Madžarska se nahaja na zgodovinskem razpotju. Po šestnajstih letih neomajne Orbánove vladavine, ki so jo zaznamovali sistematično prevzemanje državnih institucij, omejevanje svobode medijev in tesne vezi z mednarodno desnico, je zmaga Pétra Magyarja na volitvah aprila 2026 sprožila tektonske premike. Medtem ko se v Budimpešti slavi vrnitev k demokratičnim standardom, se v ozadju odvija mrzličen proces: odhajajoča elita, ki je leta kopičila bogastvo prek državnih poslov in evropskih sredstev, si zdaj išče zatočišče pri svojih ideoloških zaveznikih v ZDA. Vprašanje, ki si ga zastavlja celotna Evropa, ni le, kako bo potekala tranzicija oblasti, temveč ali bo sploh kaj ostalo od državne blagajne, ki so jo leta praznili tako imenovani »podrepniki« starega režima.
Trenutne razmere na Madžarskem so po volitvah 12. aprila 2026 dosegle vrelišče. Po 16 letih neprekinjene Orbánove oblasti in njegove stranke Fidesz je prišlo do zgodovinskega preobrata, ko je zmagala opozicijska stranka Tisza pod vodstvom Pétra Magyarja. Trenutno prihajajo iz Budimpešte številna poročila o begu kapitala pod okrilje Trumpove administracije v ZDA in uničevanje dokazov-
Beg »v okrilje« Trumpa
Povezava med Orbánom in Trumpom ni le ideološka, temveč je v letu 2026 postala strateško zatočišče (predvsem zardi bojazni, da bo Orbán izgubil oblast; kar se je tudi zgodilo). Številni visoki uradniki Fidesza in z njimi povezani oligarhi sedaj iščejo vizume in zaposlitve v ameriških institucijah, povezanih z gibanjem MAGA (Make America Great Again). ZDA pod Trumpovo administracijo vidijo kot varen pristan, kjer bodo zaščiteni pred morebitnimi pregoni nove madžarske oblasti. Poročila navajajo, da zasebna letala z Dunaja in Budimpešte prevažajo premoženje v ZDA, Združene arabske emirate in Urugvaj. Ker so ZDA trenutno pod vodstvom Trumpa naklonjene Orbánu, tam ne pričakujejo zamrznitve sredstev, ki bi jih lahko zahtevala nova proevropska vlada v Budimpešti.
Zakaj oblast tega ne zaustavi?
Razlog, da odhajajoča oblast (ki je uradno še v tranzicijskem obdobju) tega ne prepreči, je preprost, saj je sistem bil zgrajen za njihovo zaščito. V 16 letih je Orbán na ključna mesta v tožilstvu, policiji in nadzornih organih imenoval svoje zveste ljudi. Glavni tožilec Péter Polt je veljal za ključnega varuha, ki je leta blokiral preiskave korupcije. Ti ljudje ne bodo preganjali lastnih zaveznikov, dokler niso fizično zamenjani. Pojavljajo se resne obtožbe o množičnem uničevanju dokumentacije na ministrstvih. Odhajajoči funkcionarji brišejo sledi za spornimi pogodbami in porabo sredstev EU, da bi novi vladi otežili revizijo. Velik del državnega premoženja je bil v zadnjih letih prenesen na t. i. »javne fundacije«, ki so jih vodili Orbánovi zaupniki. Ti skladi so bili pravno ločeni od države. To pomeni, da jih nova vlada ne bo mogla preprosto nacionalizirati ali zapleniti brez dolgotrajnih sodnih postopkov.
Pokradene milijarde in kaj sledi
V zadnjem desetletju in pol je Madžarska prejela desetine milijard evrov iz kohezijskih skladov EU. Kritiki in preiskovalni novinarji (npr. Direkt36) so vse to dokumentirali.
Samo nekaj primerov v nadaljevanju. V projektih, kot je bila menjava ulične razsvetljave (podjetje Orbánovega zeta Istvána Tiborcza), je urad OLAF ugotovil hude nepravilnosti. Tudi na osnovi infrastrukturnih projektov, ki so jih dobivala podjetja Lőrinca Mészárosa, nekdanjega monterja plina in Orbánovega prijatelja iz otroštva, je v nekaj letih postal najbogatejši Madžar. Izvajala se je nacionalizacija prek korupcije, ki je prisila tuja podjetja v prodajo deležev madžarskim oligarhom pod krinko nacionalnega interesa.
Novi predsednik vlade, ki je že zahteval odstop predsednika države in ustavnega sodišča, je obljubil takojšnjo priključitev Madžarske k Evropskemu javnemu tožilstvu (EPPO). To bi omogočilo neodvisnim evropskim tožilcem, da raziščejo kraje evropskega denarja, čemur se je Orbán krčevito upiral. Ob begu ljudi in milijard bo sedaj še vse skupaj mnogo težje. Pot do morebitne vrnitve denarja dolga. Beg v ZDA pomeni, da bo nova vlada potrebovala močno mednarodno pravno pomoč, kar bo ob trenutnih napetih odnosih med Washingtonom in Brusljem izjemno težko. Opazujemo namreč klasičen primer »odhoda z goreče zemlje«, kjer elita, ki je izgubila legitimiteto, uporablja svoje zadnje tedne moči za reševanje lastne kože in premoženja, pri čemer se zanaša na močne tuje zaveznike.
Prihodnost Madžarske bo odvisna od tega, kako hitro in učinkovito bo nova vlada uspela »vstopiti v sistem«, ki je bil več kot desetletje krojen po meri enega človeka. Beg kapitala in ključnih akterjev v okrilje Trumpove administracije predstavlja ogromen diplomatski in pravni izziv, saj se boj za pravičnost seli na mednarodno raven. Če bo Magyarju uspelo uresničiti obljubo o sodelovanju z Evropskim javnim tožilstvom, se morda obeta proces stoletja, v katerem bodo morali tisti, ki so Madžarsko izkoriščali za osebni bankomat, končno odgovarjati, kar bo ob morebitni njihovi odsotnosti zelo težko. Prazni sefi in uničeni arhivi ministrstev pa opominjajo, da bo pot do resnice in vrnitve ukradenih milijard dolga, polna pravnih preprek in političnega upora odhajajočih struktur.
Slovenija kot nekdanja Orbánova Madžarska?
V Sloveniji se v letu 2026, po izjemno tesnih marčevskih volitvah, odvija politična dinamika, ki v določenih točkah spominja na madžarski scenarij, a ima zaradi drugačnega ustavnega reda in močnejših nadzornih mehanizmov svoje specifike. Če primerjamo ravnanje stranke SDS in Janše z Orbánovim modelom, lahko izpostavimo, da sta bila Janša in Orbán dolgoletna zaveznika. Podobno kot na Madžarskem, SDS pogosto uporablja diskurz o »globoki državi« (stricih iz ozadja), ki naj bi obvladovali finance in sodstvo. To služi kot opravičilo za radikalne kadrovske menjave ob prevzemu oblasti. Janša ostaja eden najglasnejših podpornikov Donalda Trumpa v Evropi. Če bi SDS prevzela popolno oblast, bi Slovenija verjetno postala del iste »suverenistične osi« kot Madžarska v času Orbánove oblasti, kar bi vključevalo tudi iskanje zaščite v Washingtonu v primeru sporov z Brusljem (predvsem zaradi iskanja morebitnega zavezništva s Putinom). Ta je namreč v16 letih spremenil ustavo in si podredil celotno sodstvo ter medije.
V Sloveniji zaenkrat bojazni o spremembi Ustave ni, saj je za to potrebna 2/3 večina v parlamentu. Vseeno pa ostaja bojazen poskusa vplivanja na medije (npr. dogajanje na RTV Slovenija in STA, kakor tudi civilne iniciative v preteklosti) in kadrovanju v policiji, čeprav je naš sistem »zavor in ravnovesij« precej bolj trdovraten. Vsak Janšev poskus popolne podreditve institucij bo zagotovo naletel na močan odpor civilne družbe in ustavnega sodišča, čemur smo bili priča že v njihovem prejšnjem mandatu.
Čeprav so metode, tukaj mislim na kadrovanja, napade na medije, ideološko zavajanje ipd., slovenski sistem zaradi svoje razdrobljenosti in močnih nadzornih organov zaenkrat preprečuje tako obsežno in trajno prisvojitev države, kot smo ji bili priča na Madžarskem. Upam, da se kot narod zavedamo, da živimo v demokratični državi in si ne bomo dovolili nikakršnega podrejanja, niti ideološkega (vpliva cerkve na javni sistem), niti represivnega vpliva, čemur smo že bili priča v preteklosti.
Zbral in uredil: doc. dr. mag. Bojan Macuh
