Zahvala: Janez Peklar 19.1.1953 – 30.4.2023

Bremena v življenju te niso zlomila,
a bolezen iz tebe vso moč je izpila –
za tabo ostala je velika praznina,
ki z našim spoštovanjem in mislijo
do tebe – se bo polnila.

Dragi, Janko! Čeprav sem v življenju napisal na tisoče takšnih in drugačnih prispevkov, vedno mi je bilo najtežje pisanje nekrologa oz. poslovilnega prispevka ali zahvale, še zlasti če je šlo za bližnjo osebo, za svojca, prijatelja in dobrega človeka. In zate, dragi Janko lahko rečem, da si mi bil vse to, čeprav ne vemo veliko o tebi, zlasti iz tvojega turobnega otroštva in mladosti, ker o tem nikoli nisi želel govoriti. Zato težko pišem te besede. Rodil si se v Negovi, v kriznem času, nekaj let po 2. svetovni moriji, ko ti otroštvo ni bilo postlano z rož’cami. Ostal si sam z mamo, katera je umrla ko si bil še majhen otrok in niti vedel nisi, da mama ob tebi leži mrtva. Preselil si se na drugi del Slovenije, kjer je tvoj oče imel že novo družino in je nedvomno bilo težavno. Zato si se čez nekaj let, ko si malo zrasel in pridobil na moči, vrnil v Slovenske gorice. Več let si živel pri različnih ljudeh, kjer si pomagal na kmetiji ali kako drugače. Tako pri Janez Pauriču, kot pri Micki Kramberger ter Feliksu in Anici Kramberger, so te imeli radi, ti nudili vse kar je bilo potrebno za tvoje skromno življenje. Bil si zadovoljen in vesel, ko pa se je Mira preselila v Slovenske Konjice, si se odločil za nekoliko bolj korenito spremembo.

Tako si se pred skoraj 32 leti preselil v Gornjo Radgono, kjer si v družini Franca in Kristine Kramberger postal enakovreden družinski član. Očitno se ti je tukaj dopadlo in več ni bilo interesa po selitvi. Obojestransko razumevanje in spoštovanje, hkrati tvoja zvestoba in pridnost, so tako botrovala, da si slabo polovico svojega dokaj kratkega življenja preživel v naši družini v Gornji Radgoni. Bil si priden in si postoril vse kar je bilo potrebno, nič ti ni bilo težko. Le zdravnikov si se nekako izogibal, in te je bilo potrebno resno pregovarjati, da gre zgolj zate in tvoje zdravje. Rad si se izogibal tudi zdravilom, ki so ti jih zdravniki predpisali, a nobene obveznosti ali potrebnega opravila nisi nikoli odklonil. Niti ko si več ur delal v goricah ali v vrtnarstvu, si kljub utrujenosti doma postoril vse kar je bilo potrebno. Urejal si tudi domači vrt z veliko rožami, sadovnjak je vedno bil pokošen in urejen. Posebej v veselje ti je bilo poskrbeti za sprehod naših psov, kateri so v tem obdobju bili tudi naši družinski člani. V zadnjem času pa si še posebej skrbel za domače mačke. Na Trubarjevi 1 v Gornji Radgoni pa nisi samo delal in spal, temveč si bil deležen vsega kar sodi sodobnemu življenju, Predvsem rad si z nami potoval, ne le po Sloveniji, temveč tudi po tujini, saj si z nami obiskal več tujih držav. V veselje ti je bilo tudi spoznavanje slovenskih lepot, od Prekmurja in Prlekije, čez Slovenske gorice in Haloze vse do Pohorja, Rogle, Ljubljane in morja.

Dragi, Janko! Krasili so te skromnost, zvestoba, prijaznost, delavnost in prijateljstvo. Takšen si bil odkar sem te poznal, skoraj 40 let, in takšen si nas zapustil. Prehitro smo se poslavili od tebe, prav sedaj, ko si napolnil 70 let in bi lahko šele sedaj užival še kakšno desetletje. Žal ti usoda tega ni namenila in si se po dobrih dveh mesecih pridružil Tinici, ki ti je v zadnjih treh desetletjih bila, tako mama, kot vzgojiteljica in prijateljica. Vsi vemo, da si jo imel najraje izmed vseh ljudi na tem svetu, kar si še posebej pokazal v zadnjih mesecih in tudi letih, ko so jo stisnile številne bolezni. Brez tvoje nesebične in nenehne pomoči, ki je trajala vsak dan po 24 ur, bi se Tinica gotovo poslovila že veliko prej. V tem času si tako pred nami kot tudi pred zdravniki, skrival, da tudi sam nisi zdrav in bi sam potreboval pomoč. Že isti dan, ko smo se poslovili od babice, kot si tudi sam pravil Tinici, so te po kosilu pri Kostanju, sprejeli v bolnišnico, kjer so žal ugotovili, da te čaka najhuje, saj je bila neozdravljiva bolezen že premočno načela tvoje krhko telo. Žal so se napovedi zdravnikov, čeprav so tudi sami, tako v ZD Gornja Radgona, kot na pljučnem oddelku SB Murska Sobota in onkološkem oddelku UKC Maribor, upali v nasprotno, da bo agresivna bolezen premagala tudi tebe. Vsi smo si želeli, da bi še bil z nami, še posebej Dragica, ki je v zadnjih mesecih največ naredila zate, da bi ti vsaj olajšala bolečine, ko je bilo jasno, da se bliža konec. Vsak dan je bila ob tebi 24 ur, ti menjavala medicinske aparature, dodajala kisik, infuzijo, inzulin ter druga zdravila. Imeli smo še kar nekaj skupnih načrtov, ki jih na žalost nisi dočakal, a verjamem, da se dobrota in pravičnost poplača tudi tam nekje med angeli, kjer te že čakata dedek Franček in babica Tinica, pa tudi Denis, ki nas je vmes zapustil v zelo rosnih letih. Upam in verjamem, da se ti za mavrico ne bo dogajalo nič hujšega, kot se ti je nekoč na tem svetu.

Za vso tvojo nesebično pomoč v dvojem najdaljšem domovanju, v dobrih enaintridesetih letih, ki si jih namenil Frančku, s katerim si že nekoč bil odličen tim, tako doma kot v Črešnjevcih, in Tinici, ter vsem nam, se ti še posebej neizmerno zahvaljujeta Dragica ter Nada z družino. Dragi Janko, eno je gotovo in se je tudi potrdilo pri tebi: Kdor ima rad živali in rože, kot si jih ti imel, nikakor ne more sovražiti niti ljudi. In ti, kljub vsemu kar se ti je v otroštvu dogajalo, nikogar nisi sovražil. Zato počivaj v miru, in naj ti bo lahka slovenska zemljica katero si imel najraje.

Ob tem žalostnem slovesu, v imenu Dragice in Nade, pravzaprav celotne družine Bakal se zahvaljujemo družinskemu zdravniku ZD Gornja Radgona, Nejcu Halasu, dr. med. in njegovim sodelavkam, na čelu s sestro Barbaro Kralj, ter patronažnim sestram, pravzaprav celotnemu zdravstvenemu osebju ZD Gornja Radgona. Enaka zahvala gre pulmologinji ZD Murska Sobota, Nadji Triller. Hvala tudi osebju pljučnega in internega oddelka SB Murska Sobota, zdravnikoma Marini Čakš in Juretu Verbančiču iz oddelka za internistično onkologijo UKC Maribor. Janko je bil ponosen, da so ga zdravniki in osebje povsod lepo sprejeli in obravnavali. Zahvaljujemo tudi Cvetki in Vitu iz Orfama, enako sosedom, ki so na svoj način, v okviru svojih zmožnosti, našem Janku lajšali bolečine in vsem nam dajali upanje. Zahvala gre tudi podjetju Vrbnjak pogrebništvo – svečarstvo – urejanje okolja, za lepo in profesionalno organizirano zadnje slovo, gospodu župniku Francu Hozjanu, za pogrebni obred, in Marku za odigrano tišino, ter seveda Vrtnem centru Kurbus Mele, na čelu z direktorico Simono.

In na koncu, hvala vsem, ki ste darovali za svete maše, ter nakazali prostovoljne prispevke za Zdravstveni dom Gornja Radgona (TRR: SI56 0110 0600 8362 684), da bodo zdravstveni delavci imeli še boljše pogoje za pomoč tistim, ki jo potrebujemo. Nenazadnje hvala vsem, ki ste v minulih dneh in tednih sočustvovali z nami ter nam izrekli sožalje.