Slovenska politika ima že skoraj pregovorno sposobnost, da ob vsaki menjavi oblasti odkrije, da je država v slabšem stanju, kot je pričakovala. Ko oblast prevzame politična desnica, opozarja na razsipnost leve vlade, previsoke stroške, neučinkovito javno upravo in napačne politične prioritete. Ko se zamenja politična smer, je zgodba skoraj enaka – le zamenjajo se akterji. Nova oblast začne razlagati, kaj vse je prejšnja naredila narobe, zakaj bo treba popravljati njene napake in zakaj bo za državo potrebno varčevanje. Nas državljanov pri tem pa ne moti več samo politično obračunavanje. Vedno bolj moti občutek, da za različna pravila veljajo različna merila. Ko oblast govori o varčevanju, bi bilo pričakovati, da bo najprej pogledala vase. Če je treba omejevati javno porabo, naj bi bil zgled prav politični vrh. Če je treba zmanjševati stroške, naj bi se to začelo pri privilegijih, ki niso nujni za opravljanje javne funkcije. No, o zmanjšanju poslanskih plač doslej še nikoli ni bilo govora.
Državni avtomobil ni ministrov
Zgodba o nakupih novih službenih avtomobilih ni simbolna. Državna pravila sicer jasno urejajo pridobivanje in uporabo službenih vozil v državni upravi. Službeni avtomobil je lahko v lasti države oziroma ga država uporablja na podlagi zakupa ali leasinga, njegova uporaba pa je urejena s predpisi. Problem zato ni nujno v tem, da minister uporablja službeni avtomobil (četudi ima več otrok in namenoma nabavlja večji avtomobil). Problem nastane takrat, ko se upravičenost, cena, način nabave ali morebitna zasebna uporaba začnejo oddaljevati od načela gospodarne in odgovorne porabe javnega denarja.
V zadnjih tednih zato odmevajo očitki o nakupih oziroma menjavah službenih avtomobilov za posamezne ministre nove vlade. O tem so se razvile burne razprave, pri katerih pa je treba ločiti med preverljivimi dejstvi in političnimi interpretacijami. Že sam pojav takšnih vprašanj pa je dovolj pomemben, da bi morala oblast javnosti zelo jasno pojasniti, koliko so vozila stala, zakaj je bila njihova zamenjava potrebna, kdo jih uporablja, pod kakšnimi pogoji je dovoljena zasebna uporaba in kakšni stroški so povezani z njihovim vzdrževanjem. Javni denar namreč ni denar vlade (tako nekateri na oblasti pač to razumejo), temveč je denar vseh nas davkoplačevalcev.
No, tukaj pa se začne vprašanje politične verodostojnosti. Ni težko pozivati državljane, javne zavode (združevanje le-teh kot npr. Zavod RS za šolstvo, CPI in še kaj), občine ali javne uslužbence k racionalizaciji. Veliko težje je pokazati, da enako merilo velja tudi za ministre, državne sekretarje in druge nosilce oblasti. Varčevanje je lahko zelo nepriljubljeno. Razumljivo je lahko, če državljani vidimo, da oblast varčuje najprej pri sebi. V kolikor najpogosteje dobimo občutek, da se varčuje pri drugih, medtem ko si politični vrh ohranja oziroma celo izboljšuje lastne ugodnosti, se zaupanje hitro izgublja. In to je že prisotno.
Največjih težav slovenske politike so dvojna merila
Ko je na oblasti levica, desnica govori o klientelizmu, privilegijih, nepotizmu in razsipnosti. Ko pride na oblast desnica, levica uporabi skoraj enak besednjak. Ko se zamenjata vlogi, se zamenjajo tudi tarče, mehanizem pa ostane skoraj nespremenjen. Nova oblast razlaga, da je država v slabem stanju zaradi predhodnikov, opozicija pa opozarja, da nova oblast počne natanko tisto, kar je prej očitala drugim. Slovenija se tako vedno znova znajde v političnem krogu, v katerem je največja napaka prejšnje oblasti pogosto tudi največja skušnjava nove.
Niso pa vse vlade enake. Razlikujejo se po programih, vrednotah, kadrovskih rešitvah, odnosu do gospodarstva, socialne politike, javnih financ in številnih drugih področij. Politična kultura pa se spreminja bistveno počasneje kot vlade. No, prav tukaj pa je največji problem. Če nova oblast ob nastopu mandata govori o racionalizaciji države, potem mora to dokazati predvsem s svojim ravnanjem. Besede o vitki in učinkoviti državi nimajo velike teže, če jih spremlja občutek, da si oblast zase privošči tisto, česar od drugih ne pričakuje.
Zato vprašanje avtomobilov v resnici ni vprašanje avtomobilov. V kolikor je zamenjava potrebna, ker so le-ti starejši, manj kakovostni z veliko stroški amortizacije, je to nekaj povsem razumljivega. Zavedati bi se namreč morali, da gre za vprašanje odnosa do javnega denarja. Gre za simbol. Za vprašanje, ali tisti, ki odločajo o porabi milijard evrov davkoplačevalskega denarja, razumejo razliko med tem, kar je mogoče, in tem, kar je smotrno. Med pravico do določene ugodnosti in odgovornostjo, da je ta ugodnost upravičena. Med zakonitostjo in politično ter moralno sprejemljivostjo. Zakonsko dovoljeno namreč še ne pomeni nujno tudi politično modro.
Nakazuje se burna jesen
Jesenski meseci bodo zato zanimivi. Nova vlada je še na začetku mandata, opozicija pa bo vsako potezo oblasti pozorno spremljala. Pričakovati je mogoče politične spopade, razkrivanje posameznih odločitev, parlamentarna vprašanja, odzive sindikatov in predvsem vedno glasnejše vprašanje javnosti: ali oblast ravna tako, kot govori? In to bo morda najpomembnejši preizkus jeseni. Če bo vlada zahtevala varčevanje, mora pokazati, kje varčuje sama. Če bo govorila o odgovornem ravnanju z javnim denarjem, mora biti pripravljena razkriti tudi svoje lastne stroške. Če bo od državljanov pričakovala razumevanje za omejevanje javne porabe, mora najprej dokazati, da privilegiji oblasti niso pomembnejši od potreb ljudi.
Slovenci smo že nekoliko utrujeni od političnega pravila, po katerem je vedno vse narobe, ko oblast prevzame politični nasprotnik. Še bolj utrujeni pa smo od tega, da se po menjavi oblasti pogosto ne spremeni način razmišljanja, temveč samo ljudje, ki sedijo na ministrskih stolih. Prava tema prihajajoče jeseni bo zato manj vprašanje, ali je boljša leva ali desna oblast, temveč to, ali je katera koli oblast pripravljena zase uporabljati enaka merila, kot jih zahteva od državljanov.
Če je treba varčevati, naj se varčuje. Toda varčevanje mora imeti enako logiko za vse. Če je dovoljena zasebna uporaba, naj bo jasno določeno, kdo zanjo plača in pod kakšnimi pogoji. Javnost ima pravico vedeti, kako se porablja njen denar. Oblast se mora zavedati, da ni lastnik države. Je njen upravljavec. In ko upravljavec državljanom govori, da denarja ni dovolj, mora biti njegov prvi odgovor na vprašanje, kje lahko varčujemo, zelo preprost: najprej pri sebi.
Če tega ni pripravljen storiti, potem problem niso samo avtomobili. Problem je verodostojnost oblasti.
Doc. dr. Bojan Macuh
Tega lepotca bo minister Kralj Cigler vozil tudi v zasebne namene, ni pa vladi niti predlagal, da bi se njegovo ministrstvo selilo v Pomurje