Benedičanka Majda Prosič sodi med ljudi, ki so v svojem življenju naredili veliko dobrega
Prijetno presenečena je v teh dneh, ob izteku letošnjega maja, bila ena najstarejših prebivalk razvojno uspešne in napredne občine Benedikt v Slovenskih goricah, Majda Prosič, ki že okroglih devet desetletij živi na hribčku nad Benediktom in celi kraj, njegov razvoj in napredek, lahko opazuje kot na dlani. Skoraj mesec dni odkar je praznovala lep, okrogel življenjski jubilej, 90. rojstni dan, jo je namreč, na domačiji, kjer jesen življenja preživlja z družino hčerke Lidije, na Vinogradniški poti, obiskala posebna delegacija in posebej dragi gostje. Do zamika obiska, domačega župana, mag. Milana Repiča, podžupana Igorja Bartona, in predsednika Društva upokojencev Benedikt, Milana Hlevnjaka, s sodelavkama, je prišlo iz znanih razlogov povezanih s korona virusom. Kljub zamiku pa se je Majda razveselila čestitk, saj se je lahko prepričala, da jo niso pozabili. V prijetnem klepetu je Majda gostom imela veliko za povedati, saj je njeno življenje polno plemenitih dejanj in dobrih del. „Želimo, da še naprej ostanete takšni, kot ste, pozitivni in dobre volje“, ji je ob predaji darilca in čestitkah, med drugim dejal župan Repič.
Majda Prosič je sicer bila rojena 27. aprila 1930 v družini še štirih otrok družine Zemljič, v Benediktu. Jeseni 1953 se je poročila z Viktorjem Prosičem iz bližnje Trotkove. In dokler je mož veliko časa delal po terenu, je Majda vse življenje prebila na domačiji, kjer je vodila večjo kmetijo in gospodinjstvo, ter vzgajala otroke: Milana, Silva, Lidijo in Lojzeta, ki so ji z leti prinesli osem vnukov in pet pravnukov. Od 10.11. leta 2008, ko ji je po 55 letih skupnega življenja umrl mož Viktor, je vdova in se lepo počuti s hčerko Lidijo in njeno družino. Seveda je vesela tudi obiska ostalih otrokov, vnukov in pravnukov, najbolj pa je vesela, ko so prav vsi na kupu. Še nekaj let nazaj je bila aktivna v nekaterih društvih, zlasti upokojenskem, nekoč pa je še posebej rada nastopala v različnih dramskih in drugih igrah. Posebno zadovoljstvo ji je druženje ter udeležba na izletih, kjer lahko še posebej uživa v klepetu s sovrstniki, znanci in prijatelji.
Na velikonočni ponedeljek je padla in si zlomila roko, tako da jo je dalj časa imela v mavcu. A tudi to jo ni premagalo, saj je kaj kmalu spet prijela za motiko in šla na njivo, ter na vrt. Tudi to ni vse, saj skrbi tudi za prašiče, kure ipd. Seveda pa še vedno marsikaj tudi skuha in speče, saj se že desetletja obiskovalcem pri Prosičevih cedijo sline po Majdinih domačih dobrotah. Kot vse življenje je prav delo, dobra volja, pozitiven odnos do ljudi in splošna dobrota „drži gor“, kot sama poudarja. Nekaj zdravstvenih „betekov“ jo spremlja kot mnoge starejše, a se ne misli vdati. Počuti se zdravo in zadovoljno, zato jo bomo najverjetneje lahko obiskali tudi čez desetletje, ko bo naslednji okrogel jubilej – 100. rojstni dan. Morebiti bo živela še kakšno leto čez, kot je bil primer z njeno botro Zofko Bernjakovo, ki je tudi po stotem rojstnem dnevu, med drugim plesala, pela in kolesarila…
