Pogosto pišem o stereotipih pri starejših zato, ker v javnosti še vedno obstaja le-ta, da sta zaljubljenost in romantična ljubezen predvsem domena mladih. Običajno je ta še nevedna, neuka in predvsem vizualna. Praksa v domačem okolju, domovih za starejše in drugih oblikah institucionalne oskrbe kaže drugačno sliko. Strokovnjaki s področja gerontologije ugotavljamo, da potreba po bližini, nežnosti, pripadnosti in ljubezni z leti ne izgine. Pogosto postane celo pomembnejša. Ko se človek sooča z izgubo partnerja, zmanjšanjem socialnih stikov ali zdravstvenimi omejitvami, postanejo medosebni odnosi eden ključnih virov življenjske moči in smisla. Tudi sam sem v raziskavi o življenju starejših v domovih za starejše in osebnih obiskih pri njih opažal nova partnerstvo in zaljubljenost. Prepričan sem, da v kakšnem primeru to privede tudi poroke. Čeprav takšni dogodki še vedno niso množični, niso več redkost.
Kaj pravijo statistični podatki?
Natančne evropske statistike o porokah med stanovalci domov za starejše ne obstajajo, obstajajo pa podatki o partnerskih odnosih in porokah v starosti. Našel sem nekaj podatkov, ki jih želim deliti z vami. Leta 2022 je bilo med osebami, starimi 65 let in več, kar 57,4 % poročenih, kar kaže, da partnerski odnosi ostajajo pomemben del življenja tudi v pozni starosti. Raziskave kažejo, da približno 9 % Evropejcev, starejših od 65 let, pogosto občuti osamljenost. Hkrati navajajo, da je med starejšimi veliko posameznikov brez osebe, s katero bi lahko govorili o osebnih težavah; med starejšimi nad 75 let jih je skoraj desetina brez takšne zaupne osebe. Ti podatki posredno pojasnjujejo, zakaj se v poznejših letih pojavljajo nove ljubezenske zveze in zakaj nekateri pari svojo zvezo kronajo tudi s poroko.
Sloveniji je pred leti opravila raziskavo študentka A. Jelušič ene izmed fakultet. Raziskavo je poimenovala Ljubezen in spolnost med starimi ljudmi, izvedena pa je bila na področju domov za starejše. Ugotovila je, da potreba po ljubezni, nežnosti, objemih, druženju in intimnosti v starosti ne izgine. Zaposleni v domovih so poročali o partnerskih odnosih med stanovalci, o iskanju bližine in o tem, da je družabništvo pomemben način premagovanja osamljenosti. Raziskava izrecno omenja, da stanovalci iščejo nekoga, ki jim je blizu, ter da redki obiski svojcev povečujejo občutke osamljenosti podatki posredno pojasnjujejo, zakaj se v poznejših letih pojavljajo nove ljubezenske zveze in zakaj nekateri pari svojo zvezo kronajo tudi s poroko. Zanimive ugotovitve, ki potrjujejo tudi moje navedbe.
Zakaj se starejši zaljubijo?
Ne boste verjeli, a najpogostejši razlog ni fizična oskrba, temveč potreba po človeku, ki posluša, razume in deli vsakdan. Po izgubi zakonca ali dolgoletnega partnerja nastane praznina, ki je ne morejo zapolniti niti otroci niti prijatelji. Pa še to, osamljenost ni enaka samoti. Človek je lahko obkrožen z ljudmi in se vseeno počuti osamljenega. Prav občutek, da nekomu pripadaš in da je nekomu mar zate, pogosto vodi v nova partnerstva.
Pri starejših ostaja medsebojna pomoč in občutek varnosti ostaja temeljna. V domačem okolju in še posebej v institucionalni oskrbi partner pogosto pomeni občutek zaščite, varnosti in zanesljivosti. Gre za vsakodnevno podporo pri soočanju z boleznijo, omejitvami in življenjskimi spremembami. Zaljubljenost namreč človeku sporoča, da je še vedno zanimiv, privlačen in pomemben. To pomembno vpliva na samopodobo, zlasti po obdobjih bolezni, vdovstva ali socialne izolacije. Vse to pa izboljšuje njegovo kakovost življenja na stara leta. Kaj pa je lepšega sedeti v parku nekje v domu za starejše in za roko držati ljubljeno osebo. Strokovnjaki namreč poudarjajo, da potreba po nežnosti ne izgine z leti. Dotik, objem, držanje za roke in občutek bližine dokazano zmanjšujejo stres ter izboljšujejo psihološko počutje. Starejši se pogosto povežejo, ker se soočajo s podobnimi izkušnjami: izgubo partnerja, zdravstvenimi težavami, upokojitvijo ali selitvijo v dom za starejše. Takšna skupna življenjska zgodba ustvarja posebno razumevanje.
Zaljubljenost v domovih za starejše
V domovih za starejše se odnosi razvijajo podobno kot v katerikoli drugi skupnosti. Stanovalci skupaj obedujejo, sodelujejo pri dejavnostih, hodijo na sprehode in preživljajo prosti čas. V takšnem okolju se pogosto rodijo prijateljstva, ki lahko prerastejo v partnerstvo. To izkušnjo sem poskušal opisati v romanu VRNI Se, ki je nastal v času COVID-a.
Sodobni pristopi dolgotrajne oskrbe vse bolj poudarjajo, da imajo starejši pravico do zasebnosti, čustvenega življenja in intimnosti. Številni domovi zato danes bolj spoštujejo partnerske odnose kot pred desetletji, ko je bila takšna tematika pogosto prezrta. Posebej zanimivo je, da novejše raziskave kažejo, da za dobro počutje v starosti ni nujno pomembna formalna poroka, temveč predvsem kakovosten in zaupen odnos. Tudi partnerstvo brez skupnega gospodinjstva ali brez poroke lahko pomembno izboljša kakovost življenja. Prav zato starejši v domu za starejše bivajo v ločenih stanovanjih (razen v primerih, ko se odločita za institucionalno oskrbo žena in mož oziroma partnerja), preostale trenutke pa preživijo skupaj v prostočasnih aktivnostih in drugih dejavnostih, ki jih je v domovih za starejše po Slovenijo zelo veliko.
Zaljubljenost po 65. letu zatorej ni izjema, je naraven izraz človekove potrebe po povezanosti. Staranje posameznika ne zmanjšuje potrebe po njegovi ljubezni, temveč pogosto poveča pomen odnosov, ki prinašajo občutek varnosti, sprejetosti in življenjskega smisla. V domačem okolju in institucionalni oskrbi se ( ob morebitni izgubi partnerja) zato oblikujejo nova partnerstva, ki niso utemeljena predvsem na strasti mladosti, temveč na globlji medsebojni podpori, zaupanju in čustveni bližini. Razlogi za pozne ljubezni so namreč večplastni: osamljenost, izguba partnerja, potreba po pripadnosti, želja po pogovoru, medsebojni pomoči in človeški toplini. Zavedati se moramo, da kakovostni odnosi zmanjšujejo občutke osamljenosti in pomembno prispevajo k psihičnemu blagostanju starejših.
Ne boste verjeli, a najlepše spoznanje je prav to, da se človekova sposobnost ljubiti, ne upokoji. Srce ne pozna starostnih omejitev. Včasih je ljubezen pri dvajsetih polna pričakovanj, v letih tretjega oziroma četrtega življenjskega obdobja pa polna razumevanja. In prav zato so pozne zaljubljenosti pogosto med najbolj iskrenimi in življenjsko dragocenimi odnosi. (Doc. dr. mag. Bojan Macuh)
