Ko je bila prepričana, da ji je odpeljal zadnji vlak in se iztekla biološka ura, glede potomcev, je Melita pri 46 letih spontano zanosila in rodila zdravega fantka
Če gre verjeti „otroškim pravljicam“ o tem, da štorklje prinašajo dojenčke, potem bi vsaj „Evropska vas štorkelj“, Velika Polana, morala imeti veliko malčic in malčkov, a temu žal ni tako, saj se mnogi mladi pari ne odločajo za otroke. Podobno kot marsikje po državi, pa so tudi v deželi Miška Kranjca, mnogi pari in posamezne ženske, ki se zaman borijo za potomstvo, eni manj, drugi bolj uspešno. In med slednjimi je tudi Melita Slavič iz Velike Polane, ki se počasi približuje Abrahamu, letos pa je prvič popolnoma doživljata „veseli december“. Na svet je namreč konec oktobra prišel, povsem zdrav fantek David, in sedaj so Slavičevi postali družina v pravem pomenu besede, žal pa se borba za otroka ne uresniči. Kot je veseli december, s tremi bradatimi možakarji, čas, ko iščemo predvsem bližino doma in družine, je to tudi čas za prijeten klepetati z Melito, kateri se je, po njenih besedah, zgodil pravi čudež, o čemur nam je z veseljem razglabljala, ko jo je boj za naraščaj pripeljal do cilja in novega čudovitega obdobja.
„In zopet je tu…ta Veseli december. Čas, ko iščemo bližino doma in družine. Danes je družina zahtevna beseda. Kot zaposlena v domu starejših lahko vsak dan opazujem, kaj lahko družina da in kaj lahko vzame družinskemu članu, še posebej če je ta hudo bolan. Marsikdo si želi ustvariti družino, a mnogokrat ostane le pri želji. Danes je družina zahtevna beseda. Marsikdo si želi ustvariti družino, a mnogokrat ostane le pri želji. Razlogi za to so zelo različni in prav vsak je odraz življenja katerega živimo. Tudi sama sem se znašla v situaciji, ko se mi je biološka ura iztekala, življenje pa mi ni prizanašalo. In ko se mi je življenje nekako uredilo, je ostala še največja želja. Želja po družini. S partnerjem sva se podala na pot umetne oploditve v upanju na tako želenega otroka. Ker sem bila stara že krepko čez 40 let, sem se zavedala, da so možnosti uspeha zelo majhne. To zavedanje so mi stalno ponavljali tudi v postopku oploditve (ivf). V zadnjih dveh poskusih umetne oploditve, moje telo ni proizvedlo niti potrebne celice iz katere bi lahko nastal zarodek. Na partnerjevo željo sva s postopkom zaključila. Kljub temu vere in upanja, da bom nekoč pestovala svojega otroka nisem izgubila,“ nam je ob obisku Velike Polane na skrajnjem severovzhodu države, v Prekmurju, razlagala srečna mamica Melita, ki pa ni obupala.
V nekem trenutku se je spomnila na sedaj že svetovno znanega bioenergetika in zdravilca Stanka Filipiča iz prleške vasice Precetinci, ki ga je spoznala, ko je pred nekaj leti obiskala družinske prijatelje v Biotermah Mala Nedelja. „Stanko mi je takrat pripovedoval o tem, kako pomaga ženskam, ki imajo težave pri zanositvah. Veliko njegovih strank je z njegovo pomočjo že zanosilo. Takrat si nisem mislila, da bom kdaj potrebovala in želela njegovo pomoč. Bil je moje zadnje upanje. Tako sem z njim vzpostavila stik in ga prosila za pomoč. Naredila sva terapije po njegovem programu. Stanko mi je napovedal, da bom rodila fantka. Zaupala sem mu in verjela v novo življenje. In potem se je zgodilo. Ko sva s partnerjem prišla iz dopusta sem zvedela veselo novico. Gospa, vi ste pa že visoko noseči. Pri 46 letih sem spontano zanosila in rodila zdravega fantka. Zame je moj otrok moj mali čudež, za katerega sem vsak dan znova hvaležna. Ko me je uradna medicina dejansko odpisala, je Stanko Filipič poskrbel za čudež, za katerega mu bom večno hvaležna,“ nam je zaupala Melita Slavič, kateri je Filipič in predvsem prihod otročka, dobesedno spremenil življenje.
Melita se je sicer rodila v družini, kjer so bili trije otroci. Bila je sredinski otrok. Med starejšo sestro in mlajšim bratom so imeli kar nekaj let razlike, lahko bi rekli, da smo bili vsak svoja generacija z vsak svojimi otroškimi in mladostniškimi težavami. „Tudi zato je bilo pri nas vedno dokaj pestro, skoz se je kaj dogajalo. Še posebej ob praznikih je bilo super imeti večjo družino, skupaj smo pekli piškote, se smejali, guncali afne in seveda tudi kdaj skregali. Po srednji šoli me je pot zanesla na študij prava v Maribor. Nisem bila najbolj pridna študentka in bili so časi, ko sem hotela študij opustiti. Študijski čas ni bil moj zaveznik pri ustvarjanju družine. Pred koncem študija sem se zaposlila v notarski pisarni. Kaj kmalu sem spoznala, da si delo in študij težko podajata roke in sem se posvetila zadnjim izpitom in diplomi. Ko sem končno zaključila študij, pa smo stopili v čas gospodarske krize, ko je marsikdo ostal brez službe. Kljub mojim naporom, je zaposlitev v tistem času bila domala nemogoča. Na začetku svojih tridesetih sem se poročila. Želela sem si otrok, a ker sem bila brez službe, sem sem željo po otroku nekako odlašala na »bolj primeren čas«. V tem času sem volontirala na takratnem Durs-u, bila udeleženka javnih del, se zaposlila kot zdravstvena administratorka,…samo, da sem imela službo,“.
Ko je končno dobila službo za nedoločen čas, je bila že v poznih tridesetih. In ko se ji je zdelo, da ima urejeno življenje in je končno pravi čas za otroka, se je po hitrem postopku ločila. Ločitev je prinesla v njeno življenje velike spremembe. Morala si je na novo organizirati življenje in sedaj prizna, ni ji bilo lahko. „Veliko sem delala na sebi, spoznavala dobro in slabo. Ker sem kar naenkrat imela cel čas tega sveta, sem si pogodbeno poiskala dodaten vir dohodka. No, v tej drugi »pogodbeni službi« sem spoznala sedanjega partnerja in zaživela z njim novo življenje, čisto drugačno od prejšnjega,“ brez dlake na jeziku o svojih zasebnostih razlaga Melita, ki se ji je tako s pomočjo zdravilca Stanka uresničila tudi največja želja, želja po popolni družini z otrokom, čeprav v zadnjih dveh poskusih umetne oploditve, njeno telo ni proizvedlo niti potrebne celice iz katere bi lahko nastal zarodek. „Na partnerjevo željo sva s postopkom zaključila. Kljub temu vere in upanja, da bom nekoč pestovala svojega otroka nisem izgubila. Zaupala sem Stanku, in verjela v novo življenje. In potem se je zgodilo, čeprav jo je uradna medicina dejansko odpisala…
Zdravilec Stanko Filipič
Sam Stanko, ki ima eno osrednjih vlog v veseli zgodbi Melite Slavič, poleg v Biotermah Mala Nedelja, ter na obiskih pri bolnikih, že kar nekaj časa svoje očitno več kot uspešne alternativne terapije, izvaja tudi na Kliniki MCSZ Ljubljana, kamor so ga povabili celo na področje „uradne medicine“. Je predvsem človek, kateri vrača vero v človeka, vedno poudarja, kako ni pomembno koliko ljudem je že pomagal, s svojimi jasnimi dejanji pa potrjuje, da bioenergija deluje. To, kot poseben človek s posebno energijo, ki jo izžareva na sebi lasten način, kot dostopen, odprt, sočuten in razumevajoč. Srečanje in klepet z njim, ne le v ambulanti, temveč tudi v gostilni, na cesti, pri njem doma, ali na tvojem domu, na vsakogar nedvomno pusti poseben pečat…Vedno znova Filipič poudarja, da je „medicina znanost, ki mora biti vedno na prvem mestu. Toda tudi imuniteta in pozitivna energija sta tudi pomen bi za naše telo, ki potem lažje prenaša tudi uradno medicino.“
Ob tem se je Stanko opravičil desetinam in stotinam zainteresiranih pacientov, katerim ne more odgovoriti na telefon ali SMS sporočila, ker pač ne želi izvajati „skupinskih terapij“, temveč se želi temeljito posvetiti vsakemu posamezniku.
