprej sta živela v manjšem stanovanju v Ljubljani, nato sta si kupila parcelo in uredila novo družinsko domovanje v Brezovici pri Ljubljani, kjer jo je napadla huda bolezen, a se vedno pozitivna ženska nikoli ni vdala usodi in kot velika borka ne misli odnehati. V svojem boju ima trdno podporo družine, imela pa je tudi srečo, da je naletela na priznanega slovenskega zdravilca Filipiča, ki skromno pove, da je tudi pri Vidi naredil vse kar najbolje zna in je očitno bil uspešen. Še naprej pa trdi, da je na prvem mestu uradna medicina, potem pa on pomaga. „Filipič, resda ne potrebuje nobene reklame, saj ga reklamirajo rezultati sami. Pri moji ženi je vse jasno, saj so rezultati več kot očitni in to ne more nihče zanikati. Jaz to najbolje vidim, saj sem vseskozi zraven,“ nam pove Vidin soprog Stanislav.
Huntingotnova bolezen (HB) je sicer kronična nevrodegenerativna bolezen možganov, pri kateri živčne celice v možganih sčasoma propadajo. Bolezen se običajno začne med 30 in 50 letom starosti, lahko pa tudi že v mladosti. HB vpliva na: gibanje, vedenje, razmišljanje, razumevanje, učenje, spomin in osebnost. Najpogostejši znak so nehoteni gibi, ki spominjajo na ples in jim strokovno pravijo horeja. Prisotne so lahko tudi težave z govorom in hojo. Bolnik ima lahko še druge simptome: izgubo spomina, slabšo koncentracijo, težave pri izvedbi nalog, težave z nadzorom lastnega vedenja, depresijo in izgubo interesov, motnje spanja, težave s spolnostjo, težave s požiranjem, pogoste padce. V zgodnjih fazah bolezni se lahko pojavijo blage težave z razmišljanjem, čustvovanjem in vedenjem še preden postanejo opazne težave z gibanjem.
HB povzroči razširitev oziroma pomnožitev dela gena, ki sproži propad živčnih celic. Večje število pomnožitev pomeni zgodnejši pojav bolezni. Diagnozo potrdimo z genetskim pregledom in analizo prizadetega gena. HB je dedna bolezen. Človek podeduje dva kompleta genov, enega od matere in drugega od očeta. Da se bolezen izrazi, zadostuje, da podedujemo oboleli gen od enega od staršev. Če ima eden od staršev okvarjen gen, ima otrok 50% možnost, da podeduje HB. A včasih dedovanje ni očitno, če npr. starš umre preden se je pri njem pojavila bolezen. Za zdaj ne poznamo zdravila, ki bi HB upočasnilo ali izboljšalo. HB ni ozdravljiva, vendar poznamo zdravila, ki nekatere znake omilijo. Ta zdravila lahko izboljšajo gibanje, razpoloženje in vedenje. V začetnih fazah bolezni, ko se znaki bolezni raznoliki in pri različnih bolnikih različni, ni vedno enostavno postaviti diagnoze HB. Še posebej, če ne poznate, morebitne družinske obremenjenosti z boleznijo. Nekateri simptomi, kot npr. depresija, so lahko sprva očitnejši od horeje. Življenje s HB ni enostavno, kajti z napredovanjem bolezni se poslabšajo: nehoteni gibi, spremembe v razmišljanju, razumevanju, učenju in spominu, miselne, čustvene in vedenjske spremembe. Pojavijo se lahko težave z govorom in požiranjem. Zaletavanje hrane je lahko problem. Čustvene težave lahko napredujejo, pogosta je depresija. Druge vedenjske spremembe lahko vključujejo: pomanjkanje zanimanja ali ravnodušnost, neustrezno vedenje, težave z orientacijo, trmoglavost…
Bolniki se pogosto počutijo obupani, ko opazijo, da postopno izgubljajo telesne in miselne sposobnosti. Saj ne zmorejo več opravljati vsakodnevnih aktivnosti, kot so jih pred boleznijo. V poznih fazah bolezni lahko bolniki še vedno razumejo pomen vsakodnevnih opravil in prepoznavajo ljudi, lahko pa se zgodi, da ne morejo več povsem sami skrbeti zase. Nekateri bolniki izgubijo zmožnost govora, samostojnega hranjenja, gibanja in kontrolo nad odvajanjem blata in urina, zato potrebujejo stalno nego in pomoč. Zaradi težav požiranja in zaletavanja hrane, lahko pride do pljučnice ali drugih bolezni, zaradi katerih lahko bolnik umre. Mladi bolniki sicer umrejo že v dveh do treh let, starejši pa živijo tudi več kot 20 let. Glede vseh pozitivnih sprememb pri Vidi Vreš Slapnik, ki jih je dosegel zdravilec Stanko, so vsi optimisti!
Zdravilec Stanko Filipič
Sam Stanko, ki ima eno osrednjih vlog v veseli zgodbi Melite Slavič, poleg v Biotermah Mala Nedelja, ter na obiskih pri bolnikih, že kar nekaj časa svoje očitno več kot uspešne alternativne terapije, izvaja tudi na Kliniki MCSZ Ljubljana, kamor so ga povabili celo na področje „uradne medicine“. Je predvsem človek, kateri vrača vero v človeka, vedno poudarja, kako ni pomembno koliko ljudem je že pomagal, s svojimi jasnimi dejanji pa potrjuje, da bioenergija deluje. To, kot poseben človek s posebno energijo, ki jo izžareva na sebi lasten način, kot dostopen, odprt, sočuten in razumevajoč. Srečanje in klepet z njim, ne le v ambulanti, temveč tudi v gostilni, na cesti, pri njem doma, ali na tvojem domu, na vsakogar nedvomno pusti poseben pečat…Vedno znova Filipič poudarja, da je „medicina znanost, ki mora biti vedno na prvem mestu. Toda tudi imuniteta in pozitivna energija sta tudi pomen bi za naše telo, ki potem lažje prenaša tudi uradno medicino.“
Ob tem se je Stanko opravičil desetinam in stotinam zainteresiranih pacientov, katerim ne more odgovoriti na telefon ali SMS sporočila, ker pač ne želi izvajati „skupinskih terapij“, temveč se želi temeljito posvetiti vsakemu posamezniku.
