Vprašanje, ali so posredovanja Združenih držav Amerike v državah sveta upravičena, je eno najbolj spornih in razdeljujočih vprašanj sodobnih mednarodnih odnosov.
Od konca druge svetovne vojne so ZDA nastopale kot globalna velesila z izjemno politično, gospodarsko in vojaško močjo. To jim je omogočilo pogosta in obsežna vmešavanja v notranje zadeve drugih držav. Ta posredovanja so bila pogosto predstavljena kot nujna za zaščito demokracije, človekovih pravic, globalne varnosti ali boja proti terorizmu. V praksi pa so številni primeri pokazali, da so bili dejanski motivi pogosto povezani z geopolitičnimi interesi, nadzorom nad naravnimi viri, ohranjanjem vplivnih območij in kazanjem vojaške moči.
Uvodno razmišljanje
Pri tem ključno vlogo igra Organizacija združenih narodov (OZN), ki naj bi bila osrednji varuh mednarodnega prava, miru in kolektivne varnosti. Njeno delovanje je močno omejeno zaradi sistema veta v Varnostnem svetu, kjer imajo stalne članice – ZDA, Rusija in Kitajska – možnost blokirati odločitve, ki niso skladne z njihovimi interesi. To pomeni, da se mednarodno pravo pogosto uporablja selektivno: strogo za šibkejše države, ohlapno ali sploh ne za velike sile. V takšnem sistemu se postavlja temeljno vprašanje, ali so vojaška posredovanja res izraz skrbi za globalno skupnost ali pa predvsem posledica neenakomerne porazdelitve moči v svetu.
ZDA so od konca druge svetovne vojne naprej izvajale obsežno diplomacijo, obveščevalne operacije, vojaške intervencije, vojne in vojaško pomoč po vsem svetu. Številni primeri vključujejo:
Grčija (vmešavanje v državljansko vojno) in podpora antikomunističnim silam po 1945, Iran (1953, CIA-podprti udar proti Mossadeghu), Guatemala (1954, vržena vlada), Grenada (1983, invazija), Panama (1989, invazija), Honduras, Salvador, Nicaragua in druge v Latinski Ameriki (hladnovojne operacije) in vojna v Vietnamu (daljnosežna vojaška intervencija).
Na Srednjem Vzhodu so se vmešavali v vojno v Koreji(1950–53), Iraku (več faz: 1991 Zalivska vojna, 2003 napad in kasnejše operacije), Afganistanu (2001–2021), Libiji (2011) in Siriji (2011–2025, delno v povezavi z ISIS).
Tudi v Afriki so imeli »prste vmes«, in sicer v Somaliji (večletne operacije), Nigru in Sahelu – specialne sile in incidente (2017) ter Yemnu.
Po podatkih uradnih ameriških evidenc je ZDA izvedla več kot 250 uradnih vojaških vmešavanj od leta 1991 in skoraj 470 od leta 1798 — to ne vključuje tajnih operacij ter vojaške prisotnosti, posredovanja in svetovanja. Seznam seveda ni popoln, saj povzema le največja in najbolj znana vmešavanja. Vključuje vojne, invazije, režimske menjave itd. Številni zgodovinarji in politologi opozarjajo, da gre pogosto za kombinacijo varnostnih interesov, nadzora nad viri ali geopolitičnih ciljev. Večina teh potez je mednarodno sporna in pogosto ni bila upravičena s konsenzom mednarodne skupnosti.
Statistika žrtev ameriških vojakov in drugih narodov
Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo v obdobju 2009–2025 zgolj 230–250 ameriških vojaških smrtnih žrtev v zadnjih 15 letih v glavnih konfliktih, kjer so ZDA neposredno sodelovale, ali jih vodile. To ne vključuje: civilnih ali vojnih žrtev na strani lokalnih zaveznikov ali nasprotnikov, kakor tudi ne žrtev ameriških civilistov, ki jih običajno ne štejemo kot uradne vojaške smrti.
In kako je z državami in koliko žrtev je bilo tam, kjer je napadala ameriška vojska?
Študija Costs of War Project Univerze Brown ocenjuje naslednje število žrtev na Bližnjem Vzhodu:
- Skupno direktnih smrti v vojnah v Afganistanu, Iraku, Siriji, Jemnu in Pakistanu: približno 940.000 ljudi med letoma 2001 in 2023 (to vključuje civiliste, vojake različnih strani, upornike itd.). Od tega je bilo več kot 432.000 civilistov ubitih kot neposredni rezultat konfliktov. Poleg tega so milijoni ljudi umrli posredno zaradi uničenja zdravstvenih in družbenih sistemov, pomanjkanja hrane in posrednih učinkov vojne – celotni vsotni učinek smrti naj bi bil 4,5–4,7 milijona ljudi.
Zaključna misel
ZDA so od konca druge svetovne vojne naprej delovale kot globalna vojaška velesila z obsežnim angažmajem po svetu. ZDA uradno pogosto navajajo nacionalno varnost in boj proti terorizmu kot razloge za svojo vpletenost. Številni kritiki — vključno z akademskimi, političnimi in mednarodnimi organizacijami — pa opozarjajo, da so ta vmešavanja pogosto povezana zgolj z geopolitičnimi in ekonomskimi interesi ter nadzorom nad naravnimi viri in vplivom. Takšen primer je sigurno zadnja agresija ZDA na Venezuelo.
Analiza posredovanj ZDA po svetu kaže, da je njihova upravičenost vsaj močno vprašljiva, v mnogih primerih pa povsem neupravičena. Čeprav obstajajo primeri, kjer je bila mednarodna intervencija potrebna za preprečevanje množičnih zločinov ali humanitarnih katastrof, so enostranska ali slabo utemeljena posredovanja pogosto povzročila dolgotrajno nestabilnost, razpad državnih struktur, humanitarne krize in milijone civilnih žrtev. Afganistan, Irak, Libija in Sirija so jasni primeri, kjer obljube o demokraciji in stabilnosti niso bile izpolnjene, posledice pa nosijo predvsem lokalna prebivalstva.
Vloga OZN pri tem ostaja ambivalentna. Po eni strani predstavlja edino globalno institucijo, ki ima formalno legitimnost za odobritev uporabe sile, po drugi strani pa je zaradi veta velikih sil pogosto paralizirana. ZDA, Rusija in Kitajska veto praviloma uporabljajo ne za zaščito univerzalnih načel, temveč za zaščito lastnih političnih, varnostnih in ekonomskih interesov. To spodkopava zaupanje v mednarodni red in krepi občutek, da pravila veljajo le za nekatere.
Dokler bo mednarodni sistem temeljil na neenakosti moči in selektivni uporabi prava, bodo vojaška posredovanja – ne glede na to, kdo jih izvaja – težko šteli za resnično upravičena. Pravi izziv prihodnosti ni v tem, katera sila ima pravico posegati drugje, temveč kako okrepiti mednarodne institucije, omejiti zlorabo veta in zagotoviti, da mir, suverenost in človekove pravice ne bodo podrejeni interesom najmočnejših. Le v takšnem okviru bi bilo mogoče govoriti o legitimnih in moralno utemeljenih mednarodnih posredovanjih.
Na koncu se vsem nam, ki samo nemo in z ogorčenjem spremljamo nasilje ZDA, Izraela in Rusije, posredno pa seveda tudi Kitajske, Severne Koreje, postavlja vprašanje, kdaj, če sploh, se bo lahko kdo na svetu uprl izvajanju nasilja in poseganja v suverenost samostojnih držav, kar si dovoljujejo ZDA in ostale agresorske države. (Doc. dr. mag. Bojan Macuh)
Foto: Guliverimage