V Murski Soboti predstavili monografijo o Števanu Küzmiču
Evangeličanska cerkev AV v Republiki Sloveniji,Zavod Primoža Trubarja in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, so Evangeličanskem centru v Murski Soboti pripravili poseben dogodek na katerem je predstavljena monografija Števana Küzmiča, ki jo je uredil jezikoslovec, akademik dr. Marko Jesenšek, izdala pa SAZU. Poleg dr. Jesenška so svoje prispevke predstavili se: Franci Just, Nina Zver, dr. Jože Kraševec in dr. Klaudija Sedar. Monografija je sicer rezultat dvodnevnega simpozija ob 300. obletnici rojstva prekmurskega protestantskega pastorja, pisatelja in prevajalca Števana Küzmiča, avtorja Nouvega zákona (1771), ki ga je Slovenska akademija znanosti in umetnosti oktobra 2023 organizirala v sodelovanju s partnerji. S tem prevodom Nove zaveze Svetega pisma iz stare grščine je Küzmič postavil normo prekmurskega knjižnega jezika. Gre za enega najpomembnejših dogodkov iz kulturne zgodovine Slovencev, ki je predramil Slovensko krajino in narodno prebudno ter jezikovno ozavestil Slovence med Muro in Rabo, hkrati pa je odločilno vplival na poenotenje slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja. SAZU je razširjene prispevke s simpozija zbrala in jih letos v jeseni izdala v Monografiji Števana Kuzmiča, s finančno pomočjo Slovenske matice in Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija.
Na predstavitvi Monografije, je njen urednik Marko Jesenšek med drugim povedal, da je Küzmič premalo znana zgodovinska osebnost. Zato je omenjeni lanski simpozij osvetlil življenje in delo Küzmiča, avtorja Nouvega zákona, prvega prevoda Nove zaveze Svetega pisma iz stare grščine v prekmurščino. Po Jesenšku, monografija prinaša 14 prispevkov različnih avtorjev, ki osvetljujejo širok spekter tem, povezanih s Küzmičevim delom in vplivom. „Monografija ne zajema zgolj jezikovnih in literarnih vidikov, temveč tudi širši kulturnozgodovinski kontekst, v katerem je deloval Števan Küzmič,“ je poudaril Jersenšek. Med avtorji prispevkov so raziskovalci, kot so: Marko Snoj, Vincenc Rajšp, Irena Avsenik Nabergoj in Fanika Krajnc Vrečko, ki so obravnavali teme od zgodovinskega ozadja Küzmičevega časa do specifičnih vprašanj njegove prevajalske in teološke zapuščine. Posebej zanimiva je po Jesenškovih besedah razprava Francija Justa, ki je odkril, da je bil Küzmičev prevod Nove zaveze v evropskem prostoru prepoznan že pred njegovim odmevom med Slovenci.
Monografija je po mnenju Jesenška pomemben prispevek k boljšemu razumevanju Küzmičevega dela in njegovega vpliva na slovensko kulturno zgodovino. Dogodek v Murski Soboti pa je bil, podobno kot prva predstavitev monografije v Ljubljani, priložnost za širšo javnost, da se seznani z bogato zapuščino tega intelektualca oziroma prekmurskega Trubarja
Števan Küzmič se je sicer rodil leta 1723 v Strukovcih. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Benediktu (v Kančevcih), kjer je takrat obstajalo pomembno evangeličansko središče s cerkvijo in šolo ter v Radgoni (Bad Radkersburg). Leta 1733 je bil vpisan v višjo evangeličansko šolo oz. licej v Sopronu, leta 1739 pa v Györu. Šolanje v Sopronu in Györu mu je bilo najverjetneje omogočeno s strani verske skupnosti v Nemes Csó na Madžarskem. Leta 1744 se je vpisal na evangeličanski licej v Bratislavi pod imenom – Štefan Sartor, pozneje Sartoris, ki nekako ostane njegovo ime okrog tri desetletja. V Bratislavi se je ob klasičnih jezikih (grščini, latinščini, hebrejščini) izobrazil še v evangeličanski teologiji, pa v teoretični in praktični logiki, zanimali so ga predmeti, kot so bili zemljepis, narodna zgodovina in zahtevnejša matematika. Dodatno znanje si je nabiral in se pri nekaterih predmetih še dodatno izpopolnjeval pri zasebnih učiteljih. Veliko časa je posvečal tudi samoizobraževanju. Po končanem šolanju v Bratislavi je tam verjetno ostal še nekaj časa, opravljal je vzgojiteljsko dejavnost.
V letih 1751-1755 je bil učitelj in upravitelj oz. šolski rektor v Nemes Csó-ju. To je bila zanj zrelostna preizkušnja in obenem priznanje njegove nadarjenosti in izobrazbe. V Nemes Csó-ju je Küzmič vse bolj prevzemal tudi skrb za versko in splošno življenje sorojakov. Leta 1754 je izšel »Vöre krstsántszke krátki návuk«. Dne 6. junija 1755 je bil po predhodni ordinaciji poklican za duhovnika v Surd na Madžarskem. Že na začetku se je lotil intenzivnega cerkveno – organizacijskega dela, nadaljeval je s prevajanjem ter zbiranjem in dopolnjevanjem cerkvenih pesmi v maternem jeziku. Kmalu po prihodu v Surd je leta 1755 sklenil zakonsko zvezo z Ano – Marijo Heningcse iz Bratislave. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Štefan, Ana Marija, Klara in Elizabeta. Leta 1771 je izpod njegovega peresa v knjižni obliki izšel »Nouvi zákon ali Testamentom«, Küzmičevo življenjsko delo.
Svojo službo v Surdu je Küzmič zelo resno in vestno opravljal. Potem, ko so zgorele stare matične knjige, je začel voditi nove. Zapisoval je vse, kar se je v cerkveni občini in cerkvi dogajalo. Vzpodbujal je vernike, da bi po svojih možnostih tudi materialno podpirali rast in napredek svoje cerkvene občine in cerkve. Ob vsem delu se je moral Küzmič boriti tudi proti nasprotnikom reformacije. Neutrudno delo in življenjski udarci slednjih let so povzročili, da je počasi tudi sam pričel bolehati. Zbolel je za tuberkolozo in umrl 22. decembra 1779 v Surdu, v starosti 56 let. Od Küzmičevih del je ohranjen »Vöre krstsánszke krátki návuk« (Halle, 1754) in vseh pet izdaj »Nouvoga zákona«. Velika večina ostalih Küzmičevih del ni ohranjena, saj za nekatera izvemo samo iz njegovega nagrobnega besedila (epitafa) ali drugih virov. Küzmičeva domačija naj bi po ustnem izročilu bila na današnji hišni številki 19 v Strukovcih, kjer od 14. oktobra 1973 stoji tudi spomenik.
