Žalostno, a resnično; Ko invalid v 21. stoletju živi v ruševini in po pitno vodo zase in svoje živali hodi na dva km oddaljeno pokopališče na Ptujsko Goro
„Če bi odločevalci o naši usodi in sploh življenju ljudi, v Državnem zboru in zlasti v vladi vedeli, kako živijo posamezni državljani na terenu, bi gotovo sprejemali drugačne odločitve oziroma bi vsaj občasno obiskali tiste, ki so dobesedno na dnu. Tudi neštete množice vernikov, ki pogosto obiskujejo naše romarsko središče na Ptujski Gori, če bi vedeli, kako živijo posamezniki na tem območju Haloz, bi gotovo lahko vsaj malo pomagali ljudem v težavah…,“ nam je razlagal starejši možakar s čudovite Ptujske Gore, ko smo ga pobarali, kako pridemo do 56 – letnega Janeza Tacige, čigav znanec nam je sporoči, da živi v „nenormalnih razmerah streljaj Ptujske Gore.“ A tisto, kar smo zatekli v lepem in prijaznem gozdičku, le streljaj od središča Ptujske Gore, v naselju Doklece, s 85 dušami, niso le nenormalni pogoji temveč le ena velika beda in žalost. In prav nihče si v 21. stoletju ne zasluži takšnega domovanja, če podrtiji v kateri živi, praktično brez strehe, brez tekoče vode, v smradu, plesnobi in še brez marsičesa, lahko sploh rečemo dom. Pričakala nas je tudi Darja (poleg nje in Janeza so še: pokojni Milan, ter Romana, Anica, Lidija in Slavica), najmlajša izmed petih Janezovih sester, ki tudi živi v Halozah, in je v imenu vseh povedala: „Želimo si le, da bi brat vendarle dočakal pitno vodo ter da bi imel trdno streho nad glavo, da ga ta ne bi pokopala, ter da bi mu popravili elektriko, ki bi ga lahko ubila…“
Žal tudi Darja in ostale sestre, ki živijo praktično od rojstva po različnih slovenskih krajih, kjer so si po rejništvu ustvarile družine, kako živi edini od dveh živečih bratov, če si njihov brat Janez, ki sicer živi v idiličnem okolju na obrobju romarskega središča Ptujska Gora, v razpadajoči se in dotrajani hiški, konec septembra ne bi zlomil noge in sedaj komaj hodi z berglami. S slednjimi mora tudi do domačega pokopališča, kjer si natoči kakšno plastenko pitne vode. Njegova zgodba je pretresla sestre in vse v okolici, ki ga poznajo ali pa en, a verjamejo, da človek ne bi smel živeti brez osnovnega dostojanstva. S svojo nesrečo, ki bi jo lahko plačal z življenjem, je po telefonu obvestil najbližjo sestro Darjo, ki ga je po dveh dnevih, ko je z zlomljeno nogo ležal doma le prepričala, da se je odpravil v bolnišnico. V svoji izbici, ki je hkrati dnevna soba, spalnica in shramba, nam je povedal, kako je kritičnega dne, enako kot vedno, v bližnji hlev pujsu nesel hrano. „Naenkrat mi je s plastičnimi natikači na nogah spodrsnilo na spolzkem pragu in sem padel. Zlomil sem si nogo – dvakrat,” nam pove Janez, ki je šele začel dojemati, da bi se sedaj njegovo življenje lahko nekoliko spremenilo in izboljšalo. Le niti pomisliti noče, da bi zapustil svoj dom, kakršen pač je, ter svoje živali, psa Dona, mačke, papige, perutnino, pujsa, kunce…
Tudi sestra Darja, ki je kot devetletnica zadnja šla v rejništvo in se je pač znašla kot se je, enako kot tudi ostalih šest otrok očeta in matere Milana in Marije Taciga, je pravo resnico, kje živi njen brat, šele ko ga je po odpustu iz bolnice pripeljala nazaj. Ugotovila je, da brat živi v razpadajoči hiški brez pitne vode, brez ogrevanja, brez praktično vsega in skoraj brez upanja. „Ko sem videla, v kakšnih razmerah je, sem obstala in ostala brez besed. Streha se seseda, v hiši smrdi po vlagi, saj zateka z vseh strani. To ni dom, to je ruševina,” pove Darja, ki se je skupaj s sestrama Romano in Slavico, odločila, da nekaj morajo nemudoma postoriti. Najprej so poprijele metle, rokavice, vreče in čistila ter se lotile čiščenja bratovega domovanja. Prišlo je tudi nekaj sosedov in znancev, ki so tako ali drugače pomagali pri pospravljanju in odvozu odpadkov na deponijo, ali kakšnem popravilu v hiši. Nekateri so Janezu prinesli kaj opreme, obutve, oblačil, hrane ipd. Ena soseda je oprala vso posodo v pomivalcu ipd. Ko so vlekle stare stvari iz hiške so se sestre in brat spominjali otroštva – kako so bili včasih skupaj, veseli in zadovoljni, pa čeprav niso imeli skoraj nič. Alkohol je razdrl njihovo družino, a še vedno so družina, so si razlagale tri sestre, ki so vsaj malo razveselile brata, drugi je mimogrede že pri osemindvajsetih umrl.
Spomnile so se tudi, da do njihove hiše tekoča pitna voda ni nikoli prišla. Janez si jo še vedno nosi v plastenkah s pokopališča, saj pravi, da je tam vsaj čista. Pred nedavnim mu je celo zagorelo v električni omarici in bi lahko ostal še brez tega kar ima, a se je ogenj po sreči ustavil. Sedaj si omenjene sestre želijo samo, da bi brat končno imel pitno vodo, varno elektriko in streho, ki ga ne bo pokopala. Njihove želje zvenijo kot tih klic na pomoč – ne le za Janeza, temveč za vse, ki živijo pozabljeni, ko samo drvimo mimo. Vse to je zganilo tudi odgovorne v lokalni skupnosti – občini Majšperk, kjer so dejali, kako so želeli že pred dvema letoma urediti vsaj vodovod, a naj bi težava nastopila zaradi neurejenosti lastnine premoženja. Darja nam pove, da so bodo v naslednjih dneh srečali na sedežu občine, predstavniki lokalne skupnosti, CSD, humanitarnih organizacij, ki Janezu občasno ponuditi nekaj živil, ter še nekateri deležniki, s čem bi dosegli vsaj ureditev strehe, napeljavo vode in elektriko. A tudi takrat bodo potrebna sredstva za opremo v hiški, saj Janez teh sredstev nima. Kot udeleženec vojne za Slovenijo prejema 380 €, zraven še nekaj socialne podpore, tako da v hišo pride okoli 500 evrov, kar je občutno premalo za življenje in opremljanje stanovanja. Zato verjamejo, da se bo v tem času – konec letnem obdarovanju, ko mnogi lahko pomagajo sočloveku namesto, da bi preveč zapravljali za prehodna darila…
Ob našem tokratnem obisku po čudovitem sončnem jesenskem dnevu, v barvitem gozdičku, kjer belo obarvano hiško, katere streha se poseda pod težo časa, vsaj od zunaj varuje lepi kužek Don, sta nam Darja in Janez razlagala tudi o zgodovini domačije, ki tam stoji že več generacij. Mogoče je nekoč bilo boljše, od generacije njunih staršev, kljub sedmim otrokom, nikoli ni bilo pravega veselja. Pred kakšnimi štiridesetimi-petdesetimi leti jih je v hiški, katero tudi danes imenujejo dom, je živelo sedem otrok, njuna starša ter babica. Kako se jim je kot otrokom zdela hiša velika. Spominjajo se, kako so tekali po hodniku sem in tja, sedaj pa se jim zdi, da se je hiša skrčila. Življenje ter s tem usodo družine je žal krojil alkohol in so ustrezne službe enega za drugim otroke oddala v rejništvo. „Nismo imeli vode, v mlaki smo si umivali oblačila, pitno vodo smo si nosili, se spominjata. Razmišljanje o tem, da lahko streha, kjer je vse nevarno, še posebej dimnik, ali elektrika povzročila najhujše za Janeza in bi ga bog ne daj zasipala ali ubila, to ne bi bil prvi primer na tej domačiji. Ker je na žagi, kjer je delal zbolel na pljučih je pozneje le priložnostno delal, brez stalne zaposlitve, saj je skozi imel zdravstvene težave, dve leti nazaj je komaj preživel srčni infarkt.
Najprej je nekoč v sobici umrl sin Milan, ki se kljub pljučnici in raku na pljučih ni zdravil. V bližnjem gozdu umrla babica, katera je nabirala gobe ter je padla in razbila lobanjo. Našli so jo dva tri dni pozneje, ko je truplo bilo skoraj neprepoznavno. Nekaj let pozneje so v hiši, po nekaj dneh našli mrtvega očeta, ki je padel pred gostilno na Ptujski Gori in so ga namesto zdravniku, odpeljali domov, kjer je izkrvavel in umrl. Od takrat do sedaj Darja ni obiskovala svojo rojstno hiško in je pričakovala, da so mu vsaj vodo uredili. Takrat so morali mamo, ki je bila nepokretna dati v dom, kjer je čez nekaj let umrla… Torej, težko življenje na naslovu Doklece 30, še posebej otroštvo za vseh sedem Tacigovih malčkov.
Kakorkoli že, usoda je tako želela, da sreča in zadovoljstvo nista bila pogosto namenjena sedmim otrokom zakoncev Taciga. To še posebej velja za sina Milana, ki je umrl že mlad, ter Janeza, ki je kot najstarejši ne po svoji krivdi moral od doma, h gospodarjem, kjer je delal to in ono, največ na žagi, a ko je bilo potrebno stopiti v bran svoje nastajajoče države je takoj bil zraven. Sedaj mu je praktično najtežje, a verjamemo, da obstajajo organizacije, gospodarski subjekti in posamezniki dobre volje, ki bi mu lahko polepšale bližajočo se jesen življenja. Enako njegovim živalim in hišnim prijateljem!
