Mama in oče Hauzer še naprej obdelujeta kmetijo in skušata živeti naprej; Poskusila sta najti naslednika, a jima ni uspelo, saj nihče ne želi delati na kmetiji
Jože in Majda Hauzer iz Cogetincev v Slovenskih goricah, sta človeka, ki sta doživela nekaj najhujšega, kar lahko prizadene vsakega starša, kajti za vsakega starša je gotovo največji udarec, če izgubi svojega otroka, bolečina in žalost pa sta še hujša, če izgubita dva otroka in ostaneta sama. Prav to se je namreč pripetilo prisrčnima Jožetu in Majdi, ki sta izgubila oba svoja sina. In čeprav je od smrti prvega minilo dobrih 22, drugega pa slabih 11 let, žalost in bol nikakor ne mineta. Zlasti vsakdo, ki je kdaj izgubil otroka, razume, kaj po izgubi obeh svojih sinov že leta doživljata Hauzerjeva, ki sta ob smrti sinov Roberta in Petra izgubila tako rekoč vse. Njuna življenja sicer tečeta naprej, a žalost še naprej pritiska, starša ki sta ostala sama skušata čim več delati na svoji majhni, pet hektarski kmetiji, kjer redijo prašiče, kure, govejo živino, v čebelnjaku pridelujeta tudi med, seveda ne manjka niti domačih pijač…, a žalost pritiska.
Že pred leti sta skušala pritegniti mlajšo družino, ki bi jima bila v oporo na kmetiji, bi pri njih živela, jima pomagala, pozneje pa prevzela kmetijo. Na njuno žalost ni bilo uspeha. Javilo se je nekaj družinic in tudi posameznikov, a večinoma nihče ne bi rad delal na kmetiji, temveč bi tam samo živeli, ali pa odvažali njihov tržne viške, kar Jožetu in Majdi ni bil namen. Leta minevajo, prej ali slej bo prišla jesen življenja. Za vložek v razvoj njune domačije – tudi v čebelarski turizem in žagarstvo – sta družini, ki bi se jima bila pripravljena pridružiti, bila takoj pripravljena prepisati zemljo, »tako ne bi ničesar tvegala, po moji smrti in smrti moje žene pa bi jim tako in tako pripadlo vse. Torej ne gre za miloščino, temveč za sožitje in sorazmerje po sistemu ti meni, jaz tebi. Vem, da je veliko družinic, ki nimajo kam, pa tudi takih, ki bi mesto zamenjali za lepo in slikovito podeželje.« Torej z odprtimi rokami bi sprejela pridne, delavne in poštene ljudi, a jima, kot rečeno, ni jima uspelo najti nikogar.
Zato sama še naprej garata in skupaj s svojima skromnima pokojninama solidno živita, a vsak dan in vsako uro, čeprav tega ne želita, v srcu čutita veliko praznino. Sedaj več ne tarnata, ne iščeta naslednika, temveč le trdno delata. Jezna sta na vodstvo lokalne skupnosti, občine Cerkvenjak, ki jim ne želi pomagati. Ponujala sta svoj čebelarski muzej s čebelnjakom, ki bi dejansko lahko bil nova turistična destinacija, a kot pravita, občinsko vodstvo ju „ne jemlje resno“. Dolga leta sta se komajda pripeljala do doma, zlasti po kakšnem nalivu, ko jo so hudourniki odnesli nasipni material. Pred nedavnim je občina poskrbela za sanacijo in asfaltiranje slabih 200 metrov cestišča skozi gozd, a to zgolj do srede gozda, naprej proti Hazuerjevima pa nič. Spet je ostalo nekaj sto metrov makadama, pogosto blatne poti. A trdoživima, 69-letnemu Jožetu in pet leti mlajši Majdi, ki sta pretrpela toliko hudega, nič ne more do živega. Žal jima je zgolj, ker ne vesta, kaj se bo zgodilo z njihovo kmetijo, predvsem čebelarskim muzejem in čebelnjakom… Kljub temu še vedno tudi čebelarita, in sta ponosna na svoj med in druge pripravke, še zlasti na čebelarski muzej, ki pa je veliko premajhen. „Žal bo pet odličnih zgodovinskih čebelnjakov propadlo, če jih ne bomo obnovili, med njimi je tudi še edini ohranjeni originalni Jurančičev čebelnjak. Še več kot 200 muzejskih eksponatov iz zgodovine čebelarstva zlasti na območju Slovenskih goric ne moreva ponuditi na ogled tistim, ki cenijo dediščino, so po podstrešju in drugih kamrah, a kaj, ko ni denarja,“ se priduša Jože, ki nam pokaže strešno konstrukcijo, katero bodo namenili za zamenjavo strehe na hiši. Povedal nam je tudi, kako sam prejela pokojnino iz treh držav, nekaj fičnikov slovenske pokojnine, nekoliko več pa iz Švice in Avstrije, kjer je tudi delal. Žena Majda je delala pri nas in se je upokojila pred približno petimi leti, a je to „minimalka“, saj je tudi plača nekoč bila skromna. Žal, živeti je potrebno in se tudi boriti. Puhlica je, da bi bilo vse drugače, če bi bila z njima še vedno tudi Robert in Peter. Puhlica zato, ker ju ni več in ju nikoli več ne bo.
„Žal je tako, da bi bilo vse lažje, če nama ju bog ne bi vzel. Vse skupaj pa se je začelo tako lepo…“, povesta neutolažljiva roditelja, ki tudi po takšnem času ne moreta, da ne bi vsakodnevno študirala na bolečino, ki ju spremlja že od prejšnjega stoletja. S kuhinjske stene sta odstranili veliki fotografiji obeh sinov, da ju ne bi vedno gledala in še bolj žalovala, a tuga ne mine. Jože, postavni fant iz Cogetincev in Majda, prikupno dekle iz bližnje Brengove sta se poročila leta 1976. Kazalo je, da ni sile, ki bi zaustavila mlada, zdrava in pridna zakonca na poti do lepe prihodnosti. Febuarja 1978 se jima je rodil Robert, dobro desetletje za njim še Peter. Veselju ni bilo konca. Marsičemu sta se rada odpovedala Majda in Jože, da bi le vzgojila svoja sinova in ju spravila do poštenega kruha. Uspelo jima je. Robert se je izučil za kamnoseka, potem pa je prišel tisti usodni dan, ko je vse krenilo le še navzdol. Izgubili so ga. Mlajši sin Peter se je izšolal za kmetijskega tehnika, nato pa se mu je izpolnila življenjska želja. Postal je policist, v Halozah je varoval mejo. V prostem času je tudi on čebelaril, načrtoval je nadaljnje šolanje, da bi postal kriminalist. „Ravno smo začeli urejati nekakšno turistično točko, čebelarsko sobo in muzej za sprejem gostov, potem pa je odšel še on. Starša nikoli ne bosta pozabila 28. aprila 2010. Prišel je iz službe, se malce naspal, potem pa so ga poklicali prijatelji, naj pride v Sveti Jurij ob Ščavnici na jurjevanje. Odpravil se je tja. Ko se je vračal, se je zgodilo. Majda in Jože sta že spala, ko so njegovi sodelavci potrkali na vrata. Ostalo je le nekaj fotografij, foto albumi s pogrebov so prepojeni s solzami.
Odhod s hribčka v Cogetincih, po konec januarskem, a pravem pomladnem času, nam da misliti, kako lepo je tukaj, kako bi Hauzerjevi lahko lepo živeli, če usoda ne bi želela drugače in jim je veliko prehitro odtrgala del njunega telesa…
Robert je odšel pri 20, Peter pa pri 21 letih
Bilo je 28.4.2010, ko smo objavili policijsko vest o cestni tragediji, o smrti svojega komaj 21-letnega poklicnega kolega Petra Hauzerja so poročali takole: »Voznik lagune je zunaj naselja Blaguš, kjer cesta poteka skozi gozd, v levem ovinku zaradi neprilagojene hitrosti zapeljal s ceste in trčil v drevo. Po trčenju je avto obrnilo na streho, voznika pa vrglo ven. Pri tem se je voznik tako hudo ranil, da je takoj umrl.« Jože in Majda sta v tistem trenutku ostala brez vsega. Za Robertom sta izgubila še drugega sina. Za Petra je bila torej usodna prometna nesreča, tedaj 20-letni Robert pa si je leta 1998 sam vzel življenje. Ni prenesel razočaranja v ljubezni. Starša – Jože in Majda – sta ostala sama in osamljena, živita z bolečimi spomini na čase, ko so bili tako srečni. A življenje v Slovenskih goricah mora teči naprej…In kljub vsemu se morata Jože in Majda boriti in živeti naprej. Nihče jima sicer ne more nadomestiti njunih srčkov, dveh fantov, ki sta morala oditi, še preden sta pošteno zaživela, a sta kljub temu poskušala najti pridno in pošteno mlajšo družinico, ki bi se mogoče preselila k njim v lepe Slovenske gorice. Žal ni bilo uspeha!
