Pri petnajstih mesecih jo je začel zdraviti za „neozdravljivo“ bolezen, danes pri štirih letih pa ni več sledi bolezni
Pred slabimi tremi leti smo že pisali o deklici Maji, ki ni imela veliko možnosti, da bi imela lepo življenje, če bi sploh živela. Toda zgodil se je čudež in Maja ima veliko priložnost za normalno življenje. Mnoge izmed nas namreč v življenju nemalokrat doletijo nepričakovane stvari, ki jih skozi življenje poskušamo nekako reševati, žal pa nas življenje včasih postavi pred ovire, s katerimi se težko soočimo čisto sami. Še posebej težko je, ko pride do situacije, kjer smo skoraj nemočni in pri tem trpijo naši otroci. Najverjetneje pa bi vsak starš za svojega otroka naredil vse, pa naj bo še kako težko… Za mlade starše in tudi ostale najbližje svojce je namreč vedno najhujše spoznanje, da po veselem pričakovanju naraščaja izvedo, kako njihov dojenček ni povsem zdrav, ali pa hudo zboli tik po rojstvu. To je sicer za mnoge največji šok v življenju, ko se jim praktično podere ves svet, toda velika večina mamic in očkov se ne vda usodi, temveč na vse načine skušajo pomagati svojemu otroku, kajti takšen ali drugačen je njun. In v takšnem boju sta se znašla izven zakonska partnerja, 40-letna Primorka Izabela Miklavčič Germ in 48-letni Štajerec Roman Vinder, ki sta obkrožila večji del Slovenije, in sta se ustalila v Novi Cerkvi pri Vojniku. Mama in očka „štiriperesne detelje“, štirih hčera, 17-letne Nuše, 7-letne Lare, 6-letne Urške in slabih 4-letne stare Maje, že od rojstva najmlajše hčerke bijejo veliko bitko za njeno ozdravitev, ki je rojena z BRR sindromom.
In vse kaže, da jima je uspelo, kajti ko je odpovedala uradna medicina, sta starša našla znanega prleškega zdravilca in bioenergetika Stanka Filipiča, ki je staršema in sestricama ko je deklica bila stara 15 mesecev, vrnil upanje, da bo tudi majhna Maja povsem ozdravela. Danes, po slabih treh let, je deklica skorajda povsem zdrava. V vrtcu je že „dohitela“ vrstnike, številni zdravniki, od nevrologa, kardiologa, onkologa, fizioterapevta, logopeda…, skorajda ne morejo verjeti, da gre za deklico izpred kakšnih treh let, ko je „zelo slabo kazalo“. Njena mama nam razloži, da tudi sedaj, ko mnogim še vedno ni jasno, kako se je to pozitivno spremenilo, morajo vse nadzorovati, zlasti prehrano, opazovanja zdravnikov, a od prvih terapij zdravilca, vse gre za boljše.
Kot nam je razložila mama Izabela, sicer kuharica v Zavodu za prestajanje zapornih kazni Celje, se je vse skupaj začelo, s težavami v nosečnosti, s četrto deklico Majo, pri kateri so že med nosečnostjo, v 37. tednu, odkrili številne hibe. In tukaj se je pojavilo razmišljanje o tem, kje opraviti porod, v igri sta bili samo oba slovenska UKC. „Ker sem z UKC Ljubljana imela nekaj slabih izkušenj, sem se odločila za UKC Maribor, kjer so lepo spremljali nosečnost in ugotovili, da bi zaradi nenormalne teže dojenčka, krepko čez 4. kg, morali sprožiti predčasen porod, že po 37. tednu. Tega zgodnjega poroda zavarovalnica ni dovolila, pozneje pa je vseeno prišlo do predčasnega poroda, ki je trajal kar 48 ur. Spomnim se, bila je nevihtna noč, na 17. junij 2022, pa se je rodilo sončno, vedro in veselo popoldan, skupaj z majhno Majo. Vse je potekalo lepo, saj smo z osebjem vzpostavili pristen odnos in vse je potekalo kot je potrebno. Žal pa so zdravniki po porodu ugotovili slabo diagnozo, ki še ni zadostno raziskana. Enajsti dan po porodu sva šli domov, čez približno dva meseca, avgusta 2022, sem prejela diagnozo BRR sindorm, ki so jo potrdili tudi v Salzburgu. Zdravnica v UKC Ljubljana mi je samo dejala, da bodo pač vse skupaj spremljali in opazovali. Kaj mi je ostalo, kot da sem šla domov in začela malo iskati po spletu in strokovni literaturi, kjer sem najbolj spoznala ta sindrom. Hudo nam je bilo, saj je tam pisalo, da se lahko zgodi marsikaj hudega, od raka, avtizma, hudih duševnih težav ipd. Uradna medicina za sindrom še ne pozna zdravila, pravzaprav je veliko neznanega, midva z Romanom pa se nisva želela vdati usodi in čakati, naj se zgodi kar se pač bo. Vedela sva, da se nekaj vseeno lahko naredi, ne le da se opazuje in čaka. Ko sva videla, da je uradna medicina dvignila roke, sva po preživetem prvem šoku, morala nekaj sama iskati. Veliko različne literature, zlasti tuje sem prebrala in preštudirala. Želela sva ji ponuditi vse kar je v naši moči,“ nam je razlagala mama Izabela. Oče Roman, ki se mimogrede ukvarja z vzdrževanjem vodovodnega omrežja, pa je nekje zasledil ime zdravilca Stanka Filipiča, in ko je prebral nek njegov primer iz preteklosti, je vedel, da je „to prava osebnost za rešitev Majinega zdravja“, kot se je izrazil.
„Vmes je imela Maja težave s prebavo, zlasti z napenjanjem, in smo jo peljali na pregled v Zagreb, kjer so nam svetovali, da jo skušamo zdraviti z domačo hrano, brez konzervansov in kakršnihkoli primesi. In to mi je zelo blizu, saj sem delala diplomo iz dietologije pri otrocih. Stanje se je resda umirilo, a šele ko smo šli v Ljubljano na Kliniko MCCZ, kjer smo se spoznali z g. Stankom, se je vse skupaj začelo bistveno spreminjati. Že po prvih dveh treh njegovih terapijah se je stanje začelo izboljševati. Prebava se je uredila, trebušček ni več bil napihnjen, ni več bila s suhimi nogicami, z veliko glavo, nehala je biti temperamentna ipd. Takoj se je začela plaziti in zaznavati svojo medenico ter sploh svoje telo. Začela je zaznavati okolje, se zanašati in boriti zase. Že po šesti terapiji je shodila, začela komunicirati, govoriti in sploh je vse šlo na boljše. Kmalu po tem zdravniki niso mogli dojeti, kako se je vse izboljšalo in sploh spremenilo, čeprav pred tem niso videli nobene rešitve. Maja je hitro začela normalno funkcionirati, čeprav smo se zavedali, da bo potrebno še veliko potrpljenja in vztrajanja, saj gre za zahtevno zadevo. Mi pa smo vsekakor zadovoljni in hvaležni g. Filipiču, za vse kar je naredil za našo četrtorojenko. Zaupala sva mu svojega otroka in je rezultat je bil kmalu viden, sedaj pa pravzaprav ni več videti sledi hude bolezni. Naj ostane tako kot je sedaj in bo vse v najboljšem redu, čeprav nekateri še vedno ne morejo dojeti, kako to, da sva otroka zaupala bioenergetiku. Verjamemo v to, tukaj nekaj gotovo je, kar se je potrdilo v našem primeru. Pri g. Filipiču smo vsi čutili pozitivno energijo in smo ga pustili v svojo bližino. Ni nam žal!“
Majina starša nam povesta tudi, da sta imela in imata tudi finančne težave, kajti stroškov zdravljenja je bilo veliko, zavarovalnice pa niso posebej radodarne, ko gre za tovrstne genetske bolezni. Ko gre za kakšen sindrom zavarovalnice običajno „zadevo hitro zaključijo“, a Izabela in Roman ne tarnata preveč, saj jima je glavno, da deklici kaže bistveno boljše in že vse počene enako kot njeni vrstniki. Verjameta starša, enako njene sestrice, še posebej najstarejša, ki obiskuje šolo za vzgojiteljice…, da bo Maja še naprej napredovala in nekoč sploh ne bo več sledi o njeni „neozdravljivi genski bolezni“. Za to so predvsem hvaležni Stanku Filipiču, starša sta posebej vesela, da sta se pravočasno obrnila nanj.
BRR sindrom
BRR sindrom (Bannayan-Riley-Ruvalcaba sindrom) je redka genetska bolezen, ki jo povzročajo mutacije v genu PTEN. Značilno zanjo je prekomerno izraščanje tkiv, ne-rakavi tumorji (hamartomi), nenormalno velika glava (makrocefalija) ter čudne pigmentacije. Bolezen je znana tudi po motnjah v razvoju. Otroci imajo prirojeno povečano glavo in pogosto izjemno hitro rastejo ter pridobivajo težo v prvih letih življenja. Pojavljajo se tumorji in izrastki, kot so lipomi (maščobna tkiva), hemangiomi (krvne žile) in intestinalni polipi v prebavilih, tudi temne pege na koži, predvsem v predelu spolovila. Tukaj so tudi nevrološki izzivi, saj otroka spremljajo blage do zmerne motnje v duševnem razvoju, avtistične poteze in zmanjšan mišični tonus.
Sindrom je posledica mutacije tumorsko-supresijskega gena PTEN. Ta gen običajno uravnava rast in delitev celic. Pri tej bolezni so celice pomanjkljivo nadzorovane, kar vodi do nastanka benignih izrastkov in makrocefalije. Trenutno ni zdravila, ki bi odpravilo gensko napako. Zdravljenje je simptomatsko in vključuje: redne preglede za odkrivanje morebitnih rakovih obolenj (zaradi PTEN mutacije); Operativno odstranjevanje motečih ali nevarnih tumorjev (npr. polipov v črevesju); Nevrološko, fizioterapevtsko in logopedsko obravnavo za podporo pri gibalnem in govornem razvoju…
Zdravilec Stanko Filipič
Sam Stanko, ki ima eno osrednjih vlog v veseli zgodbi majhne Maje, poleg v Biotermah Mala Nedelja, ter na obiskih pri bolnikih, že kar nekaj časa svoje očitno več kot uspešne alternativne terapije, izvaja tudi na Kliniki MCSZ Ljubljana, kamor so ga povabili celo na področje „uradne medicine“. Je predvsem človek, kateri vrača vero v človeka, vedno poudarja, kako ni pomembno koliko ljudem je že pomagal, s svojimi jasnimi dejanji pa potrjuje, da bioenergija deluje. To, kot poseben človek s posebno energijo, ki jo izžareva na sebi lasten način, kot dostopen, odprt, sočuten in razumevajoč. Srečanje in klepet z njim, ne le v ambulanti, temveč tudi v gostilni, na cesti, pri njem doma, ali na tvojem domu, na vsakogar nedvomno pusti poseben pečat…Vedno znova Filipič poudarja, da je „medicina znanost, ki mora biti vedno na prvem mestu. Toda tudi imuniteta in pozitivna energija sta tudi pomen bi za naše telo, ki potem lažje prenaša tudi uradno medicino.“
Ob tem se je Stanko opravičil desetinam in stotinam zainteresiranih pacientov, katerim ne more odgovoriti na telefon ali SMS sporočila, ker pač ne želi izvajati „skupinskih terapij“, temveč se želi temeljito posvetiti vsakemu posamezniku.
„Ponosni smo, da v sklopu naše klinike sodelujemo z bioenergetikom mag. Stankom Filipičem, ki je ponovno dokazal, da je s svojim delom in pristopom edinstven v našem okolju. Ključ do uspeha pri obravnavi vsakega posameznika je celosten pristop, ki združuje tako uradno kot komplementarno medicino. Tam kjer uradna medicina ne pozna več rešitev in je na nek način nemočna, Stanko s svojimi terapevtskimi sposobnostmi pomaga pri razrešitvi zdravstvenih težav,“ nam je o svojem sodelavcu iz alternativne medicine povedala Ana Vidič, vodja Medicinskega centra celostnega zdravljenja (MCCZ) v Ljubljani.
Zgodba majhne Maje je samo še enkrat potrdila, da Stanko Filipič še naprej pomaga ljudem, tudi domačinom, ne le nacionalno in svetovno znanim osebam. Gotovo so sedaj že redki Slovenci in Slovenke, zlasti tisti, ki verjamejo v alternativno medicino in teh je vedno več, ki ne bi slišali za magistra evropskih študij Stanka Filipiča, doma iz prleške vasice Precetinci, ki sodi med osrednje slovenske bioenergetike oz. zdravilce. Glede na to, koliko ljudem je rešil življenje ali pa vsaj diagnosticiral zdravljenje, predvsem takšnim, ki jih je uradna medicina še odpisala, je jasno, da ga nekateri imenujejo kar „čudodelec“. Vedno bolj je spoštovan in cenjen, tako med laično populacijo, športniki, kulturniki, visoko inteligenco, celo zdravniki in akademsko srenjo. Sam Stanko, ki vedno poudarja, da je uradna medicina na prvem mestu in da vedno paciente nagovarja, da prisluhnejo zdravnikom ter uživajo potrebna zdravila, pa je še posebej ponosen, da lahko pomaga tudi sosedom, znancem, prijateljem iz bližnje in daljne okolice.
